Skupina študentk podiplomskega študija logopedije in surdopedagogike je med raziskavami, ki so jih opravljale med študijem, spoznala, da ljudje premalo vemo o tem, kako živijo gluhi in naglušni, s kakšnimi težavami se spoprijemajo, kakšne so njihove potrebe, želje, ambicije. »Zato smo si zadale cilj, da skupnost gluhih in naglušnih približamo širši javnosti,« pravi Katarina Tomić.
Kaj vas je spodbudilo, da ste si za cilj postavile približali skupnost gluhih in naglušnih širši javnosti?
Razlogov za to je ogromno, poudarila pa bom le tri najpomembnejše. Prvi je, da obstaja veliko napačnih prepričanj o gluhih. Med raziskavami v času študija smo lahko ugotovile, da ljudje menijo, da so gluhi nemi, da imajo znižane sposobnosti, da vsi uporabljajo znakovni jezik, berejo z ustnic in podobno. Stereotipov in napačnih prepričanj o tej skupini je veliko, dejstvo pa je, da zaradi vsega tega gluhi teže dobijo službo, se teže vključujejo v družbo in se jim dogajajo krivice, ki bi se jim izognili že samo z boljšo ozaveščenostjo slišečih. Drugi razlog je, da gre za skupnost, ki je del naše, pa vendar je od nje skoraj izolirana. Velika ovira je dejstvo, da ne govorimo enakega jezika, kar vodi v številne težave te ranljive skupine, ki si mora za vsak stik s slišečimi zagotoviti tolmača. Tolmačev je premalo, poleg tega pa naša država krije le del njihovih storitev. To je vsekakor premalo za gluhega, ki bi se želel aktivno in redno vključevati v slišečo skupnost. Niti predstavljati si ne znamo, kako bi bilo, če bi za obisk zdravnika, občine, pošte vedno potrebovali še nekoga, ki bi celoten pogovor prevajal. Gluhi so popolnoma odvisni. Če bi se slišeči ljudje naučili osnov znakovnega jezika, bi bilo gluhim veliko laže, predvsem pa prijetneje v družbi, katere del se ne počutijo. Če znamo soseda Avstrijca prijazno pozdraviti z »Guten Tag«, južnemu sosedu reči »Doviđenja« in se zahvaliti Italijanu, Francozu, Angležu ter še komu, bi lahko znali kakšno prijazno besedo nameniti tudi gluhemu Slovencu. Ker gre za povsem drugačen način sporazumevanja, kot smo ga vajeni, znakovni jezik pritegne veliko večino ljudi, ki se z njim srečajo. Skoraj vsak, ki izve, da znaš ta »nenavadni jezik z rokami«, ima kakšno vprašanje na to temo in se želi na hitro naučiti nekaj kretenj. Interes za učenje je velik, čeprav se ljudje tega ne zavedajo, saj gre za nekaj, kar je popolnoma nepoznano in tuje. Če obstaja interes za učenje in če lahko znanje tega jezika gluhim v naši družbi veliko pomaga, zakaj ne bi pripomogli k temu? In še tretji razlog: če bomo čakali, da nam za to kdo kaj plača ali računali na druge, da poskrbijo za to, se ne bo spremenilo nič, samo čakali bomo in se še naprej pritoževali. Nas stane le nekaj časa in dobre volje, zato smo se odločile, da naredimo vse, kar je v naši moči, da ozavestimo javnost in ji ponudimo znanje, ki ga imamo same. Ker smo študentke surdopedagogike in se bomo v svojem poklicu ukvarjale z gluhimi, se nam to zdi celo naša dolžnost.
Menite, da vemo premalo o življenju, potrebah in željah ljudi, ki ne slišijo?
Seveda vemo o življenju, potrebah in željah gluhih premalo. Pogosto ne vemo nič oziroma so naša prepričanja popolnoma napačna. In prav ta nevednost slišeče populacije je tista, ki vodi v vse prej omenjene probleme. Prav zato smo se tudi odločile širšo javnost informirati o gluhi skupnosti.
Kako boste ozaveščale ljudi?
Naš trenutni cilj je, da informacije v zvezi z govorno-jezikovnimi motnjami ter naglušnostjo in gluhoto približamo širši javnosti. Najprej medijem, saj imate moč, da ozavestite veliko število ljudi. Z mediji lahko dosežemo tudi tiste skupine ljudi, ki se ne izobražujejo, se ne udeležujejo delavnic, konferenc in podobnega. Seveda pa bi rade organizirale tudi različne brezplačne delavnice, posvete in predavanja. Za zdaj lahko povemo le to, da pripravljamo kar nekaj projektov, ki bodo vsebovali ozaveščanje različnih skupin ljudi, to je študentov, staršev, strokovnih delavcev in splošne javnosti.S tem bi rade pripomogle k odpravljanju nevednosti ljudi in jih tako spodbudile, da bi hitreje reagirali na področju govorno-jezikovnih motenj ter bolje spoznali svet gluhih in naglušnih. Že Sokrat je rekel: Obstaja samo eno dobro: znanje, in samo eno zlo: nevednost.x
Vesna Pfeiffer