Ob poškodbi je imel počeno lobanjo, bil dobra dva tedna v komi in izgubil je vid. Januarja 2006 je končal z rehabilitacijo v URI Soča. Hvaležen je tamkajšnjemu osebju. Na prvo mesto pa postavlja bratovo pomoč, brat Damijan mu je namreč vsako sekundo in minuto, ko mu je bilo najtežje, stal ob strani. V času, ko je bil v komi, ga je ves čas obiskoval, še pred začetkom rehabilitacije ga je spremljal na vsakem koraku, mu zagotavljal vsakodnevno nego. »Ničesar več nisem znal, niti odrezati si kos kruha,« se spominja Sandi. Posebej hvaležen je za bratovo bližino zato, ker sta bila ob njegovi poškodbi že brez obeh staršev. In tudi njima je Sandi hvaležen. Pravi, da sta ga dobro vzgojila.
Pred poškodbo, ki mu je vzela vid, je bil Sandi po poklicu mizar. Šport je imel rad, plezal je in igral nogomet. Po poškodbi, natančneje februarja leta 2006, se je vključil v Center Korak v nadaljnjo rehabilitacijo. Ena od ponujenih rešitev za okrevanje je bila tudi gibanje in Sandijevo gibanje je nato postal predvsem tek. Takrat je odkril, da mu je blizu svoboda, ki jo tek prinaša. Odkril je tudi, da lahko med tekom preusmeri misli in odloži odvečno energijo in jezo. Vse od vključitve v Center Korak med ponedeljkom in petkom odhaja v dnevno varstvo. V sklopu tamkajšnje delovne terapije je prve korake naredil okoli Brda pri Kranju in na kranjskem stadionu. Pozneje so za rehabilitacijo drugih uporabnikov in za Sandijev tek v tem centru dokupili tekaško stezo, na kateri je tudi sam nabiral kilometre. Vključen je tudi v Društvo slepih in slabovidnih Kranj, kjer so mu predstavili športe za slepe: stezno in vrtno kegljanje ter showdown.
Toda tek je bil tisti, ki ga je tako zelo zasvojil, da je začel tekmovati na maratonih po vsem svetu in dosegati odlične rezultate. Leta 2016 je nastopil na paraolimpijskih igrah v Riu in se uvrstil na 8. mesto. Januarja 2020 je izpolnil tudi normo za Tokio. Toda ker ima Slovenija v atletiki le eno kvoto, je padla odločitev, da bo na igre odpotoval Henrik Plank. Sandi je na tiskovni konferenci 23. junija napovedal konec svoje profesionalne tekaške poti.
Na pogovor z njim smo ob tej priložnosti povabili tudi Romana Kejžarja, najhitrejšega slovenskega maratonca zadnjih dveh desetletij, sicer pa Sandijevega trenerja in sotekača, in Primoža Černilca, vodjo logistike in Sandijevega dolgoletnega prijatelja.
Ali ste tekmovalno tekaško pot nameravali končati po Tokiu in ste ob odločitvi, da v atletiki Slovenijo na POI v Tokiu zastopa Henrik Plank, to namero le nekoliko prestavili?
Sandi Novak: Svojo kariero sem želel zaključiti po Tokiu, da bi tam odtekel še en dober maraton. Normo sem imel, a komisija je odločala med mano in Henrikom Plankom in potem se je tako izšlo, da so zanj ocenili, da ima več možnosti za medaljo. Potem smo pa z mojo ekipo, s Primožem Černilcem in Romanom Kejžarjem, prišli do ugotovitve, da bo najbolje, če sklenem profesionalno pot. Bom pa še ostal v športu. Ne vem še, kakšen šport bo to, malo bo teka, malo hoje v hribe, malo steznega kegljanja, malo showdowna. Zdaj se bom lahko malo bolj posvetil še čemu drugemu. Žal je vsega lepega enkrat konec. Bo pa mogoče zdaj še lepše, nikoli ne veš, pustimo se presenetiti. Ko se ena stvar končuje, se druga začenja.
Izkušnjo s paraolimpijskih tekmovanj imate. Leta 2016 ste nastopili v Riu de Janeiru in v maratonu dosegli 8. mesto. Ste bili z rezultatom zadovoljni? In kakšni spomini vas vežejo na POI 2016?
