Brajeva pisava je pisava slepih, ki jo zaradi reliefnega tiska slepi berejo s blazinicami prstov. Osnovni element brajice je brajeva celica standardne velikosti, v kateri se nahaja šest (v računalniški brajici osem) pik, ki so razporejene v pravokotnik tako, da sta vodoravno največ dve in navpično največ 3 (v računalniški brajici štiri) pike.
Različne kombinacije različnega števila pik ustvarjajo črke, ločila in simbole.
Tako kot na vsa področja življenja razvoj tehnologije vpliva tudi na branje in pisanje brajeve pisave. Od samih začetkov, ko so brajico pisali s šilom in posebej za to oblikovano tablico, smo danes na stopnji razvoja, ko lahko gradivo v brajevi pisavi pišemo s pomočjo brajevega pisalnega stroja ali natisnemo s pomočjo računalniške opreme in brajevega tiskalnika. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se z izumom elektro-mehanskega brajevega modula, ki je omogočal prikaz in izbris brajevega znaka, izpolnili pogoji za izum brajevih zaslonov in brajevih vrstic, ki slepim omogočajo dostop do digitalnih vsebin preko računalnika. Gre za tipkovnici podobno elektronsko napravo, na kateri se besedilo iz računalniškega ekrana pretvarja v brajevo pisavo.
Na drugi strani sodobna tehnologija omogoča branje informacij in gradiv s pomočjo programske opreme, imenovane bralnik zaslonske slike, ki skupaj s govorno sintezo besedilo na računalniškem ekranu pretvarja v zvok. Takšen način branja in pisanja izpodriva brajevo pisavo, zato se znižuje pismenost slepih oseb. Na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije si prizadevajo, da s promocijskimi aktivnostmi, z dogodki in rednim tiskanjem časopisov, učbenikov in leposlovnih del v brajevo pisavo prispevamo k boljši pismenosti slepih. Številni slepi namreč radi povedo, da brajeve knjige v fizični obliki ne more nič nadomestiti. V luči tega je zato zelo pomemben tudi obstoj edine brajeve tiskarne v okviru ZDSSS, v kateri dela Blaž Pavlin, ki je službo v tiskarni dobil takoj po prihodu z univerze na začetku osemdesetih let. Z njim smo govorili o tehnologiji tiskanja brajeve pisave nekoč in danes.
Tehnologija gre naprej, stroji postajajo vse bolj zmogljivi, kako je s tem na področju brajeve pisave?
Tako je, tehnologija gre naprej in tako je tudi tehnologija tiska brajice v zadnjih nekaj desetletjih prinesla številne novosti in izboljšave. Če se denimo vrnemo v čas po drugi svetovni vojni, so se tedaj knjige še prepisovale ročno, in sicer z brajevo tablico. Ta je imela brajeve luknjice v aluminijasti ploščici, s pomočjo katere si s šilo vdolbel v papir pike, s čimer se je na drugi strani površina izbočila. To pomeni, da se je pisalo v ‘negativu’, torej zrcalno od desne proti levi. Šele ko si papir obrnil, se je prikazala prava podobna besedila. To je bilo težko in mukotrpno delo, običajno na plečih starejših prostovoljk.
Z razvojem tehnologije so nastali razni tiskarski stroji, ki pa v resnici nimajo povezave s tiskom. Na železni plošči je stroj odtisnil znak na aluminijasto ploščo v dveh kosih, torej pozitiv in negativ. Takšne aluminijaste plošče so vstavljali v preše, vmes je bil papir, na katerega se je odtisnilo besedilo. To se je delalo ročno vse do sedemdesetih let.
V Sloveniji pa smo bili celo med prvimi, ki smo povezali računalnik s tiskalnikom, kajne?
V 80. letih pa so se tudi na trgu pojavili prvi avtomatski tiskarski stroji za brajico, kar pomeni, da so lahko tiskali s pomočjo računalnika. Slovenija je bila pri tem, kakor vem, celo prva v Evropi: kupila je stroj Blindenstudienanstalt iz Marburga in ga s pomočjo strokovnjakov z Instituta Jožef Stefan priključila na računalnik. S tem strojem sem se spoznal, ko sem začel z delom v brajevi tiskarni. Računalniško krmiljen stroj je delal počasi, plošče pa so se tiskale v pozitivu in negativu.
Kasneje, okrog leta 2000, so strokovnjaki Kraljevskega inštituta Norveške ustvarili stroj, ki tiska neposredno na papir. Z njegovo pomočjo lahko knjige vedno znova ponatisnemo, pri tem pa ni strahu, da bi se plošče uničile, potlačile ali izgubile. Ti stroji so tudi vedno hitrejši.
Kako pa poteka proces tiskanja s sodobnimi stroji?
