V Nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 v poglavju z naslovom Človekove pravice in varovanje kulturnih raznolikosti piše, da je v javnem interesu, »da je kulturna politika do ranljivih skupin, ki jih sestavljajo ostareli, otroci, mladostniki, pripadniki manjšin in zlasti invalidi, vključujoča in ne izključujoča«. Kakšno je stanje vključenosti invalidov v kulturno življenje v Sloveniji, smo se pozanimali na Ministrstvu za kulturo.
Nacionalna zakonodaja, ki ureja področje invalidov, je sprejeta na podlagi Konvencije ZN o pravicah invalidov, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2008. Vsebine, ki se dotikajo invalidov in oseb s posebnimi potrebami na področju kulture, so zajete tudi v posameznih področnih zakonih in drugih pomembnih dokumentih. Ti so: Nacionalni program za kulturo 2014–2017, Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi, Zakon o medijih, Zakon o RTV Slovenija, Zakon o knjižničarstvu, Zakon o varstvu kulturne dediščine in še nekateri drugi. V teh zakonih je opredeljeno predvsem, katere kulturne programe in projekte financira in spodbuja država ter kakšna so splošna načela vključevanja invalidov v kulturno življenje. Ministrstvo za kulturo sofinancira kulturne programe in kulturne projekte, ki so namenjeni (tudi) zadovoljevanju kulturnih potreb invalidov in oseb s posebnimi potrebami, zlasti gibalno (paraplegikov, tetraplegikov, oseb s cerebralno paralizo in drugih) in senzorno oviranih oseb (gluhih in naglušnih ter slepih in slabovidnih) ter oseb s poškodbo glave. Poleg tega je Ministrstvo za kulturo v obdobju od 2008 do 2014 v okviru posebnega dvoletnega javnega razpisa Evropskega socialnega sklada sofinanciralo razvojne projekte za dvig zaposljivosti pripadnikov ranljivih družbenih skupin, med katere spadajo tudi invalidi in osebe s posebnimi potrebami. Omenjeni razvojni projekti so bili namenjeni izobraževanju, usposabljanju in zaposlovanju pripadnikov ranljivih družbenih skupin na področju kulture. Ministrstvo za kulturo sofinancira tudi projekte in programe javnih (kulturnih) ustanov ter invalidskih organizacij, ki so vsaj deloma namenjeni tudi zagotavljanju fizične ter informacijsko-komunikacijske dostopnosti za pripadnike različnih skupin invalidov ter oseb s posebnimi potrebami, še zlasti za gibalno in senzorno ovirane osebe, do zgradb in prostorov javnih (kulturnih) ustanov, do predmetov premične in nepremične slovenske kulturne dediščine ter do gradiv in informacij s področja kulture in umetnosti oziroma do informacij o slovenski kulturni dediščini v posebej njim prilagojenih tehnikah; na primer do elektronskih vsebin, opremljenih z zvočnim opisom za slepe in slabovidne, ali do avdiovizualnih vsebin, opremljenih s tolmačenjem v slovenski znakovni jezik za gluhe.
Od teorije k praksi: Ministrstvo za kulturo (MK) posebej omenja nekaj primerov dobrih praks vključevanja invalidov v kulturno življenje
Kot primer dobre prakse, kako se na podlagi omenjenih predpisov podpira neka skupina invalidov, na MK omenjajo projekt Muzej v znakih, ki ga je izvedel zavod Radio Social v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije in regijskimi društvi gluhih in naglušnih v letih 2010 in 2011. Projekt je bil sofinanciran na Javnem razpisu za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada. Muzejska dejavnost in razstave imajo namen širiti in približati izobraževalno in kulturno dejavnost vsem ljudem. Toda zaradi svojih omejitev nimajo vsi v družbi enake dostopnosti do informacij in kulturnih dobrin. Številni muzeji tako v Sloveniji kot v tujini v sklopu svojih razstav uporabljajo videovodnike in projekcije, ki pa so za gluhe in naglušne osebe tako rekoč neuporabne. Gluhim in naglušnim osebam so obiski v muzejih in na razstavah brez stalnega spremljanja tolmača slovenskega znakovnega jezika skorajda nemogoči. Tudi tiskano gradivo, katalogi in vodniki po razstavah so pogosto napisani v strokovnem, preveč abstraktnem in zato gluhim osebam nerazumljivem jeziku. Projekt Muzej v znakih je namenjen usposabljanju gluhih in naglušnih brezposelnih invalidov na področju dostopnosti kulture. Konkreten primer je razstava Po sledeh antične Emone, pri kateri je dostop multimedijsko prilagojen razumevanju gluhih in naglušnih oseb.