Sandi Novak: Super je bilo, spomini so odlični. Se spomnim, da sem šel na trening na tekaško stezo in se je nekdo prav čudil, ko sem dve ali tri ure tekel, in je vprašal Primoža: A ta bo ves čas tekel gor in dol kot ena mašina? Na olimpijadi so vsi športniki sveta in vidiš ta športni duh, začutiš olimpijsko vas in to, da si med njimi, to je neponovljivo, enkratno. Edino, kar je malo neugodno, je, da je maraton na sporedu zadnji dan, do tekmovalnega dne se je treba pa vzdržati skušnjav, kuhinja je odprta 24 ur na dan in tako naprej.
Primož Černilec: Zame so bile to prve paraolimpijske igre, bile so nepozabne, to je bilo enkratno doživetje. Kot je rekel Sandi, živeti v vasi skupaj z drugimi športniki v tem športnem duhu, nikoli v življenju si nisem predstavljal, da bom to kdaj doživel v živo. In Rio de Janeiro mi bo ostal v srcu za vse življenje. To je bila takšna nagrada za vse, pri čemer sem Sandiju pomagal, delal z njim in za to ekipo, za ta uspeh, in ta nagrada je veliko več vredna kot kakršnokoli drugo plačilo.
Roman, vi ste na paraolimpijadi, sredi naelektrenega vzdušja, najbrž podoživljali občutke, ko ste se v letih 2000, 2004 in 2008 olimpijskih maratonov udeležili kot tekmovalec. Kako se vi spominjate iger v Riu?
Roman Kejžar: Ja, v letih 2000, 20004 in 2008 sem bil sam tekmovalec, potem sem bil leta 2012 v Londonu trener Žani Jereb in Primožu Kobetu, leta 2016 pa sem bil prvič na paraolimpijskih igrah, tako da lahko potegnem določene zaključke, kakšna je razlika med enimi in drugimi. Olimpijska vas je enaka, prav tako sem na paraolimpijskih igrah podoživljal tudi svoje spomine, vendar sem na paraolimpijskih igrah začutil še nekaj drugega. Tu je bilo bistveno več medsebojne pomoči, ni bilo vse usmerjeno v vrhunski rezultat, prisotna je bila še ta druga, človeška nota, ki ti pomeni še več. Ko smo bili na terenu, smo pomagali tudi komu iz druge države, in si začutil to hvaležnost. Seveda je treba tudi v jedilnicah poskrbeti za vse invalide. Paraolimpijada je bila dodana vrednost vsem mojim olimpijadam.
Kolikšen napor je bil odteči maraton v tropskem podnebju Brazilije?
Roman Kejžar: Lahko rečem, da so bili v Riu kar težki pogoji, prisotni sta bili vročina in vlaga in to je za maratonce najhuje, kar se lahko zgodi. Proga je bila prilagojena paraolimpijcem, bila je ravna, nekaj ovinkov pod kotom 90 stopinj je sicer bilo, vendar se je kljub temu dalo kar dobro odteči. Prepričan sem, da je Sandi tam dosegel maksimalen rezultat. Manjši problem predstavlja to, da je Sandi tekel v skupini T12, on osebno pa je v skupini T11, v kateri tekači rabijo spremljevalca, tako da je nekako diskriminiran in težko doseže boljši rezultat, če tekmuje z nekom, ki spremljevalca niti ne potrebuje, ker vidi dovolj, da teče sam. Tako da je bila to Sandijeva smola, če bi Sandi tekmoval v svoji skupini, bi dosegel bistveno boljši rezultat ali celo medaljo.
Slepi in slabovidni športniki so razdeljeni v tri kategorije: T11, T12, T13. V kategoriji T11 so tekmovalci, ki ne vidijo oziroma vidijo od 0 do 5 odstotkov, zato jih na progi spremljajo sotekači. V kategoriji T12 so slabovidni tekači, ki pa že lahko tečejo sami. V mednarodnem paraolimpijskem komiteju so po igrah v Londonu spremenili sistem tekmovanja tako, da so združili kategoriji T11 in T12, v ekipi ste to spremembo že označili za nepošten pristop. Zakaj je do te odločitve sploh prišlo, ali se je sistem tekmovanja še kako spreminjal?
