V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Gostja tokratne epizode je dr. Tjaša M. Kos. Pri 24 letih je oslepela, nato pa končala študij, postala psihologinja in doktorica psihoterapevtske znanosti. V pogovoru je spregovorila tako o svoji nesreči, sama sicer slepoto opiše tudi kot srečo, reakcijo na njo, delu, iskanju smisla in seveda sreči. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in branju krajšega povzetka.
Kaj je vaša prva asociacija ob besedi sreča?
Rast, meni gre predvsem za rast in pot. Se pravi nekaj, kar se spreminja. Najprej mi na misel pridejo svetloba in otroci. Joj, v tem trenutku se mi je v glavi naredila slika mojega psa. Imam kužico, ki je zmeraj pri meni in je dobre volje. Tudi če smo vsi slabe volje, pride k meni, se premika in gre. Vedno je zadovoljna in nas s tem dvigne. Srečo torej povezujem z rastjo, res pa je, da je sreča pri 20 letih nekaj drugega kot sreča pri 30 ali zdaj pri 40. Te stvari se spreminjajo.
Kaj pa pomislite ob besedi nesreča?
Da se pač zgodi, to spada k življenju. Nesreča se zgodi in zelo pogosto ni nihče kriv za to. Tako kot ima mavrica različne barve, ne moremo biti ves čas samo v rumeni in rožnati barvi. Mavrica ima širok spekter barv.
Življenje je nepredvidljiv spekter, kar sami dobro veste, oslepeli ste pri 24 letih. Kako se spominjate tega dogodka?
To je zelo daleč za mano, od tega je namreč že več kot 20 let. To je bil zame zelo velik šok, življenje se mi je takrat dejansko čisto spremenilo. Bila sem zelo vizualen človek, pravzaprav sem še vedno, saj še vedno živim v slikah in barvah. Takrat sem veliko risala, rada sem potovala, bila sem športno dejavna, povsod me je pa dosti (smeh). Slepota je takrat pomenila absoluten preobrat v mojem življenju, to pa je veljalo tudi za moje starše, tudi njim se je življenje obrnilo na glavo. Bilo je res težko, saj tega nihče ni pričakoval. Slepota je dobesedno prišla čez noč, prva napoved je bila inkontinentna, nepokretna do konca življenja, tako se je slepota takrat zdela ena izmed manjših težav. Res je bilo slabo, tudi sama sem bila slaba, v takem položaju tudi zavest deluje drugače. Ob vsej stiski se je najprej mama spravila k sebi in je začela zelo hitro k meni voziti slepe ljudi, ki so živeli kakovostno, tako je pripeljala Slovenko leta Sonjo Pungartnik, pa učitelja zgodovine Vikija Vertačnika. Oba sta popolnoma slepa, meni pa je bilo to takrat svetlobna leta daleč stran. Danes vidim, kako hitro je mama začela iskati resurse in kako hitro mi je želela pokazati, da se da živeti naprej.
Ali bi se vaše življenje od tiste točke naprej zavrtelo drugače, če ob tej nesreči ne bi imeli tako spodbudnega okolja, ko ste ga imeli z mamo?
Ja, absolutno! Absolutno vem, da vse to, kar sem danes, dolgujem piramidi dobronamernih ljudi, ki so mi vedno znova podali roko, da sem lahko šla naprej, splezala gor, res pa je, da moraš na koncu plezati sam. Ja, roke ti lahko nekdo (po)da, ampak ti jo moraš vzeti in stopiti naprej, nihče te ne more riniti. Absolutno se moram zahvaliti čudovitim ljudem, ki sem jih srečevala na življenjski poti, in to je tudi nekaj, kar bi sama rada dala naprej, da tudi sama lahko ljudem podam roko, da stopijo naprej po svoji življenjski poti.
Zelo človeška je reakcija in spraševanje ob nesrečah: 'Zakaj se to dogaja prav meni?' Človek se ob nesrečah odzove različno. Sami ste nekoč svojo slepoto opisali kot "srečen" dogodek, ker ste spoznali, da so se stvari postavile na pravo mesto, da ste dobili jasen fokus, kaj je pomembno in kaj ne.
