»Naj uživajo v tistih trenutkih, naj si zapomnijo, kako so se takrat počutili«
Paraplavalec Darko Đurić je po zelo uspešni karieri lansko leto nehal tekmovati. Hiter prelet nekaterih njegovih največjih dosežkov, tekmoval je v razredu S4 oziroma S5: leta 2011 je na EP v Berlinu osvojil 2. mesto na 50 metrov delfin. Leta 2012 je bil na paralimpijskih igrah v Londonu 4. na 200 metrov prosto, 5. v disciplinah 100 metrov prosto in 50 metrov delfin, v slednji je izboljšal svetovni rekord, ter 6. na 50 metrov prosto. Na SP v Montrealu leta 2013 je postal svetovni prvak na 50 metrov delfin in na 100 metrov prosto ter svetovni podprvak na 200 metrov prosto. Na paralimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016 je bil 4. na 200 in na 50 metrov prosto, 5. na 100 metrov prosto in 8. na 50 metrov delfin. V disciplini 50 metrov delfin je tudi na OP Nizozemske leta 2017 dvakrat popravil svetovni rekord. Na EP v Dublinu leta 2018 je postal evropski prvak v disciplini 50 metrov prosto in osvojil bronasto medaljo na 200 metrov prosto.
Kako na svoje športne uspehe gleda danes, o dejavnosti fizioterapije v okviru podjetja, ki ga je soustanovil, aktivnem sodelovanju v domači paraodbojki – nedavno, na prvem odprtem prvenstvu v paraodbojki na mivki v Evropi, ki je med 27. in 29. julijem 2021 potekalo na Pogačarjevem trgu v Ljubljani, je bil v vlogi vodje tekmovanja –, nam je zaupal v naslednjem pogovoru.
V sklopu Srečanj s parašportniki ste Mateji Pintar Pustovrh nedavno omenili, da ste ob lanski prestavitvi paralimpijskih iger začutili, da ne bi zmogli še enega leta priprav, zato ste tekmovalno športno pot predčasno končali, skleniti ste jo sicer nameravali po igrah v Tokiu. Dodali ste, da danes veste, da ste se odločili pravilno, in da ste veseli, da ste bili dovolj močni. Je bilo v tistem trenutku težko sprejeti odločitev?
Pravzaprav niti ne. Vedel sem, da nisem več dovolj motiviran, da bi nadaljeval kariero, da bi lahko uspeval, napredoval na treningih. Ko sem zaključil, sem se nekako osvobodil tega bremena, tako da mi zato niti ni bilo žal. Z veseljem spremljam naše športnike, vesel sem, ko vidim, da imam za sabo tudi mlade plavalce, ki bodo lahko uspešno zastopali Slovenijo na velikih tekmovanjih, tako da nimam nobene slabe vesti ali želje po vračanju v bazene.
Kakšen pa je zdaj občutek v vodi, ko niste več tekmovalec?
Še vedno imam tisto željo po hitrosti, ta vedno obstaja, ampak se zavedam, da nisem plaval eno leto, tako da niti več nimam tega spomina, kako je bilo prej. Seveda pa v vodi vedno uživam, saj sem v njej preživel ogromno časa, tako sem kar zadovoljen, ko skočim v vodo in ugotovim, da še zmeraj kar gre.
Na prej omenjenem srečanju ste povedali, da se počutite odlično in da ste znova začeli igrati odbojko sede, s katero ste se ukvarjali še pred plavanjem, na treningih ste se pridružili reprezentanci. Kako pogosto ste zdaj na odbojkarskem igrišču?
Odbojko sem res začel igrati leta 2005, ko so me povabili na trening mladinske reprezentance, ampak potem se je seveda moja pot bolj sukala okoli plavanja. Ko sem zaključil s tekmovanji, sem želel biti še naprej aktiven v športu, tako da sem se pridružil treningom ekipe, ampak v tem trenutku opravljam bolj logistične ali operativne naloge kot vodja ekipe, malo tudi v podporo trenerjem, skrbim za sponzorstva in takšne stvari. V tem športu ne bom tako aktiven igralec, kot sem bil prej plavalec, bom pa seveda z veseljem sodeloval na treningih, če bodo koga kdaj potrebovali.
