Med tistimi, ki se v Sloveniji ukvarjajo z invalidsko problematiko že vrsto let, je tudi Borut Pogačnik. Vodi Združenje invalidov – Forum Slovenije, ki je prepoznavno predvsem po programu Veriga psihosocialne oskrbe in druženja in programu Odmev.
Za kakšna programa pravzaprav gre?
Veriga psihosocialne oskrbe in druženja je program, ki ga izvajajo že dvanajst let. Program je zelo pester in vključuje različne invalide, ki so največkrat nekoliko socialno izolirani ter nimajo možnosti, da bi bili lahko bolj aktivni. Izvajalci tega socialno posebnega programa vsak dan, tudi ob koncu tedna, v času dopustov ali počitnic, obiskujejo okoli 270 najtežjih invalidov ter jim pomagajo pri urejanju vseh zadev, kot so socialni odnosi, stiki z zdravstvenimi ali drugimi ustanovami, obiskovanje sorodnikov, verskih obredov, urjenje spominskih funkcij, branje uporabnikom, ki nimajo več teh sposobnosti itn. Program tudi vključuje različne prevoze v prej naštete institucije. Je izredno pomemben program, sajimajo uporabniki le na ta način večkrat edini stik z zunanjim svetom. Program Odmev pa vključuje oblikovanje in vodenje posebnih radijskih oddaj za invalide. Posebnost je ta, da invalidi tudi sami dejavno sodelujejo v teh oddajah – kot gostje, ki znajo in morejo povedati tudi o svoji vrsti invalidnosti, kakor tudi o delovanju organizacij, od koder prihajajo. Te oddaje so res nekaj posebnega tudi zato, ker v njih sodelujejo celo osebe z razvojno duševno motnjo, laringektomirani, pa tudi gluhi, ki tako prek tolmača nagovarjajo poslušalce. Oddaje so izjemnega pomena za preseganje vseh vrst predsodkov in stereotipov, kot tudi za ozaveščanje invalidov, pa tudi širše javnosti o invalidih in invalidnosti. Od novembra 1994 pa do danes je nastopilo 2000 različnih oseb, ki so tako ali drugače povezane z invalidi ali invalidnostjo. Prišli so tudi zelo raznoliko usmerjeni politiki, kulturniki, športniki, zdravniki, pa tudi starši ali partnerji oseb z invalidnostjo. Skratka vsi tisti, ki lahko invalidom na neki način pomagajo. Večji problem pri tem so velikokrat arhitekturne ovire, ki jih nekatere slovenske radijske postaje še vedno imajo. Po drugi strani pa je zaradi komercializacije slovenskega medijskega prostora število postaj veliko manj, kot jih je bilo nekoč. Kljub temu ocenjujemo, da smo v skoraj dvajsetih letih veliko prispevali k uresničevanju Standardnega pravila o izenačevanju možnosti invalidov, ki ga je sprejela OZN.
Sami se že vrsto let ukvarjate z invalidsko problematiko. Kako bi ocenili razmere na tem področju? Bi lahko rekli, da so se stvari od takrat, ko ste se začeli udejstvovati, precej izboljšale?
Da, stereotipov in predsodkov je veliko manj. Res pa je, da celo med invalidskimi organizacijami ni veliko razumevanja za tovrstno obliko preseganja izolacije. Tu mislim predvsem na sredstva, ki so združenju namenjena za ta program. Ne boste verjeli, večkrat si moram celo sam plačati gorivo, ker je program Odmev tako finančno podhranjen. Program zajema tudi oblikovanje stalnih dnevnih ali tedenskih informacij. Tudi v tem pogledu sem za to delo povsem sam. Povedati namreč moram, da v našem združenju ni nobene stalno zaposlene osebe, da smo v najetih prostorih, za katere letos sploh ne bomo mogli plačati najemnine, in da že dvanajst let prosimo za sredstva za prostore, vendar nikoli ne pridemo na vrsto. Kljub temu pa je ta program izjemno kvaliteten in povsem na evropski ravni. Ko je bila na obisku članica predsedstva Evropskih delovnih invalidov gospa Marija Štiglic, je povedala, da so tovrstne oddaje, ki jih sam izvajam že dvajset let, pravi unikum v Evropi. To mi je v veliko spodbudo za moje nadaljnje delovanje, in to zaradi tistih invalidov, ki jih sicer nihče ne bi nikoli opazil ali slišal.
Pri svojem delu ste veliko v stiku z ljudmi iz najranljivejših skupin. Kakšne zgodbe vam pripovedujejo?
