V sredo, 19. avgusta, vas vabimo k ogledu dokumentarnega portreta slikarja Ivana Stojana Rutarja. Film Treba je gledati s srcem o njegovem življenju in slikarskem doživljanju bo na sporedu ob 21.05 na TV SLO 2.
Ivan Stojan Rutar se je rodil leto dni pred koncem druge svetovne vojne, 4. maja leta 1944 v Gorici. Mladost je preživel v Tolminu, leta 1967 pa se je preselil na Obalo, v Koper. Že od nekdaj je rad slikal in risal, vendar se je slikarstvu resneje posvetil šele po upokojitvi. Svojo prvo samostojno razstavo je imel leta 1995, od takrat pa je sodeloval na več kot dvesto skupinskih razstavah ter pripravil več kot devetdeset samostojnih razstav po Sloveniji, Italiji, Nemčiji in celo v ZDA. Sodeloval je na številnih slikarskih delavnicah, se udeleževal slikarskih kolonij in ex-temporov po Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem. Za svoj izvirni, siloviti in pretanjeni slikarski izraz je prejel številne nagrade in priznanja. Njegovega slikarskega zagona ni ustavila niti zahrbtna bolezen, ki mu je počasi jemala vid. Od leta 2002 je ustvarjal le še z dvema odstotkoma vida, toda njegove poteze s čopičem so ostale mogočne, barvite in samozavestne.
Treba je gledati s srcem
Dokumentarni portret Ivana Stojana Rutarja je pred nekaj leti nastal v produkciji TV Slovenija. Scenarij zanj je napisala Jasna Tepina, ki je slikarja tudi dobro poznala. O filmu pravi takole: »Treba je gledati s srcem je zgodba o Ivanu Stojanu Rutarju in njegovem slikarskem iskanju, odkrivanju slikarskega izraza, raziskovanju barv in oblik, vse bolj barv, vse manj oblik, saj mu je kruta bolezen hitro in vztrajno jemala vid. Čeprav je bil skoraj slep, ni izpustil čopiča iz rok, samozavestno, odločno in prepričano je nanašal barve na platna, gradil slike, kot je sam rad rekel, natanko vedoč, kje mora potegniti široko in odločno, kje pa dodati drobno, tanko črtico barve, piko na i sliki, ki jo je slikal hitro, skorajda nestrpno. Ne preseneča torej zbirka nagrad in priznanj, ki jih je v svoji več kot dvajsetletni slikarski karieri zbral – od zlate palete do številnih nagrad na različnih ex-temporih. Preziral je delitev na slikarje amaterje in akademske slikarje – slikar si ali pa nisi, je bil prepričan. Enako radodarno kot z barvami je počel tudi z znanjem. Razdajal ga je videčim in slepim, malo bentil, če ga nisi dobro poslušal ali ti čopič ni tekel po platnu tako, kot si si želel, on pa zamislil. Tudi kakšna glasna beseda se je usula iz njegovih ust pod velikim orlovskim nosom. Vse na njem je bilo veliko, mogočno: njegovo telo, glas, nagajiv pogled, objem ob srečanju, prijateljstvo ali odklanjanje, ponos in ja, ljubezen do barv, platen, čopiča. Predvsem pa srce, odprto za bolj in manj nadarjene slikarje, začetnike in stare mačke. Srce, ki se je ustavilo pod težo bolezni.«
Slikar si ali pa nisi
»Slikarstvo je zbranost, je garanje, je osredotočenost,« se Jasna Tepina spominja, da je imel navado na pol v šali, na pol zares reči Stojan. Rad je slikal na velika platna in uporabljal močne barve: oranžno, vijoličasto, surovo modro, bleščeče rumeno, pa živo rdečo. Najraje je slikal krajine, soline, razpadajoče in bleščeče v vseh letnih časih in vseh urah dneva, bučeče, neustrašno, neukročeno morje, polno besneče snežno bele pene, kopice sena v zahajajočem soncu in svojo Sočo, zeleno ali sivo modro, nestrpno v svoji lepoti in mogočnosti, pa mirno in ukročeno z vrbami, ki se na bregu ogledujejo v njej. V slikah je zapustil sebe, svoje občutke, svoje misli, svoje doživljanje sveta in narave.
Ne prezrite dokumentarnega portreta Treba je gledati s srcem v sredo, 19. avgusta, ob 21.05 na TV SLO 2.x
Veronika Rot