Marino Kegl in njegov oče in trener Darko Kegl sta se pred kratkim vrnila s Krete, kjer je med 23. in 29. septembrom potekalo svetovno teniško prvenstvo gluhih. Kljub poškodbi, do katere je prišlo sredi turnirja, je Kegl osvojil odlično tretje mesto.
Na svetovnem prvenstvu v Hersonisosu na Kreti ste osvojili bronasto medaljo, prav tako ste po novem na lestvici gluhih tenisačev trenutno na 3. mesto. To je zgodovinski uspeh tako za vas kot za slovenski šport: kakšni so prvi občutki po povratku domov?
Pravzaprav se tega velikega uspeha še sploh ne zavedam. Celoten turnir šele prihaja za menoj. Zbiram vtise, mislim, da bom rabil še nekaj časa, da vse to dojamem.
S kakšnimi cilji ste se odpravili na Kreto? Kako je potekalo prvenstvo?
Na vsak turnir se z očetom, ki je tudi moj glavni trener in ima zadnjo besedo, dobro pripraviva. Preučiva podlago, če je le možnost, tudi trenirava na takšni, kot bo na tekmovanju, kupiva žogice, s katerimi se bo igralo, in potem študirava odboje, rotacije, situacije, skratka vse elemente, ki so za igro pomembni. Prvenstvo je potekalo v redu, hotel je bil odličen, hrana tudi. Če gre pri organizaciji kaj narobe ali kaj podobnega, pa se midva ne ukvarjava. Jaz grem tja tekmovat in na to sem osredotočen.
Na Kreti ste se zbrali najboljši svetovni gluhi tenisači: kakšna je trenutno konkurenca in koliko treningov in truda je potrebno, da se športnik uvrsti tako visoko?
Konkurenca je vedno močnejša. Pozna se načrtno delo in veliki vložki v razvoj tenisa gluhih po svetu. Prvih dvajset s svetovne lestvice je praktično profesionalcev, prihaja pa tudi veliko mladih perspektivnih tenisačev, nekateri študirajo in trenirajo v Ameriki. Cilj mednarodne športne zveze gluhih je profesionalizacija, naslednje leto se bo dokončno odločalo, ali bomo gluhi tenisači spadali pod okrilje ITF, kar bo vsekakor velik korak naprej.
Če želiš biti v vrhu tenisa gluhih, moraš pod strokovnim vodstvom trdo trenirati vsak dan, celo leto. Jaz imam srečo, da je oče kot trener zelo študiozen, veliko stvari je uvedel v tenis gluhih, ga razume in jaz mu popolnoma zaupam. Poleg tega pa še vsak dan treniram tudi v najboljšem slovenskem teniškem klubu, ŽTK Maribor, ki je moj matični klub.
Na svetovnem prvenstvu ste utrpeli tudi poškodbo: za kaj je šlo, kako ste si pomagali med tekmami in ali boste sedaj posvetili nekaj časa tudi rehabilitaciji poškodbe?
Res je, v 3. kolu sem malo nerodno stopil, zabolela me je leva mečnica, v tistem trenutku pa me je zagrabil še krč. Sreča je bila, da je bil oče v nekaj sekundah pri meni in z nekaj prijemi preprečil, da bi krč zagrabil do konca. Če bi, skoraj zagotovo ne bi mogel nadaljevati s tekmovanjem. Ko je na igrišče prispela zdravniška ekipa, je krč že popustil, bolečina je seveda ostala, so me pa toliko oskrbeli, da sem lahko končal dvoboj in na srečo zmagal. Mama je zdravnica in je očeta veliko stvari naučila, tako da obvlada. Potem me je sproti pripravljal na nove tekme. Nekaj dni bom sedaj počival, v četrtek, 5. oktobra, pa že začnem trenirati. Je treba delati, konkurenca ne spi!
Kakšni so vaši načrti za prihodnost: so v kratkem na vidiku nove pomembne tekme? Kakšni so vaši cilji za naslednje leto?
Letos imava v planu še en turnir v Pragi, vmes bom še igral zimsko ligo v Avstriji. Decembra naju čakajo priprave, novo sezono začnem januarja, saj sem že prejel povabilo za 2. grand slam gluhih na AO v Melbournu. Naslednja sezona bo zelo pestra. Marca imamo že turnir v Franciji, potem maja v Sloveniji, v moji rodni Murski Soboti, sledi grand slam na Roland Garrosu, junija je evropsko prvenstvo v Beljaku v Avstriji, liga v Avstriji, Češka ... Skratka, veliko se bo dogajalo. Moj cilj je moja pot in moja pot je moj cilj. Želim si dobro igrati, brez poškodb, saj če bom zdrav, bom dobro igral, in če bom dobro igral, bodo tudi rezultati.