Damijan Lazarbo tudi v mandatnem obdobju 2017–2021 predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja. Tako so odločili delegatina volilni skupščini zveze, ki je potekala v sejni dvorani Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta – Soča v drugi polovici aprila.Lazar je ob izvolitvi med drugim napovedal strateške in strukturne spremembe, predvsem pa izrazil željo po čim večjem vključevanju mladih v šport.
Kako pomemben je šport za človeka z invalidnostjo, ste občutili na svoji koži. Preden nam poveste kaj več o tem, nam zaupajte svojo zgodbo. Pred skoraj tridesetimi leti ste doživeli nesrečo. Kaj se je zgodilo? Kako ste se spoprijeli z invalidnostjo? In kaj je bilo najtežje?
Leta 1988 sem na poti na služenje vojaškega roka padel pod vlak. Vzrok za to, kar se je zgodilo v Zagrebu, je bil trenutek naivnosti in nepazljivosti. Dogodek me je zaznamoval za vse življenje. Sprva sem imel veliko težav, da sem si pridobil status, saj so se me vsi nekako otepali. Ker sem bil še nabornik, so se me odrekali tako vojska kot civilne ustanove. Sam takrat niti nisem vedel, kako so organizirane invalidske organizacije, kamor bi se lahko vključili ljudje z amputacijami, in tam dobili odgovore na vprašanja, ki so se porajala ob stanju, v kakršnem smo se takrat znašli. Tudi danes v Sloveniji še ni samostojne zveze invalidov, ki bi združevala ljudi z amputacijami.
Sprašujete me, kako pomemben je šport za invalida. Je ena od možnosti socializacije v družbo.Moram opozoriti, da pri sprejemanju in vključitvi invalida v družboni dovolj le invalid, ampak mora biti tudi družba zrela za to. Moram reči, da se v Sloveniji stvari spreminjajo na bolje, sta pa potrebna strpnost in spoštovanje vseh deležnikov družbe, da ne nastajajo nepotrebne delitve. Na Hrvaškem so naredili malce provokativen videospot, s katerim so želeli sporočiti, da lahko invalida podcenjuješ kot človeka, ne pa kot športnika invalida, češ, naj sede neinvalid na atletski stol in skuša vreči orodje tako kot invalid, ki se trudi in vrhunsko trenira. Pri neinvalidu ne bo šlo niti približno tako daleč. Tudi pri namiznem tenisu so posedli vrhunske igralce neinvalide namiznega tenisa na invalidski voziček, pa še zdaleč niso dosegli ravni igre igralcev na vozičku. Mislim, da je pomembno, da s predlogom novega zakona o športu ne bo več delitve na športnike invalide in neinvalide. Šport ne deli, ampak nas povezuje. Tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ima vse več posluha na šport invalidov. Podpirajo nas pri projektih in aktivnostih, ki jih razvijamo, da bi skupaj vse več mladih invalidov vključili v šport. Prav tako smo paraolimpijski športniki prvič doživeli obisk predstavnikov ministrstva na paraolimpijskih igrah v Braziliji.
Če ostaneva pri vaši osebni izkušnji: kako se je vaše življenje zaradi invalidnosti spremenilo?
Predvsem sem se zaposlil. Bil sem aktiven, nisem padel v cono udobja. Imel sem precej težav, saj sem moral zaradi protez pretrpeti precej bolečin. Žuljev, odrgnin in poškodb ni manjkalo. A je bilo treba vztrajati, to pa je bil tudi dober temelj za nadaljnjo športno pot. Nadaljeval sem tudi šolanje, aktivno sem se vključil v družbo, nisem ostal doma med štirimi stenami. Vedno sem imel tudi podporo tedanjih partneric in staršev. To je zelo pomembno, da si v okolju, ki te podpira in spodbuja na tej poti, ki je polna vzponov in padcev. Po nesreči sem bilaktivnejši. Menim, da družba invalidu ponudi možnosti, invalid pa mora pri sebi nekaj narediti. Predvsem pa se izobraziti. Slabih izkušenj nimam, da bi bil zaradi invalidnosti za kaj prikrajšan ali drugače obravnavan. Sem pa tudi eden od invalidov, ki svoje drugačnosti ne izkorišča, češ da zaradi invalidnosti česa ne morem narediti. To je slab izgovor. Invalidi se morajo aktivno vključiti v okolje, od nas se mora pričakovati več. Nekateri se prehitro sprijaznijo s tem, da se upokojijo; potem imajo invalidsko pokojnino, ki pa je skromna. Zato marsikdo pristane na socialnem robu. Životari v okolju, ki dolgoročno ni zdravo, ne finančno ne psihično. Čeprav lahko družbi še vedno veliko da, tako ali drugače.
