Slikarske delavnice, ki je bila letos organizirana že 13. leto zapored, se je udeležilo 10 slepih in slabovidnih oseb, ki se v prostem, času radi ukvarjajo z likovno umetnostjo. Kot nam je povedal predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica (MDSSNG) Igor Miljavec gre za eno od aktivnosti v sklopu rehabilitacije slepih in slabovidnih oseb, omenil je tudi, da je MDSSNG edino v Sloveniji, ki izvaja takšno rehabilitacijo. Slikarska delavnica je nadaljevanje sodelovanja, ki sta ga Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica in Javni zavod Triglavski narodni park vzpostavila v okviru projekta Dostopnost/Accessibility. Organizacijo slikarske delavnice sta podrla tudi Lions klub ter občina Bovec.
Mentorica slikarske delavnice v Trenti je bila Stanka Golob, ki nam je odgovorila na nekaj vprašanj.
Gospa Golob, z Društvom slepih in slabovidnih sodelujete že več let. Ste slikarka s peskom. Zakaj ste se odločili, da boste svoje znanje predajali tudi slepim in slabovidnim?
Z vsem veseljem poklanjam znanje, čas in pesek na delavnicah za šole, vrtce, ustanove za osebe s posebnimi potrebami pa že od 1997. S slepimi in slabovidnimi delam tudi že zadnjih 8 let. Izdelujemo tipne slike, ki jih s tipom lahko podobno kakor brajevo pisavo, razberejo tudi slepe osebe.
Kako tehniko slikanja s peskom predstavite slepim in slabovidnim udeležencem delavnice?
Slepi si lahko sami izrežejo šablono iz tršega papirja, jo položijo na platno, s prstom nanesejo lepilo in posujejo s peskom. Lahko si sestavijo podobe, tako, da ploskve omejijo s paličkami, jih prilepijo in nato vmes nalepijo pesek. Motive lahko sestavljajo tudi s pomočjo raznih lesenih, tekstilnih in drugih materialov. JSKD Tolmin poskrbi, da lahko nabavim zelo pester izbor materiala. Pri delu potrebujejo nekaj asistence. Nekaterim je v veliko zadovoljstvo, če čim več lahko naredijo sami.
Ali ste imeli za tokratno delavnico izbrano kakšno posebno temo?
Za to delavnico je bila tema TRIGLAVSKI NARODNI PARK.
Ali se z udeleženci že poznate iz prejšnjih let?
Veliko je rednih udeležencev teh delavnic, vedno, pa je še kakšen nov. Zelo me veseli, da so vedno bolj samostojni. To se je zelo poznalo tudi letos. Že prvi dan so ogromno naredili. Drugi dan pa odlično nadaljevali, saj sem jih zaradi družinskih obveznosti morala pustiti same. Pustila pa sem jim vse orodje, pesek in drugi material.
Slikarske delavnice se je udeležila tudi Karmen Vogrič. Tako je strnila svoje vtise:
»Mentor, kot je Stanka Golob, te pripravi do tega, da ustvariš sliko in jo kljub slepoti lahko zaznaš s prsti. Ta občutek je tako neverjeten, da ti za vedno ostane v spominu. Pripravi te do presežkov meja, ki misliš, da jih ne zmoreš. V okolju čudovite narave, prijaznih gostiteljev, predvsem pa njihove kulinarike, skoraj ne bi bili mogoči popolnejši dnevi, kot smo jih doživeli na likovni delavnici v Trenti. Zato gre moja velika zahvala društvu in vsem, ki so omogočili to doživetje.«
O sodelovanju MDSSNG in Triglavskega narodnega parka pa smo se pogovarjali z Marjeto Albinini.
Kako Triglavski narodni park sodeluje z Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica?
