Tipna ilustracija v knjigi Hitri Počasne. Foto: Facebook
Tipna ilustracija v knjigi Hitri Počasne. Foto: Facebook

Pri izdelavi sodelovali učitelji Osnovne šole Pier Paolo Vergerio il Vecchio, Žiga Starc, ki je ročno izdelal nekaj elementov, ki so vključeni v tipanke, in testni bralci iz CVIU Velenje. Tipna slikanica v lahko berljivem načinu je nadvse primerna za otroke z okvarami vida, motnjami v duševnem razvoju, otroke z disleksijo, pa tudi za oklevajoče bralce in priseljence, ki še ne obvladajo dobro slovenskega jezika oziroma se ga učijo. Tipanko so prejšnji petek predstavili tudi na srečanju Zoom kavica, ki nastaja v organizaciji Zveze društev slepih slabovidnih Slovenije, vodi pa jih Dušan Brešar Mlakar.

Jernej Kuntner je rekel, da je ustvaril Hitrega Počasneta na podlagi resničnega prostora blizu Horjula, kjer se z družino dostikrat zadržujejo: "V nekem trenutku sva se srečala z Aksinjo Kermauner, ki ima vedno veliko idej in je prišla na plano z idejo o tipanki. Vse drugo je zgodovina, bi se reklo." Aksinja Kermauner je začetno idejo povezala s potovanjem na Švedsko, kjer se je spoznala z 2 velikima založbama, kjer izdajajo lahko berljive knjige: "Nato sem jih vprašala, koliko pa plačate pisateljem, da pišejo lahko berljive knjige in so se vsi začeli smejati. Odgovorili so, da so pisatelji ponosni, da lahko to počnejo in da z njimi sodelujejo najbolj uveljavljeni švedski pisatelji. Sama sem se lotila iskanja pisateljev tudi v Sloveniji, javil pa se je le Jernej Kuntner. Pred tem je napisal slikanico Krtek Albin. Sama sem mu pri pisanju Hitrega Počasneta malce pomagala, ker je lahko branje v resnici težko pisanje. Skupaj sva naredila skrajšano varianto, vendar so pri tem pomembni tudi testni bralci. Dali so veliko pripomb, ki so bile zelo koristne za knjigo." Temu je pritrdil tudi Kuntner: "Že pred leti sem postal ambasador lahkega branja. Cenim vse, ki se ukvarjajo z lahkim branjem. Včasih sem pri pisanju Hitrega Počasneta želel ubrati kakšno bližnjico, vendar po pravilih to ni šlo. Potem sem ga sam priredil v lahko branje, vendar je bilo to še vedno prezapleteno." Ina Sulič je še dodala: "Z Aksinjo smo želeli narediti slikanico v 3. in 4. stopnji lahkega branja, krajša bi imela 10 strani, daljša pa 15 strani. A po testiranju smo ugotovili, da gre za tipanko 3. stopnje."

Po besedah Jerneja Kuntnerja je zgodba nastala ob pripovedovanju svojim otrokom. Velikokrat jima je namesto branja pripovedal zgodbe, nato pa se je rodila ideja, da bi zgodbe tudi nekam zapisali in tako so "najprej s sinom in potem še s hčerjo zapisali sinopsise oziroma osnutke pravljic. Kar nekaj je tako že napisanih in čakajo v predalu, kjer se medijo."

Testni bralci so tipanko brali v Centru za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje Velenje (CVIU Velenje). Kot pravi Mateja Meh iz CVIU Velenje, je v njihovem centru lahko branje v okviru izbirnih vsebin: "Lahko branje delamo vsak petek, vse skupaj 3 ure. Nazadnje smo se ukvarjali z zgodbo Hitri Počasne." Maruša in Sanja sta bili testni bralki in sta prebrali skupno besedilo, ki so ga napisali ob branju Hitrega Počasneta: "Mi smo učenci 6. stopnje posebnega programa. Mi smo najstarejši na naši šoli. Stari smo od 21 let do 26 let. Delamo lahko branje. Veliko lahkega branja smo naredili. Ko delamo lahko branje, se veliko pogovarjamo, gledamo različne slike in fotografije. Poslušamo učiteljico in sprašujemo, ko česa ne razumemo. Gremo se različne igre, rišemo, delamo na računalnik. Veliko ponavljamo. Veliko se naučimo. Pogosto se smejimo. Tako je bilo tudi pri zgodbi Hitri Počasne. Bili smo testni bralci. Mi smo pomagali, da je zgodba bolj razumljiva. To pomeni, da jo bodo lahko brali in razumeli vsi ljudje. Zgodba je super. Zgodba nam je zelo všeč. Všeč nam je, da si polža podata repe. Žalostno je, da je bil polž tako počasen, da ni mogel dobiti polžice. Zgodba je zabavna, ker so polža klicali Hitri, čeprav je bil počasen."

Pomemben del knjige Hitri Počasne so tudi ilustracije, izdelava katerih je bila po besedah Aksinje Kermauner zelo zahtevna: "Žiga Starc pa se je potrudil s tipnimi ilustracijami, saj je bilo težko najti material, ki bi spominjal na spolzko in mehko polževo telo." Temu je pritrdil tudi Žiga Starc: "Problem je bil v tem, kako predstaviti te zelo naravne in trodimenzionalne kose v nekem čimbolj ploščinskem izrazu. Začel sem s hišico. Zdela se mi je lažja zaradi tega, ker ni mehka, ampak čvrsta. Izbral sem 2-kompontentno maso, naredil kalupe iz gline in vlival notri maso. Za polže je bil večji problem, ker želimo pokazati sluzavost, mehkobo: prva ideja je bila silikon, saj je na otip podoben polžu. Vendar večina silikonskih mas ne dovoljuje vlivanja. Po daljši raziskavi sem našel silikon, ki je izredno mehak in se ga lahko vliva. Glavni problem je bil spraviti prostorske kose v bolj raven položaj. Pomembno je bilo, da se ohrani informacija. Da je spirala na polžji hišici in tipalke in oči na samem polžu." Ina Sulič je nadaljevala, da je izbira silikona prinesla določene težave tudi pri lepljenju: "Silikonska masa je odbijala vsa lepila. Po dolgem iskanju in poskusih smo ugotovili, da je najbolje uporabiti sekundno lepilo. Ko smo to razrešili, pa je nastal problem, ki ga še rešujemo. Ta pa je: kako narisati oči na polža, s čim? Silikonska masa namreč vse barve odbija. Najbolj obstojna se nam je zdela akrilna barva, ki pa se sčasoma odlušči. Nismo še našli najboljše rešitve." Aksinja je dodala, da iščejo sponzorja, ki bi jim pomagal narediti celotno serijo, v smehu pa je še dodala: "Pri 100. izvodu bomo naredili tako dobro stvar, da bodo vsi hoteli kupiti našo tipanko."

Na koncu se je Aksinja Kermauner zahvalila Ini Sulič, ker je prepričala kolektiv, predvsem ravnateljico, da so se ogreli za ta projekt, saj večino dela opravijo v svojem prostem času, prav tako pa se je zahvalila obsojencem iz koprskih zaporov, ki pogosto sodelujejo pri izdelavi tipank.