Zvezo Sonček sestavlja 18 društev, v katera je vključenih več kot 4000 oseb s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi, njihovi svojci ter strokovni sodelavci. Kot nacionalna reprezentativna invalidska organizacija zastopajo poenotena stališča društev in se o skupnih nalogah dogovarja s preostalimi invalidskimi organizacijami v Sloveniji in z drugimi nacionalnimi invalidskimi organizacijami v svetu. Zveza Sonček pa je tudi izvajalka vrste programov in storitev za ljudi z invalidnostmi. Tomislav Špilak iz Sončka pravi, da se povpraševanje po njihovih storitvah in programih iz leta v leto povečuje. Žal pa zaradi upadanja finančnih sredstev v svoje programe ne zmorejo vključiti vseh, ki si tega želijo.
Delujeteže več kot 30 let. Verjetno so se razmere od takrat, ko je Sonček nastal, precej spremenile. Kako je bilo nekoč in kako je danes?
Drži, v prvih letih našega delovanja je bilo okolje do »drugačnih« bistveno manj naklonjeno. V tistih časih je bilo povsem normalno, da so ljudje z invalidnostmi živeli v različnih zavodih, šolali so se v posebnih šolah, po šolanju pa so svoje življenje navadno nadaljevali v invalidskem pokoju. Skratka, v družbi so bili bistveno manj vidni kot danes. Preteklih 30 let je tej družbi dalo spoznanje, da so tudi tisti, ki se neposredno spoprijemajo z invalidnostjo, del nje. To je privedlo do tega, da se, kjer je to mogoče, otroci z invalidnostmi vključijo v redno osnovno- in srednješolsko šolanje. Še več, danes tudi študentje z invalidnostmi postajajo nekaj povsem vsakdanjega. Po končanem izobraževanju pa upokojevanje ni več samoumevno. Tisti, ki zmorejo, se skušajo tudi zaposliti. Aktivni vlogi te populacije pa se, sicer prepočasi, prilagaja tudi okolje z odstranjevanjem arhitektonskih ovir.
Koliko vas financira država inkako še zagotavljate sredstva za uresničevanje svojega poslanstva?
Lani je naš proračun znašal 4.360.553 evrov. Od tega smo največ prejeli iz državnega proračuna, iz kateregasmo dobili 1.868.412 evrov. S tem denarjemsmo krili stroške dejavnosti Varstveno-delovnega centra Sonček. Temu so sledila sredstva FIHO, ki so znašala 569.263 evrov. Tretji vir so obsegala sredstva lokalnih proračunov, od kodersmo prejeli 526.464 evrov. Za izvajanje obnovitvene rehabilitacije in terapevtskih kolonij pasmo od ZZZS prejeli 443.789 evrov. Ob navedenih virihsmo sredstva pridobili tudi od ZPIZ-a, t. i. odstopljene dohodnine in od prodaje lastnih izdelkov in storitev. Nekaj denarjanam je uspelo pridobiti tudi s pomočjo različnih sponzorjev in donatorjev. Celovitejši pregled finančnega poslovanja je objavljen tudi v našem letopisu.
Ste ena redkih izjem, ki kljub neprofitnim ciljem brez zadržkov uporablja marketing. Pa vendar, neprofitni marketing – je to sploh mogoče in kako vam uspeva?
Kot ekonomist marketinga ne bi delil na profitnega in neprofitnega. Pomembnejše vprašanje se mi zdi: marketing da ali ne? Mislim, da tudi neprofitne organizacije potrebujejo marketing. Pravzaprav ga verjetno potrebujejo še bolj kot profitne. Zakaj? Profitna organizacija oziroma podjetje svoje prihodke ustvarja neposredno s prodajo svojih izdelkov. Neprofitna organizacija pa storitve svojim uporabnikom navadno ponuja brezplačno, zato mora sredstva za pokritje stroškov najti drugje. Ta sredstva neprofitne organizacije po navadi pridobijo na različnih razpisih. Težava pa je, da v veliki večini ta sredstva ne zadoščajo za pokrivanje lastne cene storitve. Tako so neprofitne organizacije dodatna sredstva primorane iskati pri različnih sponzorjih in donatorjih. Do njih pa lahko pridejo zgolj z dobrim marketingom, ki mora temeljiti na verodostojnih podatkih in preglednem poslovanju.
Kakšna je vizija Zveze Sonček in kako vam uspeva pri njenem uresničevanju?
Zveza Sonček si prizadeva ustvariti takšno kulturno okolje, ki bo drugačnost v telesnih in intelektualnih sposobnostih sprejemalo brez vrednostnih predznakov. Uresničevanje zgoraj navedene vizije je težaven in dolgotrajen proces. Kljub temu pa ocenjujemo, da se na tem področju stanje v naši družbi počasi izboljšuje. V zadnjih dvajsetih letih je bilo nekaj storjenega na področju vključevanja otrok z invalidnostmi v redne osnovne šole in zaposlovanja ljudi z invalidnostmi. To obdobje nam je prineslo tudi začetek odpravljanja arhitektonskih ovir. Navsezadnje se danes o invalidnosti bistveno več govori, kot se je v preteklosti.
S katerimitežavami se najpogosteje spopadajo vaši varovanci?
Težave so večplastne in odvisne od starosti ljudi. V grobem rečeno pa za otroke z invalidnostmi največjo težavo pomeni zdravstveni sistem, ki nima ustrezno urejene pravice do zgodnje obravnave otroka. Pri preostalem delu populacije pa je največja težava socialna izključenost.x
Vesna Pfeiffer