Cilj projekta Prava smer je uresničevanje čim bolj učinkovitega in dostopnega študija za študente s posebnimi potrebami, s poudarkom na študiju na daljavo, ki je prišel v veljavo v času ukrepov za zajezitev epidemije.
To na eni strani vključuje podporo in priporočila za izvajanje študijskega procesa visokošolskim ustanovam, na drugi strani pa spodbude študentov s posebnimi potrebami k učinkovitemu samozagovorništvu ter izražanju lastnih stisk in pogledov z umetniškim izražanjem ter medsebojnim povezovanjem.
Del projekta predstavlja priprava priporočil ter namigov za zaposlene v visokem šolstvu, predvsem pedagoške delavce, v zvezi z ustreznimi ukrepi oz. prilagoditvami študija za študente s posebnimi potrebami.
Projekt se sofinancira iz programa Active Citizens Fund v Sloveniji. Pogovarjali smo se z delom ekipe projekta Prava smer (Alenka Gajšt, Nina Knaus in Miha Kosi) pri Društvu študentov invalidov Slovenije.
Kako je prišlo do organiziranja študentov invalidov in kakšne so bile težave študentov invalidov v začetku organiziranja?
Leta 1996, ko se je v Ljubljani oblikoval Klub študentov invalidov, predhodnik današnjega društva, so bile razmere za študij resnično slabe. Področje je bilo sistemsko popolnoma neurejeno.
Na univerzi ni bilo nobene službe, ki bi se ukvarjala s problematiko na področju študija študentov s posebnimi potrebami, prav tako področje ni bilo urejeno z ustreznim pravilnikom. Ker študenti s posebnimi potrebami niso bili uradno evidentirani, tudi niso bili posebej obravnavani. Študenti z gibalno in senzorno oviranostjo, ki so tedaj predstavljali glavne skupine študentov s posebnimi potrebami, so se dodatno spopadali z nedostopnim javnim prevozom ter neurejeno osebno asistenco.
Društvo študentov invalidov Slovenije je omogočilo študij marsikateremu študentu s posebnimi potrebami, saj smo z izvajanjem programov Prevozi, Osebna asistenca ter Služba za pomoč študentom invalidom študentom omogočili vzpostavitev osnovnih pogojev za sodelovanje v študijskem procesu. V Službe za pomoč smo si z rednim in projektnim delom prizadevali za ozaveščanje visokošolskih ustanov na področju dostopnega študija in za izobraževanje zaposlenih v visokem šolstvu. Pozivali smo k nujnosti ureditve ustrezne zakonodajne podlage na področju urejanja osebne asistence in dostopnega študija. Opozarjali smo na pomanjkljivosti, svetovali in se aktivno vključevali v dialog z visokošolskimi ustanovami v vlogi zagovornika posameznih študentov.
Kakšen pa je položaj danes?
Do danes se je marsikaj spremenilo na bolje. Študij študentov s posebnimi potrebami urejajo pravilniki, študenti lahko zaprosijo za status študenta s posebnimi potrebami, ki jim omogoča koriščenje potrebnih prilagoditev pri opravljanju študijskih obveznosti, visokošolske ustanove imenujejo pooblaščene osebe ali koordinatorje za študente s posebnimi potrebami, ki na posamezni fakulteti spremljajo študente s statusom, nekatere fakultete organizirajo tudi tutorski sistem za podporo študentom s posebnimi potrebami …
Visokošolske ustanove in njihovi zaposleni se od sprejema pravilnikov o študentih s posebnimi potrebami bolj zavzeto, predvsem pa bolj sistematično ukvarjajo s tem področjem. Prej je bilo vse prepuščeno študentom samim in njihovi iznajdljivosti, zaradi česar je bila vloga našega društva tedaj še posebej ključna.
Katere so najpogostejše težave, s katerimi se pri študiju srečujejo študenti s posebnimi potrebami?
