Državni zbor je sprejel zakon oosebniasistenci, ki se osredotoča na uporabnike, ki živijo ali bi želeli živeti v samostojnem ali skupnem gospodinjstvu zunaj celodnevne institucionalne oskrbe. Upravičenci doosebneasistenceso invalidi v starosti od 18 do 65 let, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju aktivnosti za samostojnoosebnoin družinsko življenje, pri vključevanju v okolje, izobraževanje in zaposlitev. Zakon, ki se bo začel uporabljati leta 2019, je še posebej pomemben za gluhe in gluhoslepe. Več v pogovoru z Antonom Petričem iz Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije
Na zakon o osebni asistenci ste čakali več kot 10 let. Kaj pomeni sprejetje tega zakona za gluhe, slepe in gluhoslepe?
Gluhi in gluhoslepi so bili dolga leta zaradi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 38/83 in 66/89), ki je gluhim namenil le 70% telesno okvaro, gluhoslepi pa niso imeli svoje definicije telesne okvare-ali so gluhi ali pa slepi, prikrajšani za dodatek za pomoč in postrežbo, ker zaradi svoje invalidnosti (senzorna oviranost) imajo veliko omejitev pri vsakdanjih opravilih. Zato je sprejetje tega zakona pomeni korak naprej k sistemski ureditvi pravic za osebe z okvaro sluha. Namreč je evalvacija državne skrbi za invalide, ki jo je opravil Inštitut za socialno varstvo, ugotovila, da je na področju sistemske skrbi za invalide najslabše urejeno ravno pri gluhih in naglušnih osebah oziroma tudi gluhoslepih.
Poleg storitev osebne asistence je za gluhe in gluhoslepe izrednega pomena tudi 9. člen zakona, ki ureja komunikacijski dodatek. Kaj to v praksi pomeni?
Gluhemu ali gluhoslepemu uporabniku, ki potrebuje izmed storitev osebne asistence samo pomoč pri komunikaciji in spremstvu, se lahko odobri osebna asistenca v obsegu 30 ur na mesec. Uporabnik lahko namesto osebne asistence izbere denarno nadomestilo v višini dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, ki je določen v zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Po zakonu se lahko gluhemu, slepemu ali gluhoslepemu uporabniku, ki potrebuje le pomoč pri komunikaciji in spremstvu, odobri osebna asistenca v obsegu 30 ur na mesec. Je to dovolj za normalno funkcioniranje?
Laiku bi se zdelo, da bi gluhemu ali gluhoslepemu uporabniku zadoščalo le 30 ur asistence na mesec, a praksa bo pokazala, da bodo potrebovali več ur, ker so te osebe socialno-komunikacijsko izolirane od okolice. Namreč ena ura osebne asistence na dan ne bi zadoščala za družabništvo, spremstvo ali posredovanje informacij iz okolice in medijev.
Eden od predlogov, ki sicer ni bil sprejet, je bil, da bi imeli pravico do osebne asistence vsi invalidi, ki potrebujejo pomoč. Kakšno je vaše mnenje o tem?
O tem ne moremo komentirati, ker imamo različne invalidske skupine različne potrebe po osebni asistenci. Sicer pa bo vstopne kriterije prejemnikov določal poseben pravilnik,pripravilo pa jih bo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Zakonodajalec je v zadnjem predlogu odpravil tudi zgornjo starostno mejo upravičencev. Kaj to pomeni v praksi?
V praksi pomeni, da v trenutku ko je zakon sprejet, bodo do denarnega nadomestila upravičene tudi osebe starejše od 65 let. Država pripravlja novi zakon, ki bi urejeval dolgotrajno oskrbo starejših, a vendar ta trenutek še ni znano, kdaj bo ta zakon prišel v državni zbor v obravnavo. Zato je pomembno, da imajo starejši uporabniki tudi možnost koriščenja osebne asistenci, čeprav so presegli 65 let starosti.
Zakon prinaša invalidom večjo vključenost v družbo in večje dostojanstvo, so poudarili predlagatelji zakona. Se strinjate?
Da, nam-invalidom ta zakon omogoča samostojno življenje, lažje vključevanje v okolico in družbo. S pomočjo osebne asistence se nam zboljša življenjska raven, s tem tudi dobimo večje dostojanstvo.
Vesna Pfeiffer