Primož Černilec: Jaz mislim, da glavno vlogo pri tem igra denar. Niso združili le T11 in T12, ampak še nekaj drugih kategorij. Pri ženskah so na primer združili kategoriji T12 in T13. To pomeni, da sta v igri samo dva kompleta medalj, v Londonu so bili trije. To pomeni, da je 12 športnikov manj, na vsakega maratonca trije spremljevalci manj, nekako so zmanjšali število športnikov. Igre v Londonu so bile po številu športnikov daleč najbolj obiskane, daleč najbolj številčne, to velja za olimpijske in paraolimpijske igre, očitno imajo Britanci tudi veliko več finančnega zaledja. V Riu de Janeiru so se pa pač tako odločili, združili določene kategorije, tudi tisto, v kateri ravno mi tekmujemo. Če bi Sandi tekmoval v Londonu leta 2012, bi dosegel tretji rezultat in s tem medaljo, tako pa smo vnaprej vedeli, da je medalja nedosegljiva. Kljub temu se je uvrstil med prvo deseterico, kar je tudi velik rezultat za slepega maratonca. V Riu je bil med T11 celo drugi.
Sandi Novak: Tako je, samo Japonec me je prehitel.
Primož Černilec: Mednarodne institucije vsake toliko časa spreminjajo določena pravila. Tudi za Tokio so določene stvari spremenili in mislim, da jih bodo še naprej, da so spremembe stalno na papirju, in dejansko je imel v tem smislu Sandi smolo.
Sandi Novak: Tako je bilo.
Primož Černilec: A na koncu nam ta vidik sploh ni bil tako pomemben, največja nagrada je bila, da smo imeli takšno ekipo. In da smo od Sandijeve nesreče v 10 letih iz nič prišli na paraolimpijske igre, mislim, da do zdaj tega še nihče ni naredil.
Kako so potekale priprave na paraolimpijske igre, kakšno je življenje tekača v ciklusu priprav?
Sandi Novak: Moraš biti utečen. Da sem sploh pritekel olimpijsko normo, sem v letu pred igrami odtekel tri dobre maratone. Najprej v Dubaju, da sem ujel svetovno prvenstvo v Londonu, kjer sem nato tekel 2 uri in 51 minut. Potem sem šel v Berlin, kjer sem tekel 02:43:01. Januarja 2020 smo šli še enkrat v Dubaj in tam sem potem odtekel svoj osebni rekord 02:39:57. Ta ciklus se je ves čas vlekel, enega odtečeš, vmes malo počitka in spet naprej. Saj bo Roman znal povedati, da ko si utečen, ciklus poteka kakih 12 tednov. Trenerju moraš zaupati, kot sem jaz Romanu zaupal, delal sem vse po načrtu in najboljši rezultat naj bi dosegel prav na maratonu. Trenirati je bilo težko, kot pravijo še nekateri, težje je trenirati kot tekmovati. Če dobro treniraš, si ustvariš dobro podlago in je tekma nagrada, užitek, si lahko v cilju bolj spočit. Kdaj si pa tudi tako izmozgan, da v cilju kar dol padeš, tudi meni se je to že zgodilo. Moraš se pobrati in graditi na novem dobrem maratonu.
Roman Kejžar: Če grem še malo bolj nazaj … Kar nekaj let je bilo potrebnih, da je Sandi prišel do vrhunskih rezultatov, ki ju je omenjal, na maratonu v Berlinu in potem v Dubaju. Načeloma priprava za maraton traja približno tri mesece ali 12 tednov. Ne sme biti predolga, kajti glava štirih ali petih mesecev priprav ne zdrži, psihološko je to preveč naporno. V teh treh mesecih je treba narediti bazo, srednji del priprav in potem specialni del za tekmovanje. Sandi je v obdobju 2015/2016 treniral kot najboljši slovenski vrhunski maratonci: dvakrat dnevno in v nedeljo en dolžinski tek. Pretekel je približno 600 do 700 kilometrov mesečno, se pravi od 20 do 25 kilometrov vsak dan. V treninge smo vključili tudi fitnes, delo na moči. V glavnem je bilo vse posvečeno temu. Potem smo aktivirali še nekoga, ki je skrbel za njegovo prehrano, vključili smo doktorja Bojana Knapa, tako da so priprave potekale na res visokem nivoju, s ciljem, da Sandi doseže normo, ki je bila takrat skorajda nedosegljiva, to je 2 uri in 42 minut, kar pa nam je uspelo. Drugi cilj je bil čim boljša uvrstitev na POI. Priprave so bile nekaj posebnega, poznamo pogoje, šlo je za časovno razliko, kar lahko vpliva na rezultat, zato smo se posvečali tudi temu, uvedli smo tudi višinske priprave, tako da lahko rečem: hvala Paraolimpijskemu komiteju, ki nam je omogočil izvedbo vseh teh priprav, hvala tudi vsem donatorjem, uspela nam je kar lepa zgodba.