Kljub izboljšanju študijskih razmer v zadnjih letih se študenti s posebnimi potrebami še vedno spoprijemajo s težavami. Dostopnost fakultet in samostojnih visokošolskih zavodov za gibalno in senzorno ovirane študente je še vedno težava, saj objekti, v katerih poteka študijski proces, niso vsi v celoti dostopni.
Težave se pojavljajo tudi pri spremljanju študijskega procesa. Vsa predavanja, vaje in seminarji ne potekajo vedno tako, da bi bili prilagojeni vsem skupinam študentov. Prav tako študenti s posebnimi potrebami (npr. senzorno ovirani študenti, študenti s specifičnimi učnimi težavami) nimajo vedno na voljo gradiva v obliki, ki ga potrebujejo za učinkovito spremljanje učnega procesa ter napredovanje pri študiju. Gre predvsem za tako imenovane komunikacijske in informacijske ovire. Univerze sicer s svojimi pravilniki urejajo področje študentov s posebnimi potrebami, vendar se v praksi podpora in prilagoditve večkrat ne izvajajo, tako kot bi bilo potrebno. Velikokrat so namreč potrebne določene spremembe v samem pedagoškem procesu in pri načinih oz. pristopih preverjanja znanja.
Visokošolske ustanove v zadnjih letih med študenti s posebnimi potrebami opažajo porast na zunaj manj opaznih oz. skritih oblik posebnih potreb, kot so npr. primanjkljaji na posameznih področjih učenja, čustveno-vedenjske motnje ter težave v duševnem zdravju. Zlasti s slednjimi se težje spoprijemajo, zato potrebujejo dodatno strokovno podporo. Poleg tega da visokošolskim učiteljem zaradi rednih pedagoških, raziskovalnih, administrativnih in drugih obveznosti za posebno obravnavo študentov s posebnimi potrebami zmanjkuje časa, je glavno dejstvo, da velika večina ni ustrezno oz. sploh ni usposobljena za tovrstno delo, kar je zlasti izrazito pri interakciji s študenti s težavami v duševnem zdravju.
Kakšen pa je odziv profesorjev na težave študentov invalidov?
Nekateri profesorji si zelo prizadevajo za zagotavljanje podpore študentom s posebnimi potrebami pri študiju, čeprav je to lahko zanje precejšnja dodatna obremenitev, drugi pa so nekooperativni oz. se jim ukvarjanje s tem zdi nesmiselno, kar je pogosto posledica prenizke ozaveščenosti o področju posebnih potreb.
Ena od težav, ki jo študenti s posebnimi potrebami sami pogosto omenjajo, pa je stigmatizacija. Ti študenti tako ob stiku s profesorji kot tudi sošolci še vedno občutijo manjvrednost in nesposobnost. Nihče si ne želi pomilovanja ali občudovanja samo zato, ker študira. Želijo si enakovreden položaj, prilagoditve pa morajo biti razumljene kot nekaj potrebnega za kompenzacijo ovir, in ne kot privilegiji.
S projektom Prava smer, ki ga boste izvajali pol leta, boste poskusili stopiti korak bliže k reševanju študijskih okoliščin, ki z novimi ukrepi v zvezi z epidemijo negativno vplivajo na kakovost študija ter posledično življenja študentov s posebnimi potrebami. Kako se boste tega lotili in kakšni so vaši osnovni cilji?
S projektom Prava smer, ki ga financira Active citizens Fund v Sloveniji, smo začeli sredi novembra kot odgovor na trenutne študijske razmere, ki so, kot vemo, zelo spremenjene. Vse se je preselilo na splet. Spremljanje predavanj je odvisno od različnih spletnih orodij, kar pa študentom s posebnimi potrebami prinaša posebne izzive. Niso namreč vsa orodja in nastavitve prilagojeni posebnim potrebam teh študentov. V društvu smo se zato odločili, da priskočimo na pomoč študentom, predvsem pa visokošolskim učiteljem in jim ponudimo rešitve za bolj optimalno pripravo predavanj, gradiv in preverjanja znanja. Te rešitve bomo pripravljali kot priporočila in krajše namige. Gre za pregledne, strnjene, predvsem pa uporabne dokumente, ki jih praviloma enkrat na teden po elektronski pošti pošiljamo visokošolskim učiteljem ter drugim, ki se ukvarjajo s področjem študentov s posebnimi potrebami. V ta način informiranja so vključene vse tri javne univerze ter vsi samostojni visokošolski zavodi.