Ja, mogoče je to res. Res se mi zdi, da mi je slepota prinesla zelo jasen fokus, da vidiš, kaj je res pomembno. V težkih trenutkih in krizah se potem res zavemo, kaj so tiste stvari, ki dejansko štejejo. Skomercializiran potrošniški svet nas vedno zavaja z bliščem in stvarmi, ki jih moramo imeti. Nič ne rečem, saj so čisto čedne, tudi sama jih imam rada, kaj dobrega rada pojem ... Vse to je super, ampak kaj je tisto, kar je zares pomembno? Te stvari so drugje, zdi se mi, da je tisto, kar kažejo krize, kot je bila ne nazadnje ta s poplavami. Ta kriza je pokazala, kako so ljudje stopili skupaj, kako so prerasli zamere, kako je marsikatera stvar, ki se je prej zdela pomembna, kar odpadla. To je velika moč v teh življenjskih krizah.
Večkrat ste rekli, da vas je slepota veliko naučila. Česa vas je najbolj naučila?
Potrpežljivosti (smeh). Sama res nisem zelo potrpežljiva. Pri slepoti gredo vse stvari zelo počasi. Ko vidim, kako hitro moj sin nekaj naredi na računalniku z nekaj kliki, sama pa za to potrebujem uro, se mi zdi, da me je pogoltnila zemlja. Spomnim se, kako sva se učili s psičko hoditi. To so stvari, ki so za večino samoumevne, sama pa sem morala tolikokrat ponavljati tisto "blesavo" pot. Potrpežljivost, torej! Pomislite na polža, ki ga gledate, zdi se vam, da se nikamor ne premakne. Ko pa se čez eno uro vrnete, polža ni nikjer več! In vendar se vrti (smeh).
Vaš govor je res veder, iz vas kar vre optimizem (priporočam vam poslušanje pogovora, op. a.). Kaj je torej glavni del strategije, zaradi katerega se zavedate, da se polž vendarle premika?
To je zanimivo vprašanje. Zelo zgodaj sem začela brati relativno težke knjige. Že kot otrok in najstnica sem brala drame, bolj kot je bilo zamorjeno, boljše mi je bilo. Kot najstnica nisem nikoli gledala romantičnih komedij, bolj sem imela veliko afiniteto do psiholoških globin, ki so pogosto povezane z neko melanholijo. Ko sem slikala, so bile moje slike rahlo melanholične, zato je zanimivo opazovati ta obrat, ki ga vidim zdaj pri sebi. V zasebnem življenju okrog sebe nimam ljudi, ki bi bili negativni in bi negativno videli v drugih ljudeh ali v svetu. Takim ljudem se kar izognem, toliko sem stara in toliko se poznam, da ne potrebujem površinskosti, ampak znam ceniti to, kar imam. Kozarca ne vidim na pol polnega, vidim pa okno, ki se odpira takrat, ko se vrata zaprejo, tega me je naučila slepota. Mogoče gre za preživetveni moment. Sem človek, ki ima načeloma zelo veliko energije, kar je zame veljalo od nekdaj. Obdana sem res z veliko količino energije, brez tega to ne bi bilo mogoče.
Omenjate slike in svoje slikanje. Kako jih podoživljate? Jih še vidite?
Predvsem neskončno uživam, če mi opisujejo pokrajino okrog mene, neskončno sem navdušena, ko hodim in mi drugi opisujejo, kaj se vidi, to je meni tako noro! Ob tem se mi v glavi ustvarijo slike: kakšne barve je morje? Modro, dobro, ampak – ali je to kovinsko modra? Ali pa taka, ki se odbija od sonca? Je taka kot ogledalo? ... Potem sprašujem kot otrok (smeh). Res sem zelo vizualen človek. Velikokrat koga zanima, kako si ga predstavljam. Imam neko predstavo, ki po navadi ni zelo ostra, ampak zanimivo je to, da zunanji videz pri mojih strankah ali pri prijateljih res ni relevanten, res mi ni pomembno. Bolj mi je pomembno, kakšen je prostor, v katerem sem, rada imam lepe stvari, veliko mi pomeni vedeti, kakšna je narava, po kateri se gibljem, res pa mi ni pomembno, kako so ljudje videti.