Primož, vi ste že od samega začetka skrbeli za logistiko vaših odprav, na kaj vse je bilo treba misliti pred odhodom na tekmovanja?
Primož Černilec: Predvsem je bila moja naloga, da sta vse, kar sta si zaželela, Sandi in Roman tudi dobila. Najpomembnejše so bile skrb za vitaminizacijo, skrb za nemotene treninge, skrb za opremo, za vse prevoze, za koordinacijo med Paraolimpijskim komitejem in nami, predvsem pa to, da Sandiju v tistem, kar si zaželi, ustrežeš, on mora nemoteno trenirati, skrbi ne smeta imeti, zato jih preneseta name in potem jaz vse to urejam. To pomeni tisto pravo ekipo in mislim, da smo se v tem zelo zelo ujeli.
Roman, v pogovoru pred intervjujem ste mi omenili, da ste maraton med tekom s Sandijem laže premagovali kot tedaj, ko ste tekmovali sami. Kako pa je bilo, ko sta začela sodelovati, ko sta morala sprva pridobiti občutek za tek v navezi?
Roman Kejžar: Na samem začetku našega sodelovanja sem ravno zaključeval kariero in mi res ni bil noben problem teči skupaj s Sandijem. Lahko rečem, da sva se že na prvi tekmi, ko skupaj še nisva naredila niti enega treninga, kar dobro ujela. Čez noč je prišlo, da je en sotekmovalec Sandiju odpovedal, ne vem, ali je bila poškodba, in sem moral jaz vskočiti v to zgodbo. Nekaj informacij sem seveda potreboval od njih, malo pa sem si sam zamišljal, kako je teči slep, kakšne ovire ti lahko na poti stojijo naproti. Omenil sem, da so mi maratoni, na katerih sem tekel s Sandijem, hitreje minevali od mojih maratonov, čeprav sem svoje odtekel hitreje, to pa zato, ker se nisem mogel ukvarjati sam s seboj. K sreči sem bil toliko bolje pripravljen, da ni bilo tega napora, da bi moral samega sebe motivirati, sem pa moral poskrbeti za Sandija. Moje oči so gledale, kje Sandi teče, skrbel sem za hitrost, kilometre, čas, vmes so okrepčevalnice, Sandiju je bilo treba dati pijačo, na koncu pa še tisti glavni del, motivirati Sandija. In lahko rečem, da nam je to dobro uspelo. Je pa Sandi na vseh teh maratonih pokazal, da je res pravi karakter, pravi garač, in v veselje mi je bilo sodelovati z njim.
Pravijo, da se prava borba na maratonu začne okoli 20. kilometra in potem ponovno okoli 35. kilometra. Kako je treba teči, če kaže, da se bo tekač znašel pred zidom, ko moči pojenjajo in telo ne uboga več? Ali se je takrat treba bolj osredotočiti na tehniko?
Sandi Novak: Blaga kriza morebiti nastopi tam okoli 15. ali 16. kilometra. Če si pripravljen, imaš lahko pomisleke okoli 32., 34., 36. kilometra. Ampak o tem ne smeš razmišljati, moraš iti skozi zid. Leva, desna, ena, dva, naprej, odmisliti moraš bolečine, prag mora biti visok, preklopiti moraš. Maraton se začne po 35. kilometru, ko imaš krizo, slabo pripravljene pa začne pobirati že prej. V mislih moraš imeti, kako bo maraton potekal, in če gre kaj narobe, moraš pravilno odreagirati. Glavo moraš imeti na pravem mestu. Če ti misli uidejo kam drugam, kapituliraš. Meni se je to zgodilo samo na enem maratonu, ko sem tretjič tekel na Ljubljanskem maratonu, na 39. kilometru. Bruhal sem od slabosti, preizkušal sem namreč neke gele, pa mi ni bilo dobro, maraton pač ni čas za preizkušanje novosti. Pa še kmalu po operaciji meniskusa je bilo, ko sem po dveh, treh mesecih že kar hotel teči pod tremi urami, ampak na silo se nič ne da. S pametjo pa že.
Kako si še pomagati, ko nastopi kriza?
