Pred leti je marsikateri tehnološki zanesenjak ure in ure preživel ob igranju igric s pomočjo vhodne krmilne palice, ki jo imenujemo joystick. Kljub temu se verjetno še danes marsikomu zdi nestvarno, da bi tako vozil avto, čeprav je to že nekaj časa povsem mogoče.
Samostojna vožnja za invalidno osebo ni luksuz, temveč eden od temeljev za učinkovito družbeno inkluzijo. Zato so se že v sredini prejšnjega stoletja začele pojavljati rešitve, ki bi tudi gibalno oviranim osebam omogočile samostojno vožnjo vozila. Velik napredek na tem področju je prinesel samodejni menjalnik, sledilo mu je mehansko ročno upravljanje stopalke za zavoro itd. Obenem s hitrim tehnološkim razvojem napredujejo tudi prilagoditve vozil, ki so prav z elektronsko krmiljenimi in vnaprej programiranimi sistemi iz dneva v dan dostopnejše tudi teže gibalno oviranim invalidom. Ena od takih zahtevnejših prilagoditev je nedvomno tudi upravljanje vozila s krmilno palico, ki jo tudi na naših tleh radi poimenujemo kar s tujko – joystick.
Za upravljanje vozila z joystickom in njemu pripadajočih komponent so potrebne zahtevne elektronske prilagoditve vozila, ki morajo biti popolnoma usklajene s posameznikovimi potrebami in narejene po njegovi meri . Zato je nemogoče uporabiti standardne postavitve in nastavitve prilagoditev. S krmilno palico – ali v nekaterih primerih tudi z dvema krmilnima palicama sočasno – upravljamo volanski sistem, zavoro in plin. Varno in preprosto.
Delovanje sistema in prilagajanje vozila potrebam uporabnika
Osnova za delovanje sistema vozila je računalnik, ki krmili dodatne prenose pri vrtenju volanskega droga in stopalke za zavoro. Plin ali po domače gas je krmiljen direktno elektronsko. Celoten sistem je povezan s številnimi senzorji in moduli, ki z računalnikom nenehno analizirajo dogajanja med vožnjo in glede na to pošiljajo povratne informacije vozniku in glavni enoti. Eden od takih senzorjev je senzor hitrosti, ki preverja hitrost, s katero se vozilo premika, in na podlagi tega primerno poskrbi za občutljivost krmilne palice, s katero upravljamo volanski sistem. Hitreje ko se vozilo premika, manj občutljiva in trša je krmilna palica, čemur bolj strokovno rečemo tudi variabilni krmilni sistem, ki se že nekaj let vgrajuje v številne modele vozil v matičnih tovarnah. S tem se namreč zmanjša možnost pregrobih manevrov volana pri višjih hitrostih, posledično pa se poveča varnost. Obenem pa se pri nižjih hitrostih moč, ki je potrebna za posredni premik volana, zniža, kar olajša obračanje, parkiranje in ostro 90-stopinjsko zavijanje vozila.
Preden se podjetja lotijo prilagajanja vozila, opravijo predhodno testiranje zmožnosti in sposobnosti bodočega uporabnika prilagoditev, ki se izvedejo na njihovem testnem vozilu. Med samim testiranjem izkušeni inštruktorji spremljajo, kako invalid upravlja vozilo z več različnimi vrstami krmilnih palic, in nato svetujejo najvarnejši način vrste in uporabe. Na voljo so dvo- in štirismerni joysticki različnih oblik in velikosti. Dvosmerni upravlja funkcijo volana (levo in desno) ali stopalk (zavora in plin), štirismerni pa upravlja vse štiri funkcije na eni vhodni enoti oz. krmilni palici. Gibljivost in moč zgornjih okončin je zelo pomembna pri izbiri, a zaradi širokega izbora krmilnih palic ni težko najti primerne, je pa za to pomembno nekaj več razmišljanja, časa – kajti testiranja se večinoma izvajajo v Nemčiji – in seveda denarja – saj vsaka ura testiranja stane.
Sistem s krmilno palico torej ponuja povsem individualne in za uporabnika prijazne rešitve ter omogoča varno in preprosto vožnjo vsem gibalno oviranim osebam, tudi osebam s precej zmanjšano močjo mišic. Tako slehernemu aktivnemu vozniku invalidu omogoča popolno mobilnost v vsakdanjem življenju. S programskimi nastavitvami je namreč moč za premikanje krmilne palice in intenzivnost zaviranja/pospeševanja povsem individualno nastavljiva in omogoča tudi poznejše popravke, če se stanje invalida spremeni. Vožnja je tako varna in preprosta, saj se gibalno ovirani voznik v prometu po sposobnostih ne razlikuje od »navadnih« voznikov. Krmilna palica ima tudi t.i. sistem »force-feedback«, da vozniku povratne informacije izpod pogonskih koles posreduje povsem enako kot volanski obroč.
