Dokončanje prvega triatlona Ironman je za velik trenutek za vsakega triatlonca, toda ko je 21-letni Chris Nikic pretekli vikend pretekel ciljno črto, je postal prvi športnik z Downovim sindrom, ki mu je uspel ta podvig.
Tekmovanje je zaključil po skoraj 17 urah tekmovanja, kjer je preplaval 4 kilometre, prevozil 180 kilometrov in pretekel celoten maraton, nekaj več kot 42 kilometrov.
Njegov uspeh si je prislužil mesto v Guinnessovi knjigi rekordov, na tisoče privržencev družbenih omrežij pa je navdihnila njegova odločnost, da se spopade z enim najtežjih športnih izzivov.
Chris Nikic se je rodil z Downovim sindromom. Ta povzroča različne stopnje učnih težav in počasnejši fizični razvoj. Ljudje z Downovim sindromom imajo pogosto ohlapno mišičevje in jih telesne dejavnosti hitreje utrudijo.
Nikic se je triatlona lotil pred tremi leti, ko je prestal štiri operacije ušesa. Zaradi operacij je moral počivati, ob tem pa je pridobil veliko teže.
Njegov oče je povedal, da si je Chris zastavil cilj vsak dan postati boljši za 1 odstotek. Začel je z eno skleco. Zdaj trenira šest dni na teden, še dodaja njegov oče Nik Nikic.
Pravi, da ga vabijo na večerje, kosila in zabave: “Ironman mu služi kot platforma, s katero se je približal svojemu cilju vključevanja in normalnosti. Daje zgled drugim otrokom in družinam, ki se soočajo s podobnimi ovirami, kar dokazuje, da nobene sanje ali cilji niso previsoki. “
Mi smo pogovor s Chrisom Nikicem opravili preko elektronske pošte po njegovem povratku iz Panama City Beacha, kjer je potekalo tekmovanje Ironman.
Chris, kako se počutite po zaključku Ironmana?
Počutim se dobro, hvala. Srečen sem, da sem "ironman".
Kakšne so bile vaše prve misli po prečkanju ciljne črte?
Očetu sem rekel, da se stuširamo, potem pa obiščemo nočni klub.
Do tekmovanja Ironman ni prišlo kar čez noč. Kako ste začeli in kakšen je bil vaš motiv, da se udeležite tekmovanja Ironman?
S športom sem začel predvsem zato, da bi pridobil kondicijo in dobil prijatelje, ki ukvarjajo s športom. Po enem letu in udeležbi na specialni olimpiadi sem nadaljeval s treningi. Lani oktobra sem se odločil, da se udeležim tekmovanja Ironman.
Moja motivacija so bile moje sanje. Oče me je vprašal, kakšne so moje sanje. Rekel sem mu, da bi si rad kupil svojo hišo, svoj avto in se poročil s plavolaso lepotico, kakršna je moja mama. Odgovoril mi je, da bi verjetno lahko uresničil svoje sanje, če postanem "ironman". Imel je prav. Vse moje sanje se sedaj uresničujejo. Kmalu si bom kupil avto, dogovorjen sem za različna predavanja. S tem si bom lahko kmalu kupil svojo hišo in pridobil naklonjenost deklet.
Organizatorji tekmovanja Ironman so zapisali, da “ste razbili številne ovire in nedvomno dokazali, da je vse mogoče.” Vaš trener Dan Grieb je v enem od intervjujev omenil, da strukture treninga z vami ni mogel osnovati na nobeni znani metodi. Kako ste trenirali in kaj vam je bilo najtežje?
Moj oče je zasnoval posebno strategijo, ki jo imenuje strategija enega odstotka. Pri tej strategiji se trudim biti vsak dan za 1 odstotek boljši. Trener je oblikoval trening, a držali smo se strategije enega odstotka. Izračunali smo, da če bom celo leto vsak dan boljši za 1 odstotek, bom tekmovanje Ironman zaključil v približno 16 urah. V to trener ni vštel neljubega dogodka z ognjenimi mravljami in padca na kolesu, ki sta me upočasnila za približno 45 minut. Najtežja zame je bila vožnja s kolesom. Po osmih urah so me že pošteno bolele roke in rit, ampak se je na koncu vse dobro izšlo.