Roman Kejžar: Prvih 21 kilometrov moramo odteči v pravem ritmu, ker na polovici maratona ne smemo biti preveč utrujeni, ker potem pričakovanega dobrega rezultata ne bo. V ciklusu priprav je pomembno, da trener ve, koliko je športnik, atlet, tekač pripravljen, da nato v takem ritmu normalno začne. Pri Sandiju smo zelo dobro razporedili moči, Sandi je zadnjih 5 kilometrov maratona v Dubaju pretekel najhitreje in to uspeva samo najboljšim maratoncem. To je tudi dokaz, da je Sandi drugo polovico tekel hitreje kot prvo, kar je redkost. Kar se tiče motivacije, en dober motiv je zagotovo to, ko po 30. kilometru enostavno vidiš, da gre še hitreje. Maratoni so različni, ali lovimo olimpijsko normo ali tečemo na uvrstitev – to so po navadi največja tekmovanja, svetovna prvenstva in olimpijske igre, ampak najti moramo nek motiv. Ko smo lovili normo, je bil to zelo velik motiv, Sandi je bil ves čas v igri za te paraolimpijske igre, ker je bila to njegova srčna želja, in nastop na igrah je na koncu tudi uspel. Kadar imaš za sabo veliko treninga, te to navdaja z mislijo, da boš zdržal, da boš zmogel. Nekaj mesecev ali pa nekaj let si delal za ta projekt in vse se je nekako akumuliralo v glavi, motiv je takrat enostavno tako močan, da greš lahko tudi čez 100 odstotkov zmogljivosti.
Roman Kejžar, v polmaratonu in maratonu ste še vedno nosilec državnih rekordov. Oba rekorda – na polmaratonu (21098m) ste dosegli čas 01:02:49, na maratonu (42195m) pa 02:11:50 – ste postavili že leta 2000. Kako danes gledate na svoje obdobje vrhunske pripravljenosti in najboljših rezultatov?
Roman Kejžar: Ja, leta 2000 sem bil morda v podobni situaciji kot Sandi pred igrami v Riu. Normo sem imel že za igre v Atlanti leta 1996, vendar tam nisem nastopil. In potem je bil moj glavni cilj, da odtečem normo za olimpijske igre v Sydneyju, za to sem naredil vse. V tistem obdobju smo res garali in že februarja 2000 mi je uspelo doseči rekord v malem maratonu, aprila 2000 na maratonu v Torinu pa še odteči normo za Sydney. Veselje je bilo neizmerno, teden po tistem maratonu pa sem odtekel še osebni rekord, 29 minut in 15 sekund, na 10 kilometrov. Leto 2000 je bilo zame res neponovljivo in ti rekordi še zmeraj držijo.
Kako pa se skozi leta tekaških treningov in tekmovanj zavarovati pred poškodbami?
Roman Kejžar: Jaz sem svoje najboljše rezultate dosegal med 34. in 38. letom. Resda sem se v atletiko vključil zelo pozno, v atletski klub sem prišel pri 23 letih. A lahko zase rečem, kljub temu, da sem letno pretekel po 7000 kilometrov, v 20 letih je to skoraj 150000 kilometrov, da večjih poškodb nisem imel. Zakaj? Zagotovo na to vpliva način življenja. Sem iz bolj hribovitega sveta, veliko smo se gibali v naravi, bolj počasi smo rasli, vse to je vplivalo na to, da je telo zdržalo tolikšne napore. Kdaj se pojavijo najboljši rezultati, to se pa kar spreminja. Vemo, da kenijski tekači že pri 23 do 25 letih dosegajo svetovne rekorde. Načeloma pa je veljalo, da moraš imeti najprej 10 let v nogah, šele potem se usmeriš v najdaljšo disciplino.
Dejstvo pa je, da telo z leti postane utrujeno, ni več tako dobre regeneracije. Ampak ker je bilo telo že prej pripravljeno, pozneje potrebujemo manj treninga, le določene treninge naredimo bolj intenzivne in se kljub letom še da dosegati dobre rezultate.
Primož in Sandi, baje se poznata iz gostilne Pri Slavki, kjer je Primož nekoč delal kot natakar, poznata se tudi s skupnih iger malega nogometa, vajino prijateljstvo se je še okrepilo v Slovenski vojski; in potem, tako pravi Sandi, je šla pot prijateljstva le še navzgor. Vsa ta leta ste Sandiju pomagali pri logistiki in bili z njim tudi pri njegovem prvem maratonu leta 2008, polovico ste ga pretekli skupaj z njim. Kakšni spomini vaju vežejo na tekaške začetke?
