V torek, 29. novembra 2016, vas ob 22. uri na 2. programu TV Slovenija vabimo k ogledu kratkega slovenskega filma Sošolki z zvočnim opisom za slepe in slabovidne.
Kratki film Sošolki scenarista, režiserja in montažerja Darka Sinka prikaže nedolžno prerivanje sošolk na šolskem hodniku. Eno od deklet pri tem stakne buško, kar je povod, da njeni vplivni starši zahtevajo premestitev drugega dekleta. Mlada učiteljica Sonja skuša spor urediti. Ji bo uspelo? Bo šola težavo odpravila diplomatsko ali pravilno?
V filmu igrajo: Maruša Majer, Olga Kacjan, Mojca Partljič, Sabina Kogovšek, Barbara Vidovič, Maja Pihler Stermecki in Ava Zrnec.
Pogovarjali smo se z avtorjem filma Darkom Sinkom.
Zgodba kratkega filma Sošolki bi prav lahko bila resnična. Morda tudi je? Od kod izhaja ideja za ta film?
Ideja za film Sošolki izhaja iz resničnega dogodka, ki pa je za film nekoliko prirejen. Smo pa tako v času snemanja med člani filmske ekipe kot tudi pozneje naleteli na številne odzive, ki so dogajanje v filmu komentirali kot znane iz njihovih resničnih izkušenj.
V filmu nastopajo zgolj ženski liki: dekleti, ki se spreta, mlada učiteljica, ki poskuša ta spor rešiti, materi, ravnateljica. Zakaj zgolj ženske? Kam so izginili moški?
Za to, da se v filmu pojavljajo samo ženske, je več razlogov. Ko sem pisal scenarij, se mi je to ponudilo kot zabavna možnost, ki je zanimiva iz več razlogov. Glavni je najbrž ta, da me katerakoli institucija, v kateri so predstavniki zgolj ali pretežno enega spola, navdajajo z občutkom nekakšne klavstrofobičnosti. Ta občutek, ki smo ga v filmu vzpostavljali na več ravneh, na primer z odsotnostjo otrok, praznimi hodniki, odmevi korakov, odločanjem v pisarnah in podobno, je bil za film dobrodošel. Po drugi strani pa obstaja znan stereotip o ženskah kot skrbnicah otrok, o skrbnem zavetju žensk oziroma mater, o nežnosti in ljubezni žensk, ki vse naredijo za dobro otrok itd. Iz tega stereotipa se mi je zdelo zabavno narediti majhen provokativen štos. Ta ni ostal prezrt, saj je to opazilo in komentiralo že več gledalcev in zlasti gledalk.
Izključno ženska zasedba je tudi ena od ravni, na kateri film prehaja v stiliziranost. Kajti kljub vtisu realizma, ki smo ga poskušali graditi v igri in dialogih, je film v ozadju na več ravneh precej stiliziran: luč, statična kamera z asketskim številom njenih pozicij, scenografija in kostumografija, shematična struktura pa tudi odsotnost moških.
Pod lupo ste postavili odnose na različnih ravneh: odnos med sošolkama, odnos mati – hči, učiteljica – učenka, starši – učitelji in še kakšnega. Kaj se je pri teh odnosih zataknilo?
Vprašanje o odnosih med liki v filmu, na primer mati – hči, učiteljica – učenka, starši – učitelji, je zame najzanimivejše, toda obenem nanj ne morem odgovoriti. Zdi se mi preveč kompleksno in vseobsegajoče, da bi lahko na to dal preprost odgovor. To je srž filma in film sam je najboljši odgovor, ki ga lahko dam.
Kaj pa odnos med krivico in pravico?
O odnosu med pravico in krivico ... Pravica je včasih težko ulovljiva, a v Sošolkah je zelo jasna – to, kar se dekletu zgodi, se preprosto ne bi smelo zgoditi. Hkrati pa smo vsi priče krivicam, ki se vsak dan dogajajo pred našimi očmi, pa ne naredimo ali ne moremo narediti nič. Najbrž je pomembno, da smo za to občutljivi in da ob krivici, kot je ta v filmu, večino ljudi zaskeli. Film Sošolki verjame v ta občutek in se nanj pravzaprav v celoti zanaša.
Je ta otroški prepir, ki preraste šolske hodnike, po svoje tudi odraz medsebojnih odnosov v širši družbe?
Film seveda odraža medsebojne odnose v širši družbi. Ukvarja se s pristopom k reševanju problemov. Ko načela zamenjajo zasebni interesi in razmerja moči, to pomeni ugasnitev racionalnih argumentov, empatije in skrbi za druge ljudi. Jasno je, da to za družbo ne pomeni nič dobrega, nasprotno, to spodbuja njen razpad.
V torek, 29. novembra, bomo na 2. programu TV Slovenija Sošolki predvajali z zvočnim opisom za slepe in slabovidne gledalce. Ali ste si kdaj že ogledali kak film z zvočnim opisom? Kaj menite o tem načinu prilagajanja filmske umetnosti tudi za to skupino gledalcev?
Ker nimam televizije, bolj redko naletim na kak film z zvočnim opisom, tako da za to nisem pretiran strokovnjak. Sicer so za to nekateri filmi najbrž bolj primerni kot drugi, ampak predstavljam si, da je na splošno ta praksa za slepe in slabovidne zagotovo dobrodošla. Mislim, da ta način prilagajanja filmov ponuja zelo zanimive možnosti in da lahko tudi precej natančno zadene bistvo tega, kako film kot medij sploh deluje.
Sicer pa sem vesel, da bo film Sošolki predvajan z zvočnim opisom!
Vabljeni k ogledu! Prihodnji torek ob 22. uri na TV SLO 2. x
V. R.
