Hana Brečko Simšič se je rodila brez desne dlani. Kljub temu je danes 18-letna Ljubljančanka kot otrok počela vse, kar so počeli njeni vrstniki. Še posebej je imela rada konje, zato so ji starši za deveti rojstni dan podarili 10-urni tečaj jahanja. Otroško navdušenje je preraslo v ljubezen do jahalnega športa, iz deklice pa se je razvila odlična dresurna jahačica z jasnim ciljem: paraolimpijske igre v Parizu leta 2024.
Že kot otrok ste bili aktivni na različnih področjih, pa čeprav ste se rodili brez desne dlani. Kaj vse ste počeli in kako ste se v otroštvu spoprijemali s svojo invalidnostjo?
Res je, desne dlani nimam že od rojstva, vendar to zame nikoli ni bila ovira. Nikoli mi nihče ni rekel, tega ne zmoreš, zato si tega tudi nikoli nisem mislila, tudi kadar sem potrebovala desno dlan za neki šport, aktivnost, dejanje. Preprosto sem našla drug način za izvedbo te iste stvari, zato so me še kot dojenčka vozili na plavanje, kot deklica sem hodila tudi k baletu, v katerem sem vztrajala in bila uspešna do intenzivnejših treningov jahanja, to je skoraj deset let, do mojega trinajstega leta. Ko sem začela obiskovati osnovno šolo, sem šla tudi na tečaj angleščine, z mamo sva plezali in na sploh sem bila zelo aktivna. Lahko bi rekli, da sem že od malega zelo leteča in bi bila najraje na treh krajih hkrati, kar se do danes ni zelo spremenilo. (smeh)
Kako so se odzivali na vašo invalidnost vaši vrstniki?
Moje sovrstnike je seveda zanimalo, kaj je z mojo dlanjo, vendar nikoli niso bili žaljivi. Verjetno tudi zato, ker so starši imeli do moje invalidnosti pozitiven odnos, zato sem ga imela tudi sama, kar je najpomembnejše. Prepričana sem, da če želiš, da te ljudje sprejmejo, se moraš najprej sam sprejeti.
Stari ste 18 let, torej še vedno v najstniških letih. Adolescenca je najburnejše obdobje človekovega življenja. To je čas hitrega telesnega razvoja in velikih čustvenih sprememb. Kako ste jo doživljali vi?
Zame je to bilo – in najbrž še vedno je – burno obdobje. Še najburneje je bilo od 13. leta, ko sem se zadve leti prvič od mojega šestega leta preselila k očetu in dobila prvo kobiloter začela tekmovati. Od takrat pa do danes se je zgodilo mnogo stvari. Predvsem vidim to obdobje kot obdobje čustvenega razvoja in osebne rasti, seveda so v temčasu podivjani tudi hormoni, ampak ko imaš konja, ljubezni do njega ne preseže nihče. Vtem času sem doživela številne vzpone in padce, zaznamovali so jih dogodki, predvsem pa ljudje, ki so mi stali ob strani. Ali pa se umaknili. Oboje so izkušnje, ki te izoblikujejo, kot najstnik pa si zelo gnetljiv.
Že od malega ste oboževali konje. Kdaj pa ste doživeli prvi stik s konji in jahanjem?
S konji sem se res srečala zgodaj, kdaj je bilo prvič, se ne spomnim. Vem, da me je mama vozila na jahanje pod Rožnik, že ko sem bila majhna in sem imela v živalskem vrtu brezplačno jahanje, saj sem bilatam redna stranka, kot mi je povedala mama. Že od nekdaj obožujem živali, trenutno jih imamopet: psa, mačka, konja, ponija in zajca. Z jahanjem kot športom pa sem se začela ukvarjati z osmimi ali devetimi leti, ko sem bila v 4. razredu osnovne šole. Na začetku me niti ni zanimalo jahanje kot šport, saj sem že trenirala balet. Ker pa so vse moje sošolke rekle, da bodo na koncu šolskega leta začele jahati, sem si rekla, da če je za to tako zanimanje, potem bi pa res lahko tudi jaz poskusila. In sem, navsezadnje sem bila tudi edina, ki je imela konjeniški klub oddaljenle 500 metrov od doma in sem ob konjih lahko takoj začela preživljati večino popoldnevov.
Na začetku ste trenirali v preskakovanju ovir, nato pa ste se osredotočili na angleško dresurno jahanje. Kaj je bil vzrok za spremembo?