Proces je hitrejši, kot je bil včasih: sedaj dobimo besedilo, ga prilagodimo glede na brajev pravopis in določen format strani knjige. Se pa pojavljajo različni problemi, ki otežujejo tisk. Največji problem pri nas je trenutno ta, da morajo besedila najti pot v računalniško opremo, pri tem pa moramo vedeti, da je veliko e-knjig zaščitenih s raznimi DRM-ji in patenti. Ko denimo tiskamo učbenike za šole v brajevi pisavi, nam založbe besedil običajno ne posredujejo v običajni obliki. Ministrstvo za kulturo ni doseglo nobenega dogovora z založbami, da bi ZDSSS tovrstna besedila dobila avtomatsko, pa čeprav ima edino tiskarno v Sloveniji za tiskanje učbenikov v brajevi pisavi. Učbenike moramo tako poskenirati, prilagoditi glede na brajev pravopis in šele nato natisniti. Knjige pa denimo tiskamo redno že od leta 2000 dalje.
Omenjate težave, s katerimi se soočate pri tiskanju v brajevi pisavi. Bi omenili še kakšne druge posebnosti, ki se pojavljajo pri tiskanju?
Tukaj je več stvari, mogoče lahko izpostavim le dve. Pri tiskanju časopisov imamo uredniške odbore, kjer je glavni urednik praviloma slep, tehnični uredniki pa so videči. Ti pripravijo več materiala, glavni urednik pa odloči, kaj se bo znašlo v časopisu. Članki so iz rednega časopisja: Življenje in tehnika, Sobotna priloga in tako dalje. Gre torej predvsem za članke, ki slepim omogočajo, da lažje dostopajo do informacij. Potem so tu denimo še knjige. Toliko dobrih knjig, kot jih izide samo v Sloveniji, da ne omenjamo prevodov, je težko najti. Mi pa jih uspemo v brajici natisniti le okoli 50 na leto, saj jih je treba poskenirati, prilagoditi, urediti na format strani in razdeliti po slovenskem pravopisu. Tega mnogi ne vedo, je pa zelo pomembno, saj slepi berejo s prsti, kar pomeni, da mora biti oblika strogo določena. Če videči pogledamo časopis, zaznamo celo vrstico, slepi pa berejo s prsti od črke do črke in če je denimo pred vejico prazen znak, se videči pri njem ne ustavimo, slepi pa se bo vprašal, zakaj je pred vejico prazen prostor. Oblika je namreč pri besedilih v brajevi pisavi strogo določena, odstavek je na primer označen s tremi praznimi znaki, če se naenkrat pojavijo štirje, se bo slepi takoj vprašal, zakaj je temu tako.
Verjetno je opazna razlika v času tiskanja danes in pred nekaj desetletji. Za boljšo predstavo nam povejte, koliko časa dandanes traja, da natisnete eno knjigo?
Imamo dva tiskalnika Brillo Norway. Stroj natiska 650 črk v minuti. To denimo pomeni, da lahko natiskamo približno 1 stran na 10 sekund, kar pomeni, da je običajen zvezek natisnjen v 10 minutah. Takšen zvezek ima približno 150 brajevih stranih po 750 črk.
Koliko časa pa je vzelo tiskanje s pomočjo starejše tehnologije?
Tiskanje na aluminijaste plošče je vzelo ogromno časa. Po spominu bi rekel, da smo potrebovali 2 dni za 150 strani. Aluminijaste plošče je bilo namreč treba pripraviti in vpeti v stroje. To je bilo zelo zamudno delo. Plošče so bile vpete v posebne plošče, če je bilo izvodov več, pa se jih je vpelo v poseben rotostroj, ki je skozi vlekel balo papirja in jo rezal, pri tem pa je nastalo ogromno posamičnih strani, ki jih je bilo treba kasneje zbrati in združiti. To je eden od razlogov, zakaj se knjige niso nikdar tiskale na aluminijaste plošče, ker je bilo preprosto preveč zamudno. Knjige so bile običajno natisnjene na roke ali pa s pomočjo posebnega tipkalnega stroja, kamor vložimo list papirja in nanj tipkamo, znak po znak, kot bi tipkali na tipkalni stroj.
Pravite, da imate ogromno dela, česa največ natisnete?
Vsa tehnologija za slepe je draga, ker je trg majhen, a se zdi, da je ena tiskarna dovolj za potrebe slepih v Sloveniji. Trenutno sem v njej zaposlen samo jaz. Pri nas tiskamo tri redne mesečnike v brajici za naše naročnike, tiskamo pa tudi stvari, ki jih slepi ne morejo dobiti na trgu: navodila za uporabo tehničnih pripomočkov, navodila za vsakodnevne stvari in tako dalje. Takih navodil v brajici ni, zato moramo za to poskrbeti mi. Potreba je ogromna. Obenem pa izdajamo tudi časopis za slabovidne: v njem je vsebina ista kot v tistem z brajevo pisavo, le da je natisnjena v povečanem tisku.