Kako pomemben je bil šport za vas pred nesrečo in kako pomemben je postal po nesreči?
Pred tem sem devet let igral namizni tenis, ukvarjal pa sem se tudi z drugimi športi. Ko sem si po nesreči spet postavil temelje življenja, sem se vključil v namizni tenis. Tedanjemu selektorju namiznoteniške reprezentance Gorazdu Vecku me je priporočila prof. dr. Helena Burger. Po letu in pol treninga sem postal član reprezentance, nastopal pa sem v razredu 7. V ekipni konkurenci sem združil moči s Sašem Šuligojem, ki je bil umeščen v razred 6. Sem pa sam ugotovil, da je moja poškodba ena težjih med tekmovalci v moji kategoriji 7. Povečanje števila ur treninga ni sovpadalo z mojimi telesnimi zmožnostmi, imel sem težave s hrbtom. Ugotovil sem, da ne bom nikoli dosegel ravni, ki bi me zadovoljila. Ker sem bil iskren do sebe in financerjev zveze, sem se odločil, da ostanem v športu, a na drug, meni prijaznejši način. Sprva sem bil pomočnik trenerja, potem trener. To delo opravljam še danes. V tem času sem spoznal, da je na področju dela Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja še nekaj rezerv in izzivov, zato sem kandidiral za predsednika. Pred kratkim so mi zaupali že drugi mandat.
Ko ste nastopili drugi mandat na čelu Zveze za šport invalidov Slovenije Paraolimpijskega komiteja, ste napovedali strateške in strukturne spremembe. Kaj konkretno to pomeni?
Predvsem želimo vključiti še več mladih, pripraviti pa bo treba merila za financiranje športa. Panog je preveč, zato gradimo sisteme, ki bi bili prijaznejši do mladih invalidov in bi jim omogočali, da tudi oni vstopijo v organizirano vadbo. Žal se bo pri tem treba zahvaliti tudi kakšnemu starejšemu športniku, ki je na koncu svoje športne kariere. Opozoriti želimo tudi, da vrhunski šport tudi v športu invalidov postaja vse bolj profesionaliziran in na vrhunski ravni ter da bo treba delovati tudi v tej smeri, da bomo lahko, seveda predvsem naši športniki, ohranili stik s konkurenco na svetovni ravni. Po predlogu novega zakona o športu pa bomo skušali čim več športnikov invalidov vključiti v organizirano vadbo v panožnih zvezah, ki premorejo strokovnjake in programe. Mi se želimo integrirati, ne pa zapirati v svoj geto.
Že v vašem prejšnjem mandatu si je zveza zelo prizadevala vključevati mlade v šport. Kako približate šport mladim invalidom?
Prvi korak so že naredili vUniverzitetnem rehabilitacijskem inštituta Soča, kjer imajo po dolgih letih znova zaposlenega športnega pedagoga, ki ciljno usmerja invalide v aktivno športno vadbo na vseh ravneh. Na ZŠIS – POK smo razvili tudi posebno aplikacijo Postani športnik (http://www.zsis.si/zelim-sodelovati/), ki mladim in tudi njihovim staršem omogoča, da najdejo šport za svojega mladostnika. Potrudili se bomo, da vsakomur zagotovimo primerno vadbo. Pri ozaveščanju družbe pa nadaljujemo promocijske akcije;ena od njih je tudi Paraolimpijski šolski dan, ki ga izvajamo po osnovnih šolah po Sloveniji. Prav tako smo ponosni tudi na projekt Norveški finančni mehanizmi, s katerim smo za mlade invalide poskrbeli s prilagojenim športnim programom, da lahko v osnovnih šolah dosežejo tako želeno športno značko, in ne sedijo neaktivni ter opazujejo neinvalide, kako so uspešni pri osvajanju značke.
Imajo vsi enake možnosti, ne glede na to, v katerem delu Slovenije živijo?
Ne, žal ne. Ker svojih športnih centrov nimamo, lokalnih društev pa je premalo, da bi organizirali šport v vsaki vasi, skušamo športnice in športnike usmerjati. Večjo težavo kot v samem športu pa še vedno vidim v dostopnosti športnih objektov. Resnično bi si želeli imeti športni center, ki bi bil arhitektonsko prilagojen športu invalidov in bi omogočal, da bi v njem potekale vse oblike športne vadbe. S tem bi bilo lažje poskrbeti za načrtno vadbo za vse skupine invalidov.