Kaj menite, da vaš uspeh pomeni za bodoče udeležence tekmovanja Ironman z Downovim sindromom?
Če sem uspel to storiti jaz, lahko storijo tudi moji prijatelji z Downovim sindromom. To sicer ne pomeni, da bodo to kar storili, a zdaj vsaj vedo, da lahko! Mogoče se bodo odločili za kakšno manj zahtevno tekmovanje, vendar je tudi to dovolj. To pomeni, da lahko živijo samostojno, da lahko sledijo svojim sanjam. Lahko se vključujejo v življenje.
Kako se je vaša skupnost odzvala na vaš uspeh in kako pomembna je bila vaša družina v tej zgodbi o uspehu?
Skupnost me je vključevala od samega začetka in mi pomagala. Bolj ko sem delal, bolj so mi pomagali. Po našem uspehu so me še naprej podpirali in zdaj pomagajo tudi drugim v naši skupnosti. Program specialne olimpiade vključuje 10 športnikov. Sedaj je naš cilj, da bi nas bilo letos 40.
Vse skupaj pa mi je omogočila moja družina. Pri vsem so bili zraven in vedno so mi bili v pomoč. Mama me je imela rada in me varovala, oče pa je oblikoval program in bil ves čas z menoj. Bil je čisto pri vsakem treningu, poskrbel je, da so vsi sledili našemu načrtu.
Inkluzija je ena najpomembnejših stvari, ko govorimo o osebah z invalidnostjo. Kako dolga je še pot do inkluzije in kakšne korake moramo napraviti do tja?
Da, inkluzija je vse. Jaz sem se uspel vključiti, drugi pa še ne. Še vedno smo daleč od tega, da bi bila inkluzija normalna. Moje poslanstvo je, da še naprej počnem vse, kar lahko, da ozavestim in razširim sporočilo o inkluziji po vsem svetu. Zdaj imam glas, s katerim lahko pritegnem pozornost ljudi in jim pokažem, kako pomembna je vključenost za vse.
Kaj bi rekli vsem tistim z Downovim sindromom, ki menijo, da nekatere stvari niso mogoče?
Sam bi jim rekel, naj le pogledajo naokoli. Sem samo nekdo, ki je gledal druge ljudi z Downovim sindromom, kako delajo neverjetne stvari in sem to storil še na tekmovanju Ironman. Na stotine primerov ljudi je, ki delajo neverjetne stvari. Po tem jih bo še na tisoče več, ki bodo to storili bolje kot jaz.
Veliko ljudi nam od zunaj daje zelo slabe nasvete o tem, kaj lahko storimo. Do sedaj nihče ni verjel, da lahko storim kaj takega, toda s trdim delom in doslednostjo sem dosegel nemogoče.
Na meni ni nič posebnega, razen tega, da ne sprejemam izgovorov. To leto ljudje uporabljajo pandemijo kot izgovor za to, da ne telovadijo. Sam vem, da več kot telovadim, bolj zdrav bom in tudi bolj zaščiten.
Res je, da moramo ljudje z Downovim sindromom delati več kot običajni ljudje, da dosežemo podobne uspehe, vendar imamo tudi mi dar. Radi imamo rutino, s katero lahko delamo še bolje in stvari ponavljamo spet in spet in pri tem uživamo. Ljudje mi pravijo, ampak Chris, ti vsak dan telovadiš 3-8 ur. Jaz pa jim odgovorim, seveda, ampak vi pa 3-8 ur preživite pred televizijskim zaslonom ali pred računalnikom. Vsi moramo preživeti teh 3-8 ur tako, da nekaj počnemo. Sam sem se odločil, da naredim nekaj, kar mi bo omogočilo, da dosežem svoje sanje in cilje. Verjamem, da lahko vsakdo z Downovim sindromom, če se le dovolj potrudi, tako, kot se trudim jaz, postane ironman. Nič ni nemogoče.