Sandi Novak: Primoža sem vprašal, ali bi me spremljal na preizkušnji na 21 kilometrov na Ljubljanskem maratonu. Ampak mislim, da sem čez en teden ali dva rekel, da pojdiva kar na 42 kilometrov. Ne vem, kaj me je prešinilo. Primož je bil takoj za polmaraton, za cel maraton pa je malo kolebal. Poklical je Klemna Trilerja, da sta me spremljala vsak polovico proge. Ta prvi maraton je bil tako naporen, da sem potem še ves teden po vseh štirih hodil po stopnicah. Ampak takrat sem tekel enkrat na 14 dni. Pa še to s starimi supergami za dvoranski nogomet, torej z ravnim podplatom, nisem imel denarja za nove, takrat sem bil čisto na psu. Skratka, na prvem maratonu je zmagala trma, moja dobra volja, želja, dokazovanje, da sem še česa zmožen, ne vem, vse to. V to sem se zapičil, in ko se v nekaj zapičim, od tega težko odstopim.
Primož Černilec: Ko je Sandi s to idejo prišel do mene, me ni bilo nič strah, saj 21 kilometrov res ni nič kaj takšnega. Ko je čez dva tedna predlagal cel maraton, sem pa kar malo počepnil, kar vroče mi je postalo, zdelo se mi je skoraj nemogoče, ker do takrat 42 kilometrov še nikoli nisem odtekel naenkrat, pa tudi potem jih nisem, tako da sem začel razmišljati, da bi to lahko naredila dva sotekača, na koncu sem pa ugotovil, da tako zahteva tudi pravilnik Mednarodnega paraolimpijskega komiteja. Če sotekač svoje naloge ne opravi dobro, to pomeni, da slepi tekač nima rezultata in gredo vsi tisti treningi, ki jih je naredil, po zlu. Bila je zahtevna naloga, zmogli smo jo skupaj, to je bilo leta 2008, ko smo šli prvič na Ljubljanski maraton. Rezultat je bil 04:07:31. Res sem se pripravil in sem svoj del odtekel kot za šalo, tekel sem drugo polovico maratona, tako da je bil Sandi že utrujen, in je bil res tako dober občutek, ko je Sandi pritekel v cilj, da smo slepega človeka uspešno in sploh prvič spravili skozi Ljubljanski maraton, dalo nam je voljo, željo in motivacijo za naprej. Po mojem je bil Sandi prvi slepi Slovenec, ki je pretekel 42 kilometrov. In potem se je zgodba samo nadaljevala, dokler ni leta 2012 še Roman vstopil v ekipo, ki je z njim postala profesionalna športna ekipa. Romanove izkušnje so, kljub moji izobrazbi, po poklicu sem profesor športne vzgoje, veliko več vredne od tistega, kar je napisano na papirju.
Sandi Novak: Pa moja vzdržljivost in trma.
Primož Černilec: Kar reče, to naredi. Bog ne daj, da mu ne uspe, potem je pa siten.
Kaj pa mlajši tekači, zagotovo so v Sandiju našli vzornika, da se je po njegovem zgledu še kdo, ki ne vidi, odločil teči na maratonih?
Roman Kejžar: Jaz lahko rečem, da sem se ravno zaradi Sandija vključil v Paraolimpijski komite, bil vključen v razvoj kadrov v športu in v nek evropski projekt. In v tem času sem si tudi zadal nalogo, da poskusim dobiti še kakšnega atleta, tako da delamo na teh stvareh. Lahko rečem, da imamo enega mladega perspektivnega tekača, prav tako kot Sandi je slep, tako da računamo, da bomo nadaljevali zgodbo. Sandi je oral ledino, upamo pa tudi na dobre rezultate mladega tekača Robija Kogovška.
Primož, ste profesor športne vzgoje, učite osnovnošolce, ali med mladimi danes obstaja zanimanje za šport, atletiko, tek?
Primož Černilec: Je zanimanje. Ni ravno tako grozno, kot se piše. Resda so v zadnjem letu zelo padli rezultati testov pri športno-vzgojnem kartonu, da so se stvari izredno poslabšale, da je najslabši rezultat ravno pri teku na 600 metrov, s katerim merimo vzdržljivost. Jaz delam na Osnovni šoli Šenčur in na naši šoli stanje ni tako zelo zaskrbljujoče, kot če gledamo celotno državo. Je pa tu zelo pomemben učitelj, športni pedagog. Kot njihov učitelj moram biti učencem najprej za vzor. Če v meni vidijo osebo, ki se tudi sama rada ukvarja s športom in tudi izven šole deluje na športnem področju, otroci namreč vse to opazijo, če grem z njimi na tek, v hribe, jih s tem spodbudim in sem njihov vzornik in je potem veliko lažje. Zelo pomemben je neposreden stik, spodbuda, predvsem tistim, ki se jim, po domače povedano, ne da in najraje doma ure in ure sedijo za računalnikom. Navajamo jih, da se čim več gibajo, da spoznajo, da so v največji meri sami odgovorni za lastno zdravje. In na naši šoli nam to kar uspeva. Sandijevo zgodbo sem kot pedagog, učitelj tudi uspešno izkoristil. Kmalu po prvem maratonu sem dobil idejo, da bi po osnovnih šolah predstavili Sandijevo zgodbo, predvsem v smislu osveščanja o uporabi nedovoljenih sredstev, alkohola in še česa drugega. In da Sandi kot slepa oseba nikoli ne reče, da česa ne zmore, da vedno lahko vse naredi in da lahko tudi slepa oseba preteče 42 kilometrov. Učenci so Sandija zelo poslušali in vem, da od takrat naprej nihče več ni rekel, da ne zmore teči.