K sistemu zahtevnejše prilagoditve spadajo tudi sekundarne funkcije (smerniki, luči, brisalci ipd.), ki se upravljajo z daljinskimi upravljalniki ali ploščo z zaslonom na dotik. Temu je treba prišteti še dodatno konzolo za upravljanje prestavne ročice samodejnega menjalnika, elektronsko upravljanje ročne zavore in elektronski kontakt ter vžig vozila na gumb. V zadnjem času je čedalje pogostejše tudi glasovno vodenje sekundarnih funkcij vozila, kar je spet velik korak naprej. Med vožnjo je za prižig luči dovolj, da voznik izgovori »lights on«, za levi smernik zadostuje »left« ipd.
Varnost in servisni pregledi
Delovanje sistema prilagojenega vozila lahko nenehno spremljamo na dodatno vgrajenem zaslonu, ki nam javlja tudi morebitne napake. Ker gre za veliko količino dodatne elektronike, je dobro omeniti, da je treba takšen avto precej redno voziti, saj nekajdnevno mirovanje vozila lahko povzroči težave – zaradi izpraznjenega dodatnega akumulatorja seveda. Ima pa tudi ta dodatni akumulator še svojo pomožno baterijo, ki poskrbi, da si računalnik zapomni nastavitve ob morebitnem izpraznjenju akumulatorja, ki napaja celoten sistem krmilne palice. Veliko elektronike torej, zato je tudi obvezen vsakoletni redni servisni pregled pri matičnem predelovalcu, kjer najmanj vsaki dve leti, kot veleva tudi zakon, menjajo akumulatorja.
Ob vsakem zagonu vozila je treba počakati, da se celoten sistem postavi, kar vzame približno minuto do dve. V tem času mora uporabnik tudi aktivno sodelovati, saj se sistem ne postavi dokončno, dokler ni izveden zahtevan manever s krmilno palico. Ob tem sistem tudi ves čas izvaja samokontrolo delovanja in nam vsakršno odstopanje sporoča na prej omenjenem dodatno vgrajenem zaslonu in z zvočnimi opozorili.
Takšne prilagoditve se v Sloveniji ne izvajajo, zato je treba poiskati podjetja, ki sisteme z vsemi certifikati v vozila vgrajujejo v tujini, predvsem Nemčiji. Izvajalec prilagoditve nato skrbi tudi za nadaljnje redne servisne preglede in varno delovanje celotnega sistema.
Prilagoditev ne posega v tovarniško izdelavo in garancijo vozila
Celoten sistem je mogoče tudi preprosto izklopiti, če se za volan morda usede oseba, ki ni gibalno ovirana. Temu načelu sledi večina predelovalcev vozil, saj je pomembno, da je osnovno upravljanje vozila na vsakem koraku omogočeno tudi spremljevalcem ali svojcem invalidne osebe. Pri prilagoditvi se največji predelovalci držijo tudi načela, da morajo vse funkcije vozila delovati tudi v kombinaciji s kompletnim elektronskim upravljanjem s krmilno palico in njenim sistemom. Tako kljub uporabi joysticka na vozilu še vedno sočasno lahko deluje (aktivni) tempomat, asistenčni sistem za samodejno zaviranje v sili, asistenca parkiranja, senzor za dež, senzor svetlobe, ki samodejno vklopi zasenčene luči, ipd. Prilagoditev je tako v resnici nadgradnja, ki ne onemogoča tovarniško vgrajenih naprednih asistenčnih sistemov.
Slovenska zakonodaja
Prilagoditev za vožnjo s krmilno palico je upoštevana v slovenski zakonodaji, kjer je v Pravilniku o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila zavedena pod oznako PV 40 – kompletno elektronsko upravljanje vozila z upravljalno ročico. Po predhodni obravnavi komisije je namenjena osebam z zelo hudo funkcijsko prizadetostjo gibalnega sistema, ki onemogoča kakršno koli drugačno upravljanje vozila.
Svetla prihodnost razvoja zahtevnejših prilagoditev
Dandanes so vozila že tovarniško precej opremljena z zajetnim seznamom elektronsko-asistenčnih sistemov, ki lajšajo vožnjo, zato so tudi prilagoditve usmerjene k (še) naprednejši tehnologiji. Ni več skrivnost, da je znano nemško podjetje že predstavilo upravljanje vozila s tablico ali pametnim mobilnim telefonom, s katerim lahko zaženemo motor in vozilo odparkiramo ter šele nato fizično vstopimo v samo vozilo. S pametnim telefonom ali tablico lahko upravljamo tudi smernike, luči, klimatsko napravo, električni pomik stekel, multimedijski avdiosistem in še številne druge podobne funkcije. Prihodnost je z vidika razvoja vsekakor svetla za vse gibalno ovirane invalide, vprašanje je le, ali bo slovenska zakonodaja s svojimi pravilniki dovolj hitro sledila temu razvoju pri sofinanciranju prilagoditev. x
Marko Kušar