Pri vašem delu je pomembno zaupanje. Tako na ravni psihoterapevt − stranka, pri vas pa še dodatna dimenzija, kako vam zaupati, če ste slepi. Kako se borite s temi stereotipi?
Ja, to je zelo res. Imela sem zelo veliko potrebo, v nekem obdobju tudi dokaz, da kljub slepoti vendarle nekaj zmorem. Tako sem v nekem obdobju naredila ogromno nekih izobraževanj, dobila veliko nekih certifikatov, tudi doktorat je najbrž posledica tega, da sem imela notranjo potrebo, da me ljudje vidijo oziroma doživljajo kot kredibilno. Zdaj sem že toliko časa v tem prostoru, da ljudje, ki pridejo k meni, večinoma poznajo mojo zgodbo in mi velikokrat rečejo, da so prišli k meni, ker sem nekaj doživela, in verjamejo, da zaradi izkušnje krize lahko pomagam. A mojo "vstopnico" v ta prostor gotovo predstavlja izobrazba. Izhajam iz družine, v kateri je bila izobrazba vrednota. Res pa je, da obstaja veliko stereotipov v svetu, v katerem je treba biti zelo agilen. Ta svet je zelo vizualen, marketing igra pomembno vlogo, včasih mogoče niti ni več tako pomembna vsebina. Slepota je zagotovo en kamen, zelo se trudim, da je to kamen, na katerega stopim, da lahko sežem višje.
V pogovoru za Delo ste omenili, da želite strankam dajati smisel. Če sva pri stereotipih, moj je ta, da v družbi v tej točki prostora in časa vse več ljudi izgublja smisel. Kako vi dojemate te trende?
Predvsem vidim, da ljudje želijo hitre rezultate. Rešitev mora priti hitro in neboleče. Vprašanje smisla se mogoče začne pojavljati šele pozneje v bolj zrelih letih, ko se začnemo tudi čisto razvojno in psihološko ukvarjati s tem vprašanjem. Tudi če si vsi želimo smisel, bi ga najraje imeli hitro, vse mora biti "fajn". Zelo težko dojamemo, da včasih (ali pa kar pogosto) rast poteka skozi bolečino, skozi to, ko opuščamo neke stare vzorce in osvajamo nove. To je proces, tako da ljudje v tem iskanju smisla ne morejo priti hitro do cilja. Ne vem, ali je bilo na primer materi Terezi ves čas v redu v Indiji s tistimi bolniki. Mislim, da ne, sem pa absolutno prepričana, da je doživljala zelo veliko smisla. Smisel zelo hitro zamenjujemo z ugodjem, zadovoljstvom in prepričanjem, da bi ga morali dobiti hitro. Velikokrat se zgodi, da smisel vidimo, imamo idejo, da bomo kar naenkrat imeli neko "aha izkušnjo", da bo smisel prišel hitro in se zadrl "halo, tukaj sem", a to se zgodi zelo redko. Večkrat je pač tako, da živimo svoje življenje in potem pogledamo stvari nazaj ter za nazaj prepoznavamo, kako se ti kamenčki zlagajo in tvorijo smiselno zgodbo.
Kakšen vpliv je imelo obdobje pandemije? Večkrat je zaslediti raziskave, ki kažejo, da je več krize predvsem med mladimi, tudi več razmišljanja o samomoru. Kakšne so vaše izkušnje?
Še nikoli prej nisem delala s tako suicidalno ogroženimi ljudmi kot v zadnjem času. Res je, med mladimi je veliko več stisk. Po pandemiji je tudi neizmerno več potrebe po partnerskem delu, ogromno je ločitev in veliko je iskanja osebne rasti. Covid-19 je marsikoga malo stresel in streznil, začeli smo si postavljati vprašanja, ali je to res to, kar si želimo od življenja. Absolutno opažam neke spremembe v družbi, ljudje, ki pridejo k meni, se velikokrat bolj sprašujejo o življenjski kakovosti, o tem, kdo so, o lastni identiteti. Covid-19 je potrkal na marsikatera vrata.