Na področju knjižnične dejavnostista se leta 2014 za potrebe slepih in slabovidnih izvajala naslednja projekta: Vzpostavitev infrastrukture za zagotavljanje enakih možnosti dostopa do publikacij slepim, slabovidnim ter osebam z motnjami branja (izvajalec projekta je bila Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije) inprojekt knjižnice slepih in slabovidnih, ki je bil sofinanciran s sredstvi Ministrstva za kulturo in Evropskega socialnega sklada. Namen slednjega je bil vzpostavitev in promoviranje mehanizmov in pogojev za celostno informiranost, dostop do kulturnih dobrin ter usposabljanje slepih in slabovidnih kot pogoj za njihovo enakopravno vključevanje v družbo. S projektom so pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije zagotovili primerne razmere za delovanje osrednje knjižnice za slepe, slabovidne in druge osebe z motnjami branja ter razvili modele usposabljanja in izobraževanja za delo z novo informacijsko-komunikacijsko tehnologijo. Tako so ob mednarodnem dnevu bele palice 15. oktobra 2014 slovesno odprli nove prostore knjižnice na Kotnikovi 32 v Ljubljani.Na področju muzejske dejavnostipa se je leta 2014 izvajal projekt z naslovom Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam, ki ga je izvajal javni zavod Slovenski etnografski muzej.
Celovito vključevanje invalidov v družbeno življenje
Kot primer dobre prakse pri celovitem in usklajenem delovanju na področju uresničevanja človekovih pravic invalidov je pomemben projekt Občina po meri invalidov, ki ga od leta 2003 izvaja Zveza delovnih invalidov Slovenije. Lokalna skupnost, ki želi kandidirati za to priznanje, mora opraviti analizo stanja in izdelati konkreten celovit načrt delovanja ter nato vsako leto poročati o uresničevanju tega načrta Zvezi delovnih invalidov Slovenije. Doslej je to priznanje dobilo že 17 občin, med njimi tudi dve največji mesti, Ljubljana in Maribor.
Ocena trenutnega stanja dostopnosti kulture
Na MK pravijo, da so zgradbe in prostori številnih javnih kulturnih ustanov (še zlasti slovenskih muzejev, umetnostnih galerij, gledališč in slovenskih splošnih knjižnic) v zadnjih letih bistveno bolj fizično dostopni za gibalno in v manjši meri tudi za senzorno ovirane. Povečalo pa se je tudi število in raznovrstnost storitev in dogodkov (kulturnih prireditev, ustvarjalnih delavnic ipd.), ki so posebej namenjene oziroma prilagojene specifičnim potrebam gibalno, senzorno in intelektualno oviranih oseb ter otrok, mladostnikov in oseb s posebnimi potrebami. To velja predvsem za muzeje, umetnostne galerije, gledališča in slovenske splošne knjižnice. Kljub temu pa so številne javne kulturne ustanove še vedno samo delno dostopne ali celo v celoti nedostopne gibalno in senzorno oviranim osebam, zato bo treba sedanje ukrepe izvajati tudi v prihodnjih letih.
Strategija kulturne politike v Sloveniji
Med pomembnimi strateškimi dokumenti, ki se nanašajo na področje invalidske problematike, je Akcijski program za invalide 2014–2021 (API 2014–2021), ki je bil sprejet 9. 1. 2014. API kot specifična strategija na področju invalidske politike določa konkretne cilje in ukrepe s področja kulture. V novem API 2014–2021 se na kulturo neposredno nanaša celotni osmi cilj z naslovom Kulturno udejstvovanje. Ta zajema naslednje ukrepe: ozaveščanje celotnega prebivalstva o kulturnih prispevkih invalidov; razširjanje možnosti sofinanciranja projektov, namenjenih invalidom, iz proračunskih sredstev; spodbujanje splošnih knjižnic k zagotavljanju knjig in časopisov ter avdiovizualnega in elektronskega gradiva, prilagojenega slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim ter osebam z motnjo v duševnem razvoju; spodbujanje nastajanja društev in podobnih združenj na kulturnem področju ter spodbujanje združevanja invalidnih umetnikov; sistemsko zagotavljanje financiranja in izdajanja prilagojenih časopisov (za slepe in slabovidne ter za osebe z motnjo v duševnem razvoju); priprava zakonodaje, ki bo v skladu z mednarodnim pravom zagotovila, da zakoni o zaščiti intelektualne lastnine niso nerazumna ali diskriminacijska ovira za to, da kulturno gradivo ne bi bilo dostopno invalidom; zagotavljanje knjig in časopisov ter avdiovizualnega in elektronskega gradiva, prilagojenega slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim ter osebam z motnjo v duševnem razvoju, v splošnih knjižnicah; uvrstitev knjižnice za slepe in slabovidne v državno shemo knjižnic, s tem pa zagotovitev, da država sistemsko financira njeno delovanje; spodbujanje sodelovanja med invalidskimi organizacijami, kulturno-umetniškimi skupinami in umetniki invalidi posamezniki pri kulturni in umetniški ustvarjalnosti na lokalni, državni, meddržavni, evropski in mednarodni ravni ter povečanje števila digitaliziranih in spletno dostopnih vsebin, prilagojenih potrebam pripadnikov različnih skupin invalidov. Vsi navedeni ukrepi izhajajo iz Nacionalnega programa za kulturo, ki je krovni dokument s področja kulturne politike.
Gospodarska kriza, kultura in invalidi
Na Ministrstvu za kulturo zatrjujejo, da je obseg kulturnih programov in kulturnih projektov, ki jih podpirajo in ki so namenjeni invalidom ter osebam s posebnimi potrebami, kljub gospodarski krizi in krčenju proračunskih sredstev za kulturo v zadnjih letih ostal na enaki ravni kot pred krizo.x
Veronika Rot
