Antun Smerdel je že od rojstva slep. Pravi, da je to edini svet, ki ga pozna, in niti ne ve, kako je, če človek vidi. Že od otroštva je bil namreč vključen v okolje kot enakovreden član, saj ga starši nikoli niso pomilovali in skrivali.
»Vedno sem počel vse tisto, kar so počeli moji vrstniki. Vozil sem kolo, rolal, igral sem se z žogo, počel otroške lumparije,« se svojega otroštva spominja naš sogovornik. Prizna, da se je v delovno okolje težko vključil. Zaradi predsodkov ljudi, je prepričan. »Vsi mislijo, da slepa oseba potrebuje milijon evrov za prilagoditev okolja in delovnega mesta, kar pa sploh ne drži. Edino podjetje, ki mi je dalo možnost, da pokažem, kaj zmorem in znam, je gostinsko podjetje Agrobar, ki ima na Zbiljskem jezeru okrepčevalnico Sidro. Dovolili so mi, da se preizkusim na vseh področjih. Od marketinga, do dela v kuhinji in fizičnega dela na lestvi. Tako smo skupaj ugotovili, kaj lahko delam. In ko imajo kdaj kakšno tako delo zame, me pokličejo. Slepi in slabovidni lahko v vsakdanjem življenju delujemo popolnoma enako kot ostali, zato ni razloga, da ljudje do nas čutijo pomilovanje,« je prepričan Antun Smerdel, ki je v projektu Razširimo obzorja kulturnega sodeloval kot mentor za slepe in slabovidne.
Samostojno po Ljubljani
»Slepa oseba lahko sama živi in skrbi zase, le za nekatera opravila potrebujemo več časa in prilagojene pripomočke. Za samostojno kuhanje je denimo pogosto dovolj samo tehtnica, ki govori,« meni Antun. Pravi, da je večina ljudi prepričana, da je mesto nemogoče prilagoditi slepim in slabovidnim, ker naj bi potrebovali zelo drage prilagoditve, kar pa po njegovem mnenju ne drži. »Sam se popolnoma samostojno gibam po vsej Ljubljani. Pogosto si pomagam z navigacijo na telefonu. Potrebujem jo takrat, ko iščem neko ulico, za katero ne vem točno, kje je. Imam dober spomin in orientacijo po Ljubljani zato me za nasvet in pomoč pogosto prosijo tudi sorodniki in prijatelji, ki normalno vidijo.«
Nevednost in neusklajenost
Antun je v projektu Razširimo obzorja kulturnega sodeloval kot mentor za slepe in slabovidne. Strokovna skupina, v kateri je bilo šest oseb z izkušnjo oviranosti, je analizirala fizično in komunikacijsko dostopnost štirih kulturnih ustanov. Ugotovili so, da je ena večjih težav, da objekti še niso prilagojeni za slepe in slabovidne, zaposleni pa pogosto nevedni, nam je povedal Antun in dodal, da so pregledovali tudi dostopnost spletnih strani. Slepi pri uporabi računalnika uporabljamo bralnik zaslona, ki prebere vse elemente, ki jih vsebuje spletna stran ali računalniški program. Z bralnikom zaslona in tipkovnico lahko pregledujejo spletne povezave, uporabljajo različne funkcije enako kot videči, ki z miško kliknejo na neki gumb ali element na zaslonu. Nekateri uporabljajo tudi brajevo vrstico, zaslon za slepo osebo. Na njej se besedila prikažejo v pisavi za slepe, brajici, ki jo lahko otipajo s prsti.
Preprosto in pregledno
Marsikatera spletna stran bi bila brez težav dostopna, če bi bili elementi, kot so povezave, slike, gumbi, vnosna polja, ustrezno poimenovani. Bralnik zaslona prebere informacijo, ki jo lahko vidimo na zaslonu, opozarja Antun in doda: »Oblikovalce spletnih strani ne bi nič stalo, če bi za povezavo, ki uporabnika premakne na prvo stran neke strani, napisali "Domov" namesto "Logo14179_12".
Smiselno poimenovanje ključnega pomena
Slepi si želimo, da bi bile spletne strani kar se da preproste in da bi vsebovale čim več navadnega teksta. Neradi beremo PDF-dokumente, ker ima bralnik zaslona z njimi pogosto težave, pa tudi navigacija po njih je težja. Slabovidne osebe si želijo, da bi bile vsebine na spletnih straneh dovolj kontrastne in besedilo dovolj veliko za branje, ali pa da bi imeli vedno na voljo orodje za povečavo pisave in spreminjanje kontrasta. Za slepe in slabovidne je pomembno, da so spletne strani pregledne, da na njih ni nadležnih vsebin, kot so oglasi, ter da so predvidljive in imajo jasno strukturo. Vse te prilagoditve niso nikakršen strošek, si jih pa želi tudi marsikdo drug, ki nima težav z vidom.« x
Vesna Pfeiffer