Tekmovati sem začela po treh letih jahanja, takrat sem tudi dobila prvo kobilo in bili sva zelo uspešni. Veliko me je naučila in hitro sem napredovala, že od začetka sem domov hodila z rozetami in pokali. Nato sem prišla do stopnje, na kateri bi se morala odločiti za novega konja, da bi lahko nadaljevala na zahtevnejši ravni, ki se v preskakovanju primarno meri v višini ovir; jaz sem na tekmi najvišje jahala 125 cm. Čeprav sva se z novim konjem na državnem prvenstvu zelo izkazala in že takrat zagotovo presegla sama sebe, pa se nama je na treningu zalomilo. Padla sva čez oviro, konj se takrat ni hudo poškodoval, jaz pa. Kakšen teden sem bila na urgenci s pretresom možganov in raztrgano brado. Ja, nekako mi je uspelo, da sem si do kosti raztrgala brado in nategnila živec, zato na enem mestu brade še vedno ne čutim pravilno. Potem sem poskušala še naprej preskakovati ovire, a sem prehitro nadaljevala in strahu je bilo še vse preveč. Z dresurnim jahanjem sem se resneje začela ukvarjati po nesreči, stara sem bila 16 let.
Kako bi dresurno jahanje opisali tistim, ki ga ne poznajo?
Naj povem, da obstaja več tipov jahanja: western, špansko, angleško. In pod angleško spadata tako preskakovanje kot dresura, v obeh pa so kategorije razvrščene po zahtevnosti. Ko razlagam otrokom, kaj je dresura, jim rečem, da je to takrat, ko »konjiček pleše«. Gre za množico elementov, ki jih narediš v nekem zaporedju, kategorije pa se delijo na licence: E, A, L, L/M, M, S. Prva je najlažja, zadnja pa najtežja. Dresura je po mojem mnenju tudi osnova za preskakovanje, saj temelji na pravilnem jahanju. Doseči poskušaš, da konj pravilno uporablja svoje telo, s čimer dobi moč in lažje dela ter je zmožen izvedbe težjih elementov. Zato sem imela rada dresurne treninge že tudi takrat, ko sem se primarno posvečala skakanju.
Ker nimate desne dlani, ste imeli tudi pri jahanju kar nekaj težav. Rešitev je bila proteza, posebej prilagojena za jahanje. Kje so jo naredili in kako ste se privadili nanjo?
Veste, to, da nimam desne dlani, je bila težava zgolj minuto, dokler nisem splezala na konja. No, v resnici sem bila že od začetka prisiljena iskati alternative. Na začetku sem vajet »prijela« tako, da sem si jo ovila okoli roke, kar je bilo zelo nevarno, in imela sem veliko srečo, da nisem padla, ko sem s ponija prešla na večje konje. Trenerka je predlagala protezo in prilagojeno vajet, saj je že takrat videla potencial v meni. Na Soči so mi naredili protezo in vsako leto smo nekaj dodali ali spremenili in prilagodili, da je bila najbolj optimalna za svoj namen. Moja proteza je mehanska in deluje na poteg, trak imam napeljan čez levo ramo in z njenim premikom odprem dlan proteze, ki je drugače v zaprtem položaju. Položaj sproščene dlani je, ko se blazinice palca, kazalca in sredinca dotikajo. Kot sem že omenila, imam prilagojeno tudi vajet, na katero so všite nekakšne zanke, ki jih lahko primem s protezo.
Nosite protezo tudi sicer, v vsakodnevnem življenju?
V vsakodnevnem življenju proteze ne nosim, saj nima zapestnega premika in je težka ter okorna. Na desni roki imam razvito zapestje in zakrnel palec, ki ga lahko premikam. S protezo sem bolj nerodna kot brez nje.
Pri nas ni tekem za parašportnike v dresurnem jahanju. Kje tekmujete?
Tekmujem na splošnih tekmah v konkurenci z vsemi drugimi, edine prilagoditve, ki jih imam, so, da na začetku lahko pozdravim z levo namesto desno roko. Trenutno tekmujem v Sloveniji in se prilagajam danim razmeram.
V letošnji tekmovalni sezoni ste na državnem prvenstvu v svoji kategoriji osvojili prvo in tretje mesto, na vseh nacionalnih tekmovanjih, ki ste se jih udeležili, pa ste se uvrstili na prvo ali drugo mesto. Kakšna je bila pot do vrhunske dresurne jahačice? Je bilo potrebnega veliko odrekanja, vztrajnosti …?