Zgodbe so zelo različne. Velikokrat pa so invalidi bolj optimistično usmerjeni kot druge ranljive skupine. Zlasti so mi ljubi invalidi športniki, ki kljub svojim hudim telesnim okvaram zmorejo dosegati celo evropske in svetovne rekorde. Seveda tudi ne gre pozabiti zgodb invalidov, ki se likovno izražajo ali pa so uspešni pisci proze in poezije.
Kako na položaj invalidov vpliva gospodarska kriza?
Gospodarska kriza je močno prizadela tudi invalidsko populacijo, zlasti nezaposlene, pa tudi tiste, ki imajo nezaposlene otroke in jih morajo preživljati. Seveda pa je opazno tudi zniževanje kvalitete prehrane in drugih dobrin.
Kakšen je odnos naše družbe do invalidov? So tabuji in stereotipi o invalidih še vedno močno ukoreninjeni v ljudeh? Kako jih preseči?
Na podlagi dvajsetletnega dela z invalidi lahko rečem, da splošni odnos do invalidov ni slab. Občasno se pojavljajo tudi ideje, da bi različne politične skupineukinile dosedanji način financiranja in ga prenesle v državni proračun ali pa kako drugače vplivale na razmerja med invalidi in družbo, zlasti kar zadeva pravice posamičnih vrst invalidov. Kar zadeva tabuje in stereotipe, pa moram reči, da se sam že dve desetletji trudim za preseganje le-teh z zavzemanjem za dvosmerne informacije, ki jih ponujajo poleg radijskih oddaj tudi druge oblike ozaveščanja, kot so: okrogle mize, tiskovne konference, seminarji in druge oblike medsebojnega informiranja.
Kaj pa država, ali dovolj dobro poskrbi za invalide?
Država je abstraktni pojem, vse je odvisno od vsakokratne vlade, tu pa je spet vse odvisno od posameznikov, ki vodijo različne sektorje državne oziroma vladine uprave. Mislim, da bo tudi v prihodnje vse odvisno od pozitivne ali negativne klime, ki vlada v vladinih sobanah in ki jo oblikujejo prav posamezniki iz svojih osebnih pa tudi posebnih izkušenj z invalidi.
Kje vi vidite največje pomanjkljivosti?
Življenje, pa tudi vsako zgodovinsko ali časovno obdobje, je vedno dinamičen proces. Vedno mora obstajati visoka raven kulture dogovarjanja, kar na koncu pripelje do nekega soglasja. Jasno je, da v obdobju gospodarskih kriz ni mogoče zviševati standardov pravic invalidov, vendar pa je ravno v teh kriznih časih potreben nenehen dialog in spoštovanje tako na eni kot na drugi strani.
Ali mediji namenjamo dovolj prostora tej problematiki?
Mediji so v našem prostoru, po moji presoji, naklonjeni tudi invalidskim vsebinam, vendar včasih pokažejo premalo zanimanja za invalidsko tematiko, ker ni tako »rumena« in senzacionalistična, kot so morda druge vsebine. Večkrat sem že vodil tiskovno konferenco, ki bi bila lahko po vsebini zelo zanimiva za novinarje, pa sta prišla samo dva ali pa celo nobeden. Brž ko so se začeli med invalidi prepiri zaradi včasih prav banalnih stvari, pa se je obisk tiskovnih konferenc čudežno povečal. Menim , da smo mi, ki oblikujemo različna sporočila za medije, najbolj odgovorni za to, kako mediji o tem poročate. Seveda pa je najbolje, če tako kot jaz sam, oblikujemo medijski prostor v lastnih oddajah, ker poznamo medije in ker poznamo tudi invalide, ki so gosti teh oddaj. Vsi sicer nimajo teh talentov in zmožnosti, vendar samna podlagi dvajsetletnega dela vidim, da je to povsem mogoče. Naj kot zanimivost dodam še primer iz Zveze za šport invalidov: kolega novinar Drago Perko je začel sam oblikovati obvestila za medije o pomembnih športnih dogodkih invalidov športnikov in takomočno povečal obseg poročanja o tem. Drago Perko to počne od lani in moram reči, da je to pravi način. Seveda tudi sam velikokrat povabim invalida športnika v katero od svojih radijskih oddaj, vendar vsakodnevno ukvarjanje s tovrstnimi dogodki zahteva celega človeka. Slovenska medijska pokrajina se je, to moram reči, v zadnjih dvajsetih letih temeljito spremenila na bolje, kar zadeva ozaveščanje javnosti, tudi invalidov, o vseh pomembnih vprašanjih. Po drugi strani pa tudi invalidi ne bi smeli imeti več tabujev, kar zadeva medije, in bi morali opozarjati nase.x
Vesna Pfeiffer