Slepi in slabovidni planinci, ki osvajajo Slovensko planinsko pot, so se na kočah že večkrat srečali z akcijo Gluhi strežejo v planinskih kočah in kmalu so predlagali, da bi se tudi sami naučili slovenskega znakovnega jezika, da bi lahko hrano in pijačo naročali s kretnjami.
"Osnove slovenskega znakovnega jezika bi se radi naučili tudi zato, da stopimo naproti osebam z drugimi oblikami invalidnosti in jim izrazimo spoštovanje. Tudi gluhi so namreč za nas v planinskih kočah pripravili jedilnike v brajici," o pobudi pravi Irena Temlin.
Ideja je padla na plodna tla in tako se bo 2. februarja v organizaciji delovne skupine Odločen korak, ki združuje člane odbora inPlaninec PZS, in Kulturno-prosvetnega in športnega rekreativnega društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj začel tečaj slovenskega znakovnega jezika za slepe. Vodila ga bo Natalija Spark, tolmačka slovenskega znakovnega jezika, ki je bila lani izbrana tudi za Slovenko leta. Zanimanje za tečaj je veliko tako pri slepih in slabovidnih kot pri prostovoljcih.
"Mislim, da bomo učili drug drugega, saj se vsak od nas lahko kaj nauči. Vsaka stvar, ki se jo človek nauči, bogati njegovo življenje. Sama pričakujem, da se bom naučila osnov znakovnega jezika, kar bo prišlo prav na naših inkluzijskih pohodih," dodaja Irena Temlin.
Kaj na to pravijo osebe s slepoto?
"Ker je to prvi tečaj za slepe in slabovidne, lahko samo ugibamo, kako bo potekal. Sam predvidevam, da nam bo tolmačka fizično pokazala gibanje rok za posamezno kretnjo, naši spremljevalci (prostovoljci) pa nam bodo prenesli njene informacije, saj bo sama vsem udeležencem težko pokazala in bi porabili preveč časa za eno kretnjo," meni Miha Jakopin. "Pričakujem, da se bom naučil toliko, da bom lahko brez pomoči tolmačke gluhemu razložil, kaj potrebujem oziroma želim. Za slepe, vsaj zame, bo to spet izziv, da spoznam nekaj novega. Tako kot sem kot otrok moral spoznati Braillovo pisavo, bom sedaj spoznaval tudi slovenski znakovni jezik. V prvi vrsti pa je pomembno, da se nekaj naučimo in skupaj z gluhimi pokažemo polnočutečim, da skupaj zmoremo marsikaj in s tem rušimo tabuje o slepoti in gluhoti."
Sašo Dreven pa pravi, da se bo pustil presenetiti. "Kot vsaka nova stvar, ki jo spoznam, bo tudi ta gotovo zanimiva. Upam in želim si, da od izobraževanja čim več odnesem in seveda koristno uporabim v svojem življenju." Dreven meni, da bi moralo do tovrstnih skupnih izobraževanj med ranljivimi skupinami priti že davno prej, saj prinesejo ogromno pozitivnega za vse strani. "Vsekakor pa je vsaj v tem primeru zadeva še toliko bolj zanimiva, saj nas povezujejo skupni cilji, predvsem pa ljubezen do gora, pohodništva, medsebojnega druženja. Zanimiva situacija bo, kdo bo izobraževal koga? Vsekakor bo vse nas izobraževala predavateljica, hkrati pa bomo tudi slabovidni lahko pomagali svojim slepim prijateljem. Predvidevam, da bo potekalo podobno, kot je že v planinskih kočah, v katerih so stregli naši prijatelji z okvaro sluha. Oni sami ali njihovi prevajalci so pokazali tistim, ki še imamo vid, mi pa smo to potem skušali prenesti naprej do slepih. Bo nekakšno vzajemno izobraževanje, to nas še bolj poveže."
Vpogled v drugačen svet
Član delovne skupine Gluhi strežejo v planinskih kočah Aleš Peperko, oseba z gluhoto, meni, da nikakor ni slabo, da se tudi slepi spoznajo s SZJ. "Če imaš voljo, je vse mogoče," pravi. Se pa sprašuje, kako bo potekala komunikacija med slepimi in gluhimi, saj slepa oseba ne bo videla kretenj gluhih, ki se ob tem veliko pogovarjajo tudi z očmi in mimiko.
Tudi Martinu Klepcu, tolmaču SZJ, se zdi ideja, da se slepi učijo SZJ, odlična. "Slepi osebi, ki se začenja učiti SZJ, bi svetoval, naj vzame učenje kot igro, sprostitev, gibanje, nekaj novega. Verjamem, da bo izbor samih kretenj tak, da bo učenje res zanimivo, sproščeno in prijetno za vse udeležence. Mislim, da je super, da tudi slepi spoznajo osnove SZJ in dobijo vpogled še v nek drug svet." Pravi, da si zdaj še ne zna predstavljati, kako bo po koncu tečaja potekal klepet z gluho osebo, verjame pa, da bo prijetno in navdihujoče za vse.