Če bi me srečali na ulici, na prvi pogled na meni ne bi opazili nobene invalidnosti. Ko pa bi me želeli kaj vprašati, bi se pojavil problem. Komunikacijska ovira. Sem namreč naglušna. Tako svojo pripoved začne Lada Lištvanova.
Lada Lištvanova je skupaj s še petimi mentorji sodelovala v projektu Razširimo obzorja kulturnega, v katerem so analizirali fizično in komunikacijsko dostopnost v štirih ljubljanskih kulturnih ustanovah. Lada, ki je v projektu predstavljala gluhe in naglušne, pravi, da ima nekaj ostankov sluha in s slušnim aparatom lahko celo posluša glasbo. Sporazumeva pa se v znakovnem jeziku. »Za gluhe pravijo, da smo nevidni invalidi. Sami lahko hodimo, lahko vozimo avto, lahko se ukvarjamo s športom, kolesarimo, tečemo, plavamo, smučamo. Težko pa sami komuniciramo z neznanci, urejamo tako uradne kot osebne stvari, omejeni smo pri sprejemanju informacij in novic iz okolja.« Gluhi se med seboj sporazumevajo v znakovnem jeziku, ki je njihov materni jezik, česar veliko ljudi pravzaprav ne ve, meni Lada.
Dojenček naj bi deset tisočkrat slišal besedo …
»Slovenski jezik je šele naš drugi jezik, tuji jezik, ki se ga moramo naučiti, da bi lahko nemoteno živeli in delovali v slišeči družbi. To pa ni enostavno. Dojenček mora domnevno deset tisočkrat slišati besedo, da jo zna ponoviti. Ste se kdaj vprašali, kako se gluh otrok nauči besed, ki jih nikoli v življenju ni slišal? To je dolgotrajen in naporen proces, rezultat pa odvisen od trdega dela in vztrajnosti.« Znakovni jezik je bil leta 2002 tudi uradno priznan kot jezik gluhih. S tem so gluhi dobili pravico, da znakovni jezik uporabljajo v komunikaciji z vsemi državnimi organi, v javnih institucijah, v javnem in zasebnem življenju. »Javne institucije so nam zato dolžne zagotoviti tolmača, kar pa se žal ne zgodi vedno,« opozarja Lada. »Gluhi smo srečni, kadar se družimo s sebi enakimi, to pomeni z drugimi gluhimi in naglušnimi in tudi tistimi, ki obvladajo znakovni jezik. Lahko se pogovarjamo v svojem maternem znakovnem jeziku. Srečujemo se v društvih gluhih in naglušnih, kjer se družimo in sproščamo ter razvijamo svojo lastno kulturo,« pravi naša sogovornica in pojasni, da so tolmači za znakovni jezik pravzaprav njihov most med tišino in zvokom. Prizadevamo si, da bi bilo naše življenje enako pestro in zanimivo, kot je življenje vas, slišečih.
Tudi gluhi uživamo v gledališču
V okviru projekta Razširimo obzorja kulturnega je Lada v kulturnih ustanovah preverjala, kako so dostopne za gluhe in naglušne osebe. »Tudi gluhi si radi ogledamo predstavo v gledališču. Da lahko v njej resnično uživamo, pa morajo biti nameščene indukcijske zanke, ki okrepijo zvok in omogočijo naglušni osebi spremljanje dogodka. Gluhim ta tehnični pripomoček ne koristi, saj lahko dogodek spremljajo le s pomočjo tolmača za znakovni jezik, ki pa mora biti pravilno postavljen in osvetljen.« V zvezi s spletno dostopnostjo ugotavlja, da se za gluhe in naglušne pojavi težava predvsem pri spremljanju video vsebin, ki običajno niso opremljene niti s podnapisi, kaj šele, da bi bile tolmačene v znakovni jezik.
Želimo si, da nas družba sprejme kot sebi enake
»Gluhi smo predvsem vizualni ljudje, zato si želimo čim več informacij tako v resničnem življenju kot tudi prek svetovnega spleta v znakovnem jeziku. Želimo si, da nas družba sprejme kot sebi enake. Včasih ni potrebnega veliko truda, da premagamo komunikacijsko oviro med nami. Dovolj je, da nas gledate v oči, ko govorite z nami, poskušate počasneje in jasneje izgovarjati besede ali pa si vzamete nekaj trenutkov in s preprostimi besedami zapišete, kar nam želite sporočiti. Ni treba povzdigovati glasu in vpiti. Tako bodo trpele le vaše glasilke, mi pa vseeno ne bomo ničesar slišali.«
Vesna Pfeifer