Kako pomemben je šport za mlade invalide?
Vse bolj! Predvsem zato, ker se s športom hitreje uspešno vključijo v družbo, za življenje pa se učijo na izkušnjah odraslih kolegov. Zaradi športa je njihovo življenje kakovostnejše, omogoča pa jim tudi zdrav način življenja. Taki ljudje si tako tudi lažje najdejo partnerja in so hitreje zaposljivi. Temu v prid govorijo tudi številke.
Kot vem, je zveza med drugim nastala z namenom, da ustvari ugodno okolje za razvoj športa invalidov v Sloveniji. Kako se je to okolje spremenilo od nastanke zveze do danes? Bi lahko rekli, da je ugodnejše kot nekoč?
Razlika je očitna. Moramo vedeti, da so prvotne organizacije nastale, da bi vojnim invalidom zagotavljali lažjo vrnitev v družbo. Prvi zametki so bili pionirski, preprosti. Zadnje čase se šport invalidov razvija, razvoj pa gre strmo navzgor. Razvite države narekujejo strahovit tempo razvoja, ki terja obilo predanosti, treninga, visoke stopnje profesionalnosti in temu primernih tudi finančnih sredstev, ki jih športnik potrebuje, da je konkurenčen. V Združenem kraljestvu je bil v letu 2016 športnik leta invalid, ki redno nastopa tudi na našem mednarodnem turnirju v Laškem. Če hočemo v korak z elito, moramo zagotoviti ustrezne razmere, sicer bomo capljali za njimi.
Pomemben del vaše dejavnosti je tudi razvoj množičnega in vrhunskega športa invalidov. Kako nameravati doseči zastavljene cilje? Ste zadovoljni z zdajšnjimi rezultati?
Potrebujemo široko bazo, saj količina daje kakovost. Pri nekaterih športih te notranje konkurence ni. Zgodi se, da je neki posameznik povprečne kvalitete že zadosten razlog za odhod na mednarodno tekmovanje. Zato si želimo večjo konkurenco že v državi. S prenosom izkušenj starejših pa moramo poskrbeti tudi za to, da damo priložnost sedanjim rodovom. Seveda pa bo treba v marsikateri športni panogi urediti športne sisteme, ki bodo na ravni neinvalidov.
Kakšni so vaši cilji do konca mandata?
Želim si, da se sprejme novi predlog Zakona o športu. Prizadevamo si, da bi se v prihodnosti zagotovile tudi rente vrhunskim športnikom ob upokojitvi. Najpomembnejša pa je integracija v nacionalne panožne zveze. Seveda tam, kjer bodo obojestranski interesi, ker se ne želimo nikomur vsiljevati. Radi bi pridobili še kakega uglednega sponzorja ZŠIS – POK, ki bi se aktivno vključil k nam s svežimi idejami. Želimo tudi razviti dobro ekipo, ki bi skrbela za organizacijo velikih in odmevnih mednarodnih tekmovanj za športnike invalide. Po tem naj naša zveza slovi v prihodnje.
Nesporno je šport most socializacije med invalidi in neinvalidi v družbi. Kako po vaših izkušnjah neinvalidi sprejemajo drugačnost?
Sprva neinvalidi pristopijo plaho. Potem pa se s športom in športnikom spoznajo, nekateri se celo preizkusijo in na lastni koži občutijo, kaj vse je treba za vrhunski dosežek. Potem tudi lažje razumejo in podpirajo šport invalidov. Z večino smo ostali prijatelji in se večkrat podpiramo in navijamo drug za drugega, ker nas je šport vse skupaj tesno povezal.
Vaše vodilo je »ovire so v glavi – telo ne pozna meja«. Kaj svetujete vsem tistim, ki jih je invalidnost prikovala na voziček in črnogledo zrejo v prihodnost?
Predvsem naj si vzamejo čas zase, da razjasnijo dvome in vprašanja, ki se jim v tistem trenutku podijo po glav. Potem pa naj se skušajo aktivno približati življenju, ki so ga imeli pred nesrečo. Naj bodo po tem dogodku še aktivnejši. Šport je dober ventil za vse dvome in vprašanja, ki se porajajo v našem življenju, in prepričan sem, da je šport zdravilo, ki ga ni mogoče dobiti na recept, le iz cone udobja se je treba spustiti v telovadnico. x
Vesna Pfeiffer