Tako kot pri vsakem športu, s katerim se želiš resno ukvarjati, je tudi pri jahanju potrebnega veliko odrekanja. Z vrstniki se zunaj šole zaradi polnega urnika skoraj ne družim, saj mi treningi na dan vzamejo od dve do tri ure, včasih še več. Konj je živo bitje in samo jahanje ni edina obveznost. Pomembna je tudi skrb zanj, treba ga je obravnavati kot vrhunskega športnika. Zdi se mi, da je vztrajnost nekaj, česar se držim že od malega; če se nečesa lotim, ne odneham, dokler ne dosežem nadpovprečnosti. To, da imaš svojega konja, pomeni tudi zelo veliko odgovornost. Zato sem hitro morala postati malo bolj samostojna, saj za nekoga skrbim, in da bi za en dan konja zanemarila, preprosto ni mogoče. Po navadi se tekme ne udeležim, če nisem prepričana, da sem pripravljena. To je moja mama kar nekaj časa sicer težko razumela, ampak moja teorija je, da na tekmo ne grem, zato da bom denimo peta.
Menda bi radi nastopili na paraolimpijskih igrah v Parizu leta 2024. Katere pogoje morate izpolniti?
Da, paraolimpijske igre so moja želja že nekaj časa, vendar moram najprej v tujini pridobiti kvalifikacije in uvrstitev v svojo parakategorijo, da bom na paratekmah sploh lahko nastopila. Zato bom morala v tujino, ker v Sloveniji tega trenutno še ni.
Kdo vam pri tem pomaga strokovno in finančno?
Strokovno mi pomagata trenerja Matej Bertoncelj in Sharon Newman ter jahačica Suzana Hribar, ki jaha mojega konja, kadar jaz ne morem. Prav tako me zelo spodbuja predsednik našega kluba Peter Krvina. Finančno me primarno podpira mama, sem pa tudi prejemnica sredstev razpisa Mladi upi. Sponzorjev še nimam, bi pa bili zelo dobrodošli, saj je jahanje drag šport in tekme v tujini pomenijo še toliko večji strošek zaradi transporta in nastanitve konja, prav tako pa stanejo tudi tekme in navsezadnje tudi moj prevoz in nastanitev.
Torej imate slovenskega trenerja in angleško trenerko?
Matej Bertoncelj je moj redni trener, z njim jaham od štiri- do petkrat na teden, enkrat jaham sama, enkrat pa jaha Suzana, saj je bolj izkušena jahačica od mene, tako da še ona malo potrenira konja. Enkrat na teden pa ima tudi konj prosto. Sharon Newman pride v Slovenijo za kak teden vsak dober mesec, tako da me takrat trenira ona, drugače pa primarno jaham z Matejem.
Kot ste povedali, imate svojega konja. Je bilo težko najti pravega?
Res je, imam svojega konja, da sem ga našla, pa je trajalo dobro leto, saj s konjem ustvariš ekipo; v jahanju nisi sam, ampak s svojim konjem. Zato moraš biti z njim zelo povezan in da najdeš pravega, da ustrezata drug drugemu, se razumeta in razvijeta vez, lahko traja dolgo časa. Mojemu konju je ime Extravagante do Pilar, jaz ga kličem Extra, je sedemletni kastrat, sivec pasme lusitano, kar je tradicionalna portugalska pasma, tako kot v Sloveniji lipicanec. Ponj sem šla na Portugalsko in lahko bi rekla, da je bila ljubezen na prvi pogled. Zdaj sva skupaj dve leti. Konj postane tvoj prijatelj in »teammate«, ljubezen, ki mu jo daješ, se ti zagotovo povrne.
Kam pa si želite, da bi vas peljala poklicna pot? Katero šolo obiskujete?
Trenutno obiskujem 4. letnik srednje šole za oblikovanje, smer likovna gimnazija, ljubiteljsko se še vedno ukvarjam s plesom in delam na Radiu Študent kot tonska tehnica. Rada imam umetnost, zato me zanima študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Prav tako pa bi rada nadaljevala v delu z zvokom, ki je tudi pomemben dejavnik v mojem življenju, in se še naprej izobraževala v tonskitehniki.
Kaj si želite v letu 2018?
V letu 2018 si zagotovo želim uspešno končati šolo, čaka me matura, seveda pa si želim ostati aktivna na vseh področjih, s katerimi se ukvarjam zdaj. x
Vesna Pfeiffer