Iskanje sreče je podobno misli o poti in cilju, kjer je pot že sama po sebi tudi cilj.
Ja, sama čutim enako. Zelo si želim uživati na tej poti, doživeti to pot in ne čakati na primer na upokojitev (smeh). Torej, živeti pot, doživeti, imeti neke smernice, zelo dragocene smernice so vrednote, se pravi stvari, ki so ti pomembne, ki so ti vredne, in potem pač hoditi po tej poti svojih vrednot. Trenutno vidim kot svoj življenjski cilj živeti življenje, ki mi je dano v skladu z mojimi vrednotami, pri tem pa narediti kaj dobrega, narediti svet malo lepši še za druge. To bi bil kar dober cilj.
V rubriki Štafeta vprašanje zastavlja zadnji gost. Poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan vas tako sprašuje: "Kako in na kakšen način pristopati k ljudem, ki so bili prizadeti v tej nesreči, da bi bilo delo še učinkovitejše? Na terenu imamo oblikovane time, v katerih so različni profili ljudi, tudi psiholog, medicinske sestre, socialni delavec in prostovoljci."
Nisem čarovnik, to je zelo večdimenzionalno vprašanje, g. Šestan omenja, da so zadaj celi timi. Sama lahko govorim s stališča psihologa, sama vidim, da ljudje zelo potrebujejo to, da so slišani, ne samo to, da jih poslušaš, ampak da jih res slišiš. Se pravi, prvi korak je, da si vzamemo čas slišati in potem tudi odreagirati. Najprej pa se mi zdi pomembna zgodba s slišanjem, s poslušanjem, to je tudi tisti del, pri katerem se mi zdi, da nam največkrat spodleti, ker gremo zelo hitro v rešitve, pa mogoče niti ne poznamo celotnega položaja, to sploh velja za travmatsko izkušnjo. Seveda pa je najprej treba sanirati materialne težave, potem pa dati ljudem prostor, da lahko izrazijo tudi svoj strah, stisko, negotovost in grozo. Včasih mogoče spregledamo, da ljudje potrebujejo to, da so slišani v svojih potrebah.
Vsako sezono imamo rdečo nit, pravzaprav bi vas lahko povabil za vsako sezono. Šesta je bila posvečena vprašanju, kaj nas dela ljudi, takrat je večina gostov na skupni imenovalec dala besedo empatija. Ta je zelo pomembna pri vašem procesu, kajne?
Ja, res je. Kot sva se ravnokar pogovarjala o poplavah, tudi pri empatiji potrebuješ čas, neki notranji prostor, mogoče tudi življenjske izkušnje. Res vidim, da skozi vsako osebno krizo, skozi vsakega klienta, ki sem ga spremljala, skozi njegove krize, se tudi meni odpirajo novi svetovi in zato lahko druge bolje začutim, bolj podpiram to zorenje. Empatija potrebuje tudi zorenje. Druga stvar pri mojem delu in empatiji pa je prispodoba čolna. S človekom moraš stopiti v njegov čoln. Pri terapevtskem delu z eno nogo stopiš v njegov čoln, z drugo nogo pa moram ostati na bregu, če bi z obema nogama stopila v njegov čoln, bi naju oba odneslo. Terapevtska empatija pomeni stopiti z eno nogo, ampak z drugo nogo pa ostati na bregu.
V peti sezoni smo govorili o sanjah. Kaj so danes vaše največje sanje?
Živeti polno izpolnjujoče življenje, brez nekih "blaznih" presežkov ali kakor koli že, ampak živeti ta trenutek s hvaležnostjo.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govora še o naslednjih temah:
− vstajanje ob zgodnjih urah,
− življenje v naravi in ob bližini morja,
− pomen in vrednost tišine,
− odnos do številk,
− ali so se ji ob izgubi vida okrepili preostali čuti,
− kaj pomeni združiti hobi in službo.