Sandi Novak: Pa na Triglav tudi lahko pride.
Primož Černilec: Nikoli v življenju ne veš, kdaj se boš spomnil stvari, ki ti jih je rekel učitelj. Zato je zelo pomembno, da otrokom govoriš za zdravje pozitivne stvari. Zato smo tukaj. Da jih opozarjamo na stvari, ki so prepovedane, in kaj ni prav, da počnejo. Ker sem zaradi Sandija in Romana še malo bolj medijsko izpostavljen, pa je toliko bolj pomembno, kako nastopam kot pedagog.
Kaj vam tek daje in kaj je največji dar vašega sodelovanja?
Sandi Novak: Meni je tek dal nov zagon za življenje. Ko se je zgodila poškodba, sem v teku našel smisel. Zdaj znam življenje ceniti. Pred poškodbo nisem povedal dveh stavkov, ker so ves čas delale moje oči. Zdaj, ko tega ni, pa sem svoboden, odprt človek. Tek mi je dal širino, komunikacijo, zdravje, dobro počutje. In ekipno delo mi je dalo občutek, da zmorem, da še nisem za odpis. Tek nas je povezal. Saj je prišlo tudi do situacij, ko sem bil zoprn in sem kaj takšnega rekel, ampak to mine, pogovor steče. Tek mi je dal družino. Jaz sem brez staršev, samo brata imam, tri nečakinje in bratovo ženo. Tu pa smo spletli prijateljstvo tudi s Primoževo in Romanovo ženo, kar je prijateljstvu dalo dodatno širino. Če pogledam nazaj … Če ne bi bilo poškodbe, bi mogoče še vedno tekel od gostilne do gostilne in ne na maratonih. Tako pa zdaj tekam od zdrave hrane do zdravega teka. Saj prej sem brcal nogometno žogo, ampak tek te nauči, ti nekaj da v življenju. Življenje je lepo, samo pogovarjati se je treba. Če jaz ne bi sprejel bele palice, slepote, bi bil še vedno na kavču, širši kot daljši. Eni pravijo: nimam časa. Čas je, če si ga prav razporediš. Imam pa tudi srečo, da imam dobre prijatelje, ki mi omogočajo, da pridem od točke A do B.
Roman Kejžar: Ko sem bil sam tekač, sem imel tek za individualni šport, kar tudi je. Ko me je Primož povabil v to ekipo, pa sem spoznal, da je tek invalidov ekipni šport, ekipa je bila kar velika: dva spremljevalca, vodja ekipe, vključili smo prehranskega strokovnjaka Klemna Rojnika, energijsko podporo pa je Sandiju nudil Mihael Petek. Bilo je zanimivo, res dobro smo se ujeli, vsak je vedel, kaj dela, in lahko smo se obračali drug na drugega. Lahko rečem, da smo bili uspešni v tej zgodbi.
Primož Černilec: Tudi za mano je dolgo nepozabno obdobje. V tem obdobju sem naredil zelo veliko dobrega. Lahko rečem, da sem v svoji službi, med sodelavci in med učenci, pridobil veliko spoštovanja zaradi te zgodbe. Videl sem pol sveta, bil na največjih maratonih, ki si jih sicer niti v sanjah nisem predstavljal, spoznal sem nove prijatelje – Romana, najboljše slovenske maratonce, športnike. Kaj naj rečem, nekaj najlepšega, kar se ti v življenju lahko zgodi, pa čeprav zaradi nesreče, čeprav je bil začetek zelo žalosten. Lahko pa bi se obrnilo tudi drugače in Sandi ne bi bil več med nami. Ampak kot je sam rekel, zaradi prijateljev in njegove dobre volje je navkljub slepoti postal boljši človek. Vsi tisti, ki smo mu stali ob strani in delali z njim, smo postali bogatejši znotraj, v sebi, v naših srcih. To pa je največje bogastvo, kar jih lahko dobiš.