Kdo vse sodeluje pri projektu?
Na društvu smo za namen izvajanja tega projekta oblikovali projektno skupino štirih strokovnih sodelavcev. Vsi že dlje časa spremljamo področje študijskih zadev in se ukvarjamo s podporo študentom s posebnimi potrebami. Izkušnje, znanje in spoznanja ob spremljanju trenutnih razmer bomo tako med projektom skušali prenesti na visokošolske učitelje in na študente s posebnimi potrebami. Pri tem sodelujejo tudi člani društva, študenti s posebnimi potrebami, saj je eden od ciljev projekta vključevanje, opolnomočenje in samozagovorništvo študentov.
Projekt povezuje visokošolske ustanove in njihove zaposlene ter študente s posebnimi potrebami. Kakšno je bilo to sodelovanje prej in kaj bi bilo še dobro spremeniti pri tem?
Visokošolske ustanove in njihovi zaposleni se od sprejema pravilnikov o študentih s posebnimi potrebami bolj zavzeto, predvsem pa bolj sistematično ukvarjajo s tem področjem. Študenti s statusom študenta s posebnimi potrebami tako vedo, da imajo določeno sistemsko podporo, da se lahko na fakulteti obrnejo po pomoč na osebe, pooblaščene za urejanje tovrstne podpore. Še vedno je sicer veliko odvisno od samoiniciativnosti posameznih študentov in njihovih komunikacijskih veščin pri urejanju prilagoditev. Običajno morajo namreč še vedno poskrbeti in se glede izvajanja študijskih obveznosti individualno dogovoriti z vsakim posameznim visokošolskim učiteljem, pri katerem opravljajo izbrani predmet. Vendar je pomembno poudariti, da obstaja pravilnik in urejen status študenta s posebnimi potrebami, ki študenta ščitita in mu močno olajšata pot do ustreznih prilagoditev študija. Pred sprejetjem omenjenega pravilnika je bilo vse prepuščeno študentom samim in njihovi iznajdljivosti, zato je bila tedaj še toliko bolj ključna vloga našega društva, ki je študentom pomagalo pri urejanju študijskih zadev ter delovalo na področju urejanja sistemske podpore.
Po analizi stanja na tem področju ugotavljamo, da bi fakultete potrebovale okrepljeno svetovanje, zlasti glede prilagoditev študija študentom z bolj specifičnimi posebnimi potrebami (primanjkljaji na posameznih področjih učenja, čustveno-vedenjske motnje ter motnje v duševnem zdravju). Za čim učinkovitejše reševanje omenjenega položaja bi bilo smiselno razmisliti o ustanovitvi svetovalnice za visokošolske delavce na ravni posamezne univerze. Prav tako pa se na drugi strani v zadnjih letih med študenti kaže povečana potreba po psihosocialni pomoči. Pri tem sicer že obstaja nekaj podpore na posameznih univerzah, vendar glede na naraščajoče potrebe močno premalo.
Kako boste poskrbeli za to, da bodo dognanja projekta živela naprej tudi po končanem projektu?
Vsa priporočila in namige, ki jih pripravljamo v projektu, redno objavljamo na naši spletni strani, na kateri bo ogled mogoč tudi po končanem projektu. Ob koncu projekta jih bomo strnili tudi v priročnik. Vsebina priporočil bo vsekakor ostala aktualna tudi po epidemiji, saj smo prepričani, da bo del pedagoškega procesa ostal na spletu, poleg tega je priprava dostopnih digitalnih gradiv pomembna ne glede na način izvajanja študijskega procesa. Priročnik bo objavljen na naši spletni strani. x