Javni zavod Triglavski narodni park (JZ TNP) je z MDSS NG začel sodelovati leta 2018 v okviru projekta Dostopnost/Accessibility for All, ki ga sofinancira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji in se zaključuje letos jeseni. V okviru projekta so člani društva sodelovali pri več aktivnostih, predvsem pa bili odličen sogovornik in svetovalec za tematiko, ki nam je bila predstavnikom JZ TNP v začetku projekta velik izziv. Člani so tako sodelovali na seminarju o dostopnosti in obiskali ter 'stestirali' dva naša informacijska centra. Vsak obisk pa je bil tudi delavnica o praktičnem delu z osebami z motnjo vida za nas. Tako naše sodelovanje pri njihovi odmevni akciji slepih in slabovidnih planincev na Kaninu lani jeseni in tokratno, pri slikarski delavnici v Trenti, štejemo kot nadgradnjo našega začetnega sodelovanja v okviru omenjenega projekta Dostopnost. Prav nadaljnje sodelovanje in obojestransko učenje štejemo za enega največjih rezultatov (vsakega) projekta.
Kako pa se v Triglavskem parku lotevate dostopnosti za različne ranljive skupine: slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, gibalno ovirane …?
Pristop je predvsem - z malimi koraki in v zmernem tempu. Se učimo. Imamo ogromno znanja s področja našega osnovnega dela - narave in kulturne dediščine v najširšem smislu, nihče pa po stroki ne izhaja iz področja dela s katero izmed naštetih ranljivih skupin, arhitekture ipd. Ravno sodelovanje s člani MDSS NG nas je opogumilo in tudi dalo potrditev, da slednje ni nujno potrebno oz. ni nujno potreben pogoj za delo z osebami z različnimi oviranostmi. Marsikaj se da naučiti, predvsem pa štejeta dobra volja in pozitiven pristop. Pomembno se nam zdi tudi spoznanje, da dostopnost ne pomeni urejanja zato, da bodo zadeve dostopne osebam z oviranostmi, temveč, da bo zaradi določene ureditve lažje vsem. Da je nekje klančina namesto stopnic, ne občutijo samo osebe na invalidskem vozičku, temveč tudi starši z otroškim vozičkom in babica ali najstnik z berglami. Ali se ne sliši bolj prav, da je tak dostop urejen 'univerzalno', kot pa da je 'urejen za osebe na vozičku'? Oziroma, zakaj ne bi rekli zgolj, da je - urejen. Ker se vaše vprašanje nanaša na 'lotevanje dostopnosti' ne morem mimo misli, da je pomembno že to osnovno gledanje na stvar.
Kako torej lovite ravnovesje med učenjem in konkretnim uvajanjem dostopnosti?
Zmeren tempo pri urejanju dostopnosti izhaja iz sprotnega učenja in nabiranja izkušenj, za kar je potreben čas, in pa seveda, izhaja tudi iz razpoložljivih finančnih sredstev. Mogoče je celo dobro, da so sredstva omejena, saj zato vsako zadevo bolje premisliš in pretehtaš, izbereš najbolj nujno, uporabno. Pri tem bi omenila tudi pomembnost dela organizacij, ki delajo z in za skupine z različnimi oviranostmi, njihove svojce, prijatelje in seveda te osebe same - 'tam zunaj' je lahko na voljo in dostopno marsikaj, še vseeno pa je treba - priti.
Torej je zlato pravilo: korak za korakom
V okviru projekta Dostopnost/Accessibility for All smo v JZ TNP prepoznali potrebne ureditve naših informacijskih centrov, spoznali smo se s pristopom in vodenjem slepih in slabovidnih in naredili smo nekaj pomembnih korakov v približevanju naših spletnih strani www.tnp.si osebam z oviranostmi.
Vsako novo vedenje odpira nova vprašanja in izzive - in teh vidimo še kar nekaj. Mislim, da lahko rečem, da gremo po (pravi) poti, ne tečemo - hodimo zmerno, opazujemo okolico in se učimo - kar ob obisku Triglavskega narodnega parka tudi sicer priporočamo vsakomur - in v veselje nam je, da ob tej poti spoznavamo ljudi, ki jim je mar za ta dragoceni prostor.