VModerni galeriji bo še do konca meseca na veččutni razstavi na ogled slika hrvaškega slikarja Eda Murtića Highway, 1952. Metodo veččutne, taktilne in zvočne predstavitve likovnih del, imenovane DiTacta, je razvila hrvaška umetnostna zgodovinarka Nataša Jovičić in jo na predavanju tudi predstavila.
Nataša Jovičić je direktorica Spominskega parka Jasenovac, že dobrih deset let pa se ukvarja s približevanjem likovne umetnosti slepim in slabovidnim osebam. Pri razvijanju svoje metode sodeluje s skupino slepih in slabovidnih oseb. K temu jo spodbudilo vprašanje fanta, ki je oslepel zaradi poškodbe z mino v hrvaški vojni. Pri pouku umetnostne zgodovine se je namreč oglasil: »Kaj bi dal, da bi videl Mono Lizo!« To je vzela kot izziv. A do končnega rezultata, kombinacije tipne in zvočne predstavitve, je bila dolga pot, na kateri je bilo tudi veliko neuspelih poskusov. Njen glavni namen je bilo sliko predstaviti kot sliko, torej dvodimenzionalno, ter pojasniti njene glavne elemente: kompozicijo, perspektivo, barve, svetlobo. Zato je sliko razstavila na posamezne dele ali plasti in nastalo je pet diagramov. Ti so odtisnjeni v steklo. Na prvem je kompozicija, na drugem perspektiva, na tretjem svetloba, na četrtem detajl s slike, peti pa pojasnjuje barve. Vendar zgolj taktilni diagrami niso zadostovali, da bi si slepi in slabovidni lahko sliko zares predstavljali, jo videli. Zato jim je dodala še zvočni opis, ki sliko jasno, razločno in objektivno razloži ter jo tudi umesti v umetnostnozgodovinski kontekst. Nataša Jovičić je šla še korak dlje. Diagrami, veliki približno 30 x 30 cm, stojijo pred sliko v dveh ravneh, tako da jih lahko doseže stoječi obiskovalec, pa tudi nekdo, ki sedi na invalidskem vozičku – kajti namen umetnosti je, da je dostopna vsem. Nataša Jovičić je tudi avtorica projekta DiTacta Multisensory collection, ki ga je zasnovala leta 2009 na podlagi svojih izkušenj s taktilno galerijo Moderne galerije v Zagrebu. Svojo metodologijo je predstavila v različnih muzejih in galerijah po Evropi, taktilne interpretacije del iz zbirk pa je postavila v Westminstrski palači v Londonu, Nacionalni galeriji Ateneum v Helsinkih, Nacionalni galeriji v Bukarešti in do konca meseca tudi v Moderni galeriji v Ljubljani.
Predstavitev dobrih praks v Sloveniji
Adela Železnik, kustosinja, muzejska svetovalka in vodja izobraževalnih programov v MG+MSUM, se je spomnila prvega projekta Moderne galerije, v katerega so bili vključeni tudi slepi in slabovidni. V Moderni galeriji so si že leta 2000 skupaj s skupino umetnikov in znanstvenikov zamislili razstavo z naslovom Vse razen videza, nekakšno slepo knjižnico, kjer so obiskovalci vsebino knjig dojemali s sluhom in tipom. Glavni namen projekta je bil problematizirati pojmovanje vida kot glavnega človeškega čuta, obenem pa je obisk razstave videčim omogočal, da vsaj začasno občutijo slepoto in ranljivost, ki jo ta povzroča. Vodniki po razstavi so bili slepi: videčim so zagotavljali varnost, obenem pa so bili vsaj začasno v privilegiranem položaju. V petnajstih letih, ki so minila od takrat, lahko tudi pri nas spremljamo velik napredek pri posredovanju likovnih in muzejskih vsebin slepim in slabovidnim.Barbara Kotnikin Tjaša Krivec, ki delujeta v sklopu projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam, sta predstavili projekt prve tipne prilagoditve slike Mihaela Stroja Luiza Pesjakova v Narodni galeriji. Poskrbeli so za večplastno predstavitev slike in ji dodali zvočni opis, ki sliko umešča v širši zgodovinski in umetnostni kontekst. Pripravili so tudi tipno sestavljanko za otroke.Andreja Albrehtiz zavoda Dostop je spregovorila o pomenu dostopnosti samih muzejev in predstavila tipni vodnik po zbirkah velenjskega gradu. Gre za katalog tipnih slik, ki predstavljajo posamezne zbirke. Opremljen je s teksti v brajici in natisnjen v povečanem tisku.Vida Koporc Sedej, sekretarka na Direktoratu za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo RS, je predstavila projektDostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam, ki ga izvaja Slovenski etnografski muzej in ga financirajo iz sredstev ESS.
Premagovanje omejitev
Vid že od nekdaj dojemamo kot osnovni čut za dojemanje razstavljenih eksponatov v muzejih in galerijah. Zmanjšana ali onemogočena sposobnost videnja slepim in slabovidnim še vedno močno preprečuje vstop v muzejske in galerijske prostore. Vendar prav z razvojem posebnih tehnik, kot je metoda DiTacta hrvaške umetnostne zgodovinarke Nataše Jovičić, pa tudi s prizadevanji strokovnjakov v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam vsaj nekatera dela postanejo dostopna tudi slepim in slabovidnim ljubiteljem umetnosti.x
Veronika Rot
