Skupina planincev pred planinsko kočo, v ozadju se vidi Stol. Foto: arhiv inPlaninec
Skupina planincev pred planinsko kočo, v ozadju se vidi Stol. Foto: arhiv inPlaninec

Prvi konec tedna v juliju so se slepi in slabovidni planinci v družbi spremljevalcev prostovoljcev podali na Stol (2193 m) in Vogel (1923 m).

Pohoda na Stol in Vogel se je kot spremljevalec udeležil tudi planinski vodnik Marjan, ki je bil vesel povabila. »Zelo sem zadovoljen, da ste me povabili med tole vašo družbo. Rad grem z vami in gledam na vaš korak iz vseh strani, kakor se da. So taki koraki, kakšen je bolj neroden, so kamni, so korenine, ko moraš povedati, dvigni gor, so korenine, pazi kamen. Se vse lepo spelje od začetka do vrha in do doline nazaj. Nikoli nisem pomislil na to, kaj mi je tega treba? Zakaj lahko jaz nekam grem, vidim, slišim, zakaj ne bi še slepi gluhi prišli do ene take točke. Eni ne vidijo, drugi na slišijo, ampak imajo takšno zadovoljstvo, še večje kot jaz. Bili smo na Stolu, kako so bili vsi zadovoljni. Tako kot jaz. Pa še bomo skupaj hodili po hribih,« je strnil svoje vtise.

Izkušnje pohodnice z okvaro vida

Slepi in slabovidni svojim spremljevalcev povedo, kakšno pomoč potrebujejo, in ti se temu prilagodijo, da je skupno doživetje čim bol zadovoljujoče in obenem tudi varno. »Jaz si ogromno, ogromno pretipam sama s palicami. In sem dokaj samostojna. Moji spremljevalci so rekli, da sem dokaj v redu za njih, ker nimajo z mano toliko dela. Ali pa primem za palico in jaz čutim, kam gre palica - gor ali dol. Jaz potrebujem pomoč pri tistih stvareh, ko greš ekstremno dol ali ekstremno gor, da je to res nekaj visokega, velikega, te drsne stene ali police, kakor jim vi rečete. Da moraš drugače stopiti, kot si običajno navajen in potipaš s palico,« je svoje izkušnje pri hoji v hribih opisala Vesna.

Skupina planincev na planinski poti na Vogel. Foto: arhiv inPlaninec
Skupina planincev na planinski poti na Vogel. Foto: arhiv inPlaninec

Vesna je tudi izpostavila, da mora med slepim ali slabovidnim pohodnikom in njegovim spremljevalcem obstajati zaupanje. »Spremljevalci so mi strašno všeč, zato ker so to gorniki, ljudje z izpitom ter izkušnjami in jim čisto enostavno zaupam. Sploh nimam težav z zaupanjem, ker vem, da imajo za sabo plezalno zgodovino in so naredili izpite za visokogorje. Se pa v različnih oblikah slepote in slabovidnosti znajdem tudi jaz, ker sem prvič v visokogorju in sem ubrala eno tehniko, ki je zame najbolj v redu, to je, da se jaz primem za palico in me potem vodi gor ali dol. Ali pa tako kot nam je danes Jurček pripravil pot, da smo šli po klinih, ki jo je opremil z dodatno varovalno vrvjo. Si lahko otipal, da boš šel gor, koliko boš šel gor - tako kot v zajlah. Vzpon na dvatisočake so moje sanje. Jaz sem zmeraj vesela, tako iz srca sem hvaležna, da jaz kot oseba s slabim vidom grem na dvatisočake. Po pohodu pojemo našo himno Odločen korak, ki je navdihujoča, ti da energijo, res nekaj pomeni in ima noter tisto kitico, ki je - Hvala vsem vam, ki spremljate nas, ker brez vas mi tega ne bi mogli doseči,« je bila po vzponu na Stol in Vogel navdušena Vesna.

15. in 16. julija se bodo slepi in slabovidni planinci podali na Krn in Krnska jezera. V koči pri Krnskih jezerih bo 16. julija potekala tudi Akcija gluhi strežejo v planinskih kočah.