Kateri dogodek pa se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Sandi Novak: Vrhunec je bil v Dubaju, ko sem odtekel prvo normo. In paraolimpijske igre v Riu, to je bilo tisto doživetje, ko smo bili tri tedne res povezani, bilo je nepozabno. Potem so pa še malenkosti. Ko smo na primer šli na londonskem maratonu na podelitev, kjer so bili zbrani Mo Farah in drugi, vsa svetovna tekaška elita. Saj jaz ne vidim, ampak sem si predstavljal, kako so hodili gor na podij. Pa da smo bili v istem hotelu kot Eliud Kipchoge, da sem se lahko z njim fotografiral, si izmenjal par besed. To so ta doživetja, veliko jih je, če bi jih Primož zbral na kup, bi lahko nastala knjiga, ne vem, samo pisca bi morali dobiti, pa založbo, ki bi to izdala. Knjiga bi opisala, kako sem skoraj pristal med črvički, kot rad rečem, in prišel do olimpijade. Ampak konca še ni. Se nadaljuje …
Primož Černilec: V Londonu je bilo leta 2020 svetovno prvenstvo, na katerem so nastopali zdravi atleti in paraolimpijski atleti. Na koncu, ob podelitvi, smo vedno sedeli v krogu največjih svetovnih zvezd, recimo Kipchogeja, ki je nosilec svetovnega rekorda. Za našo mizo so sedele tudi najboljše maratonke na svetu.
Sandi Novak: Se pa spomnim tudi svojega prvega svetovnega prvenstva leta 2013 v Lyonu, ko sem nazadnje le odtekel vse, kar sem si zadal. Veliko je bilo doživetij, detajlov.
Roman Kejžar: Jaz bi izpostavil maraton v Dubaju, ko je Sandi dosegel ta svoj res vrhunski rezultat. Čeprav je bila skoraj nedosegljiva, smo normo dosegli, Primož je to posnel, čudil se je, da smo jo dosegli, tam je bilo prisotno res tisto pravo veselje, ker smo trdo delali za cilj in je bil trud poplačan. Vsi ostali dogodki so bili posledica tega maratona, torej nastop pa paraolimpijskih igrah, pa tudi, kot je omenil že Sandi, kar nekajkrat smo nastopili na maratonih v Londonu.
Sandi Novak: Ko smo bili v kraju Swansea, sem zaplaval še v Atlantiku, povsod se moram vreči v vodo.
Primož Černilec: Jaz pa ne bom nikoli pozabil celega leta 2016. Od Dubaja, ko je Sandi dosegel A normo za nastop na paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru, potem smo pa do 10. julija čakali. In 10. julija, na moj rojstni dan, sem imel tabor na Planini Laz za moje učence. In tam sem izvedel, da gremo v Rio, sledila je nepozabna zabava, na kateri se je veselil cel tabor. Pa recimo Ria de Janeira. Ko vstopiš na Maracano – odklop, tega se sploh ne da opisati. Največji dogodek pa je bil tek Sandija, Romana in Urbana Jereba. Spremljati jih na Copacabani, najlepši plaži na svetu, kaj lepšega bi si še želel, to je to!
Sandi, kakšne načrte imate ob koncu tekaške kariere?
Sandi Novak: Zdaj se bom udeležil kakšnega veteranskega tekmovanja, za hobi odtekel kak sproščujoč polmaraton, nedavno sem dobil pohodne palice, Triglav sem osvojil leta 2019, zdaj bo mogoče čas še za kakšen podvig. Ampak bo treba delati na tem. Slepi imamo še stezno kegljanje, svoj čas sem bil v Sloveniji med prvimi tremi; v showdownu tudi med prvimi petimi, tako da imam dosti izzivov, med njimi bo tudi kakšen dobrodelni tek, pa tudi po šolah sem že malo osveščal s svojo zgodbo. Še vedno bom aktiven. Bo pa več prostega časa.
Ste razmišljali, da bi vi koga trenirali?
Sandi Novak: Zanimal bi me psihološki, motivacijski vidik treninga. Kako nekoga spraviti s kavča in doseči soliden rezultat. In kako živeti življenje. Da se ne obračaš k bogastvu, ampak čutiš toplino človeka. Videz velikokrat vara.
Hvala vsem trem za pogovor.