S področja fizioterapije imate veliko izkušenj, ki jih lahko predate drugim, ste tudi soustanovitelj podjetja, v katerem se ukvarjate z digitalizacijo fizioterapije. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Ja, že celo življenje sem nekako vključen v fizioterapijo kot uporabnik oziroma pacient. Lahko rečem, da mi je fizioterapija tudi omogočila zelo aktivno življenje, ker sem kot otrok delal ogromno vaj, zaradi katerih je moja hrbtenica ne glede na nesorazmernost telesa zdržala vse napore. In tudi danes skupaj z Grego Nahtigalom sodelujeva, imava podjetje, v katerem smo razvili projekt FroomCare, kjer delamo na digitalizaciji fizioterapevtske vadbe v domačem okolju. Pacientom omogočamo, da z videoposnetki oziroma interaktivnimi rešitvami bolj kakovostno izvajajo podporni del rehabilitacije, ki se dogaja doma. Fizioterapevtom pa seveda omogočamo razbremenitev, da delo, ki ga opravljajo, opravijo veliko bolj učinkovito.
Ob slovesu od paraplavanja ste javnosti sporočili: »Ko sem septembra 2007 začel trenirati plavanje v Radovljici in je Ciril Globočnik omenil, da bom nastopil na paralimpijskih igrah, si nisem predstavljal, da bo to postalo resničnost.« Ko se danes ozirate nazaj, v kakšnem spominu so vam ostale vaše prve paralimpijske igre v Londonu leta 2012?
Spomnim se, kako sva se z Borom (Štrumbljem, op. p.) pogovarjala pred startom. Na tribunah je bilo 18500 gledalcev. Pa sva se malo hecala in sem rekel: »Joj, ali bom 'zmrznil' ali pa bom kot 'sneta skira'«. Na srečo se mi je zgodil tisti drugi moment, odplaval sem osebni rekord 00:39.71 na 50 metrov kravl, ki ga še kasneje nisem mogel popraviti. Na tistih igrah sem res odlično plaval, bil v finalih sicer četrti, dvakrat peti in šesti, ampak presegel sem lastna pričakovanja. Odplaval sem svetovni rekord v disciplini 50 metrov delfin. Sami rezultati na koncu zbledijo, ampak ostane pa tisti spomin. Druženje, nastopati pred toliko navijači; ko sem odplaval svetovni rekord, so me pospremili s stoječimi ovacijami. To so res takšni dogodki, da za vedno ostanejo v spominu.
Tekmovali ste tudi v Riu de Janeiru leta 2016. V že omenjenem intervjuju ste dejali: »Ko sem bil četrti na paralimpijskih igrah, bi najrajši izpraznil tisti bazen in ga vrgel nekam. Ampak še vedno se tekem spominjam po lepih trenutkih, ne po porazih, ki sem jih doživljal.« Ko jeza in razočaranje mineta in preteče malo več časa, je rezultat laže ovrednotiti. Ste z določene razdalje navsezadnje le uzrli 4. mesto kot izvrsten dosežek?
Ja, to sem nekako čutil in začutil, ko sem spremljal naše športnike na olimpijskih igrah v Tokiu. Košarkarji, recimo, so bili na koncu četrti, ne glede na to, da so si prej postavili dobre temelje, se jim ni izšlo čisto po načrtih. Ampak se mi zdi, da so vseeno dosegli res izjemen rezultat. Tudi sam, ko se ozrem nazaj … Če karkoli v karieri obžalujem, obžalujem to, da sem se vedno nekaj žrl okoli tistih kosov kovine. Okej, medalje so pač neko priznanje, ampak najbolj pomembno je, da na tisti tekmi, kjer si, daš vse od sebe. Včasih se izide, včasih se ne, v športu je toliko dejavnikov, da res ne moreš vplivati na vse. Zdaj, ko na to gledam z razdalje, se mi zdi precej neumno, da sem se takrat jezil zaradi rezultatov; je, kar je. Mislim, da lahko tudi te izkušnje predajam naprej, in upam, da bodo športniki bolj uživali na tekmovanjih, kot sem znal uživati jaz.
Parašportnikom, ki bodo tekmovali v Tokiu, ste že zaželeli, naj uživajo v vsakem trenutku in nastopajo sproščeno, povedali ste tudi, da boste navijali zanje in da boste verjetno bolj nervozni od njih. Kaj pa bi svetovali tistim, ki bodo v Tokiu prvič tekmovali na paralimpijskih igrah?
Mislim, da jih je doletela ogromna čast, da bodo prejeli naziv paralimpijca. Mislim, da si vsi, tisti, ki bodo prvič tam, in tisti, ki so že tekmovali na igrah, to zaslužijo. Kot sem že rekel, naj uživajo v tistih trenutkih, naj si zapomnijo, kako so se pri tem počutili. Da se vsi treningi, ki so jih dali skozi, splačajo. In da bodo naslednjič, ko se bodo spomnili teh trenutkov, tudi laže šli čez krize.
»Na igrah v Los Angelesu 2028 naj bi bila tudi odbojka na mivki. Zato je še toliko bolj pomembno, da smo tudi pri nas začeli s to panogo.«
Slovenska ženska reprezentanca v odbojki sede sega po najvišjih mestih na mednarodnih tekmovanjih. Če omenimo le nekatera: leta 2010 se je na svetovnem prvenstvu uvrstila na 5. mesto, leta 2015 osvojila bronasto medaljo na evropskem prvenstvu, v letih 2017 in 2019 je bila na evropskem prvenstvu 5., v začetku letošnjega julija pa je v zlati ligi narodov osvojila 4. mesto. Reprezentanca je leta 2012 tekmovala tudi na paralimpijskih igrah v Londonu. O spominih na največje športno tekmovanje, potencialu odbojke na mivki sede, željah pred prihodnjimi poletnimi igrami in čuječnosti v športu smo se pogovarjali z Leno Gabršček.
Najprej naj vam čestitam za nedavni uspeh na prvem mednarodnem turnirju v paraodbojki na mivki v Evropi, ki je kot uvod v že tradicionalni turnir v odbojki na mivki v Ljubljani med 27. in 29. julijem potekal na Pogačarjevem trgu. V ženskem delu tekmovanja ste v finalu skupaj s Tijo Vrhovnik in Klaro Vrabič uspeli proti drugi slovenski ekipi, v kateri so igrale Mira Jakin, Suzana Ocepek, Senta Jeler in Jana Ferjan. Kako je bilo igrati ta finale?
Definitivno je bilo to nekaj novega, posebnega, šlo je za prvi turnir na mivki v paraodbojki v Evropi. Mi smo prej na treningih sicer že igrali, stoje in sede, tudi odbojko na mivki, ampak uradno, na turnirju, pa še nikoli. Super izkušnja, super vzdušje, res nekaj posebnega.
Po tej zmagi ste o prelomnem turnirju povedali: »Zelo vesela sem, da nam je uspelo. Vse ekipe so bile nad turnirjem navdušene in si želijo, da bi ga drugo leto ponovili. Tako da bo očitno postal stalnica. Glede igre same pa lahko rečem, da je 'fajn' igrati na mivki, občutki so drugačni kot v dvorani, ampak za poletje super popestritev.« Kaj je prednost in slabost igranja odbojke sede na mivki?
Prednost je v tem, da se jo da igrati tudi zunaj, če ne drugega, gre za spremembo okolja. Se je pa na mivki dosti težje premikati. Sede se premikamo tudi z rokami in je potem pri odbojih manjši problem to, da mivka vsepovsod leti. Ampak se mi zdi, da smo se zelo hitro navadili. Nekaj trenerjev je bilo glede sedeče različice na mivki malo skeptičnih, kajti na mivki stoje se po svetu že dosti igra, sede mogoče malo manj. Ampak zdi se mi, da se je izkazalo, da se da. Po taki prireditvi je tuš seveda nujen. Nastopili smo pred vsakoletnim dogodkom in tam zaradi ukrepov, povezanih s koronavirusom, tuši tokrat sploh niso bili dovoljeni. Mi si tega nismo mogli privoščiti.
S prej imenovanimi igralkami igrate v slovenski reprezentanci in vi ste kapetanka. Kaj vam ta vloga pomeni?
Definitivno je to zelo velika čast, posebej zato, ker sem med mlajšimi v ekipi. Sem pa tudi med redkimi, če ne celo edina, ki sem se še pred priključitvijo reprezentanci ukvarjala z odbojko. Nekaj nas sicer je s prirojeno invalidnostjo, večina pa s pridobljeno, se pravi po kakšni nesreči ali bolezni, tako da so se prej ukvarjale s kakšnim drugim športom ali pa sploh ne, čeprav je tudi nekaj odbojkaric. S tega vidika sem imela malo več izkušenj. Poleg časti je to tudi velika odgovornost. Trenerju in igralkam sem hvaležna za to zaupanje.
Katere vaše uspehe bi ocenili za največje?
Definitivno je bil eden največjih uspehov uvrstitev na paralimpijske igre v Londonu leta 2012, ker se je na igre res težko kvalificirati. To je bila resnično nepozabna izkušnja. Sicer pa imamo tudi z evropskih prvenstev nekaj medalj. Od leta 2009, odkar sem jaz zraven, smo bile parkrat tretje, tako da smo kar nekaj lepih uspehov že nanizale. Športna panoga pa se v svetu res zelo hitro razvija in je vedno teže biti v vrhu.
Katera reprezentanca oziroma država po napredku izstopa?
Italija, na primer, je v preteklih letih res naredila neverjetno delo. Mi smo jih pred nekaj leti šele seznanili s to športno panogo, punce smo jim v Italijo hodile demonstrirat ta šport. Danes pa so že evropske podprvakinje, tako da so se kvalificirale celo v Tokio, res super delajo. Imajo sicer zelo veliko podporo, zelo širok strokovni štab in super pogoje, zaradi česar jim je verjetno dosti laže delati kot v kakšni drugi državi, ampak med evropskimi državami je napredek najbolj viden prav pri njih.
Če se malo ustaviva pri vašem nedavnem pogovoru z Matejo Pintar Pustovrh v sklopu Srečanj s parašportniki. O paralimpijskih igrah v Londonu leta 2012 ste v omenjenem intervjuju povedali, da so bile nepozabne, da vas je takrat navdušilo, ker so bile tribune nabito polne, zato je bilo vzdušje fantastično, česar prej še niste doživeli, rekli ste tudi, da je bila izkušnja paralimpijske vasi nekaj posebnega. Vam je poleg naštetega še kaj na tistih igrah dalo dodatno motivacijo in potrditev, da se želite temu športu še bolj posvetiti?
Definitivno je bila to res posebna izkušnja. Nekaj je tudi na tem, da na igrah ni le ene športne panoge. Na evropskih, svetovnih prvenstvih je sicer vzdušje tudi zelo posebno, ampak smo tam le odbojkarji. Na igrah pa smo skupaj športniki iz vseh športnih panog, zato je izkušnja še toliko bolj posebna. Upam in verjamem, da se nam bo še kdaj uspelo kvalificirati na paralimpijske igre. Na igrah v Los Angelesu leta 2028 naj bi bila tudi odbojka na mivki del programa. Zato je še toliko bolj pomembno, da smo tudi pri nas začeli s to panogo. In verjamem, da še imamo možnosti.
Študirate psihologijo, v prihodnje bi se radi usmerili v psihologijo športa. V zadnjem času ste se začeli posvečati čuječnosti in meditaciji. Kako bi ju predstavili mlademu športniku? Na kakšen način sta lahko športniku v pomoč pri pripravah?
Čuječnost je po mojem mnenju vrsta meditacije. Super je, ker ti pomaga, da se bolj zavedaš sedanjega trenutka, da se bolj posvečaš notranjim stanjem. Za športnike je definitivno pomembno, da prepoznavajo čustva, ki se odvijajo v njih, naj bo to pred tekmo ali med treningom. Bolj kot poznaš sebe in to, kar ti čuječnost omogoči, bolj veš, kako v vsakdanjih, pa tudi v bolj stresnih situacijah, odreagirati. Čuječnost ti da dodaten čas, da ne izbruhneš takoj, da te čustva ne preplavijo popolnoma. Ko to ozavestiš, se lahko izogneš tudi kakšnim pretiranim odzivom. Zdi se mi pomembno vpeljati to v vsakodnevno rutino, ker potem dosti laže funkcioniraš.
Ali je čuječnost tudi ostrenje pozornosti?
Je, definitivno. Zelo majhen odstotek naših možganskih procesov je zavesten, veliko se dogaja v podzavesti. Pravijo, da naj bi bilo tega, česar se zavedamo, le pet odstotkov. In skozi čuječnost šele dojameš, koliko misli te preplavlja v vsakem trenutku. Skozi čuječnost skušaš priti do duševnega miru. Da se zaveš teh misli in jih poskusiš odmisliti. Ko ti to uspe, sicer daleč od tega, da bi se to zgodilo z danes na jutri, mentalni trening je mogoče celo težji od fizičnega in napredek je manj viden, ampak se splača vztrajati, potem je to nek poseben občutek.
Vaše glavno sporočilo ob koncu prej omenjenega intervjuja je bilo, da je dobro, če se človek oklene tistega, kar ga veseli, ker bo tako uspeh prišel sam od sebe, in da se splača vztrajati. S katerimi besedami bi v Tokio pospremili slovensko paralimpijsko odpravo? Kaj bi rekli tistim, ki bodo prvič v življenju tekmovali na paralimpijskih igrah?
Verjamem, da gredo v Tokio vsi zelo motivirani. Sicer ne vem, kakšni so cilji in realne možnosti posameznikov, ampak jaz jim želim, da uživajo v samem nastopu, nastop je boljši, če ga ne začneš z napetostjo, ampak sproščeno, če uživaš. Se mi zdi, da je tudi rezultat na tekmi potem boljši. Želim jim, da bi se imeli lepo, da bi to vzeli za izziv, svoje so naredili že s tem, da so se kvalificirali, in mislim, da lahko tam le še nadgradijo ta velik uspeh. Verjamem, da nas bodo odlično zastopali.
»Spomnim se, da sem bil zelo ponosen, ko smo imeli dvig zastave v paralimpijski vasi«
Primož Jeralič je bil prvi slovenski športnik, ki je na paralimpijskih igrah tekmoval v ročnem kolesarstvu, to je bilo leta 2016 v Riu de Janeiru, kjer je na obeh preizkušnjah, na cestni dirki in v vožnji na čas, dosegel 10. mesto. Julija 2016 je zmagal na cestni dirki za evropski pokal v parakolesarstvu na Slovaškem, kjer je bil v skupnem seštevku osmi, maja 2016 pa je bil 9. na cestni dirki za svetovni pokal v Belgiji. Leto 2015 je končal kot 6. na lestvici UCI (Union Cycliste Internationale). Septembra 2015 je zmagal na cestni dirki evropskega pokala v Srbiji. Julija 2015 je skupaj s sotekmovalci Anko Vesel, Markom Severjem, Davidom Kusterjem in Romanom Pongracom dosegel ekipno zmago za Slovenijo na tekmi evropskega pokala v Italiji, na istem tekmovanju je med posamezniki v kronometru zmagal, na cestni dirki pa je bil drugi. Na svetovnem prvenstvu v Švici leta 2015 je bil v kronometru 9. O svojih pripravah na paralimpijske igre, občutjih v paralimpijski vasi in prihodnosti parakolesarstva v Sloveniji pa v nadaljevanju.
V parakolesarstvo vas je vpeljal prijatelj, ki se je s tem športom že ukvarjal. Kaj pri ročnem kolesarstvu vas je prepričalo, da ste se mu posvetili?
Pred poškodbo hrbtenice sem se ukvarjal z atletiko in vzgojen sem bil v individualnega športnika. Pri atletiki je veliko skokov in tekov, prisotna sta občutek vetra v laseh in neke svobode v drugi dimenziji, pri skoku, recimo. Ko sem si poškodoval hrbet, sem to najbolj pogrešal. In ko sem spoznal parakolesarstvo, mi je to spet dalo tiste občutke, ki sem jih takrat doživljal. Svobodo, veter v laseh, to, da lahko z rokami premagaš razdaljo od točke A do točke B. To je bilo tisto, kar me je najbolj pritegnilo in zaradi česar sem se zaljubil v parakolesarstvo.
Ste prvi parašportnik iz Slovenije, ki je na paralimpijskih igrah tekmoval v ročnem kolesarstvu, to se je zgodilo v Riu de Janeiru leta 2016. Povedali ste že, da je bil trenutek, ko ste prejeli pisno obvestilo, da so vas uvrstili na igre, srečen, da pa se takrat verjetno še niste povsem zavedali, kaj vam je uspelo; da šele danes vidite, da je bila to za razvoj parakolesarstva v Sloveniji prelomnica. Kako se je vaše življenje spremenilo, ko ste se odločili, da želite nastopiti na paralimpijskih igrah, in ko ste izvedeli, da boste tam res tekmovali?
Odločitev, ko greš v tak projekt, je zelo zavestna. Veš, da bo štiriletni ciklus za seboj potegnil zelo veliko odrekanja, zelo veliko samodiscipline. Moram povedati, da mi je bilo na trenutke zelo težko. Sploh usklajevanje s službo, sem namreč polno zaposlen za 40 ur tedensko. Opravljati zraven še kakovostne treninge in imeti kakovostno regeneracijo, za to moraš imeti samodisciplino na res visoki ravni. V drugi fazi, ko sem izvedel, da bom nastopil na paralimpijskih igrah, ko sem dobil vabilo s strani Mednarodnega paralimpijskega komiteja, da bom potoval v Rio de Janeiro … Sploh ne znam opisati tistih občutkov, res sem bil srečen, pa takrat še nisem dojel, kaj sem naredil za Slovenijo, za ročno kolesarstvo v Sloveniji. Šele danes vidim, da je bila v Sloveniji to ena od prelomnic. In zelo sem vesel, da temu sledijo tudi mlajše generacije športnikov. Da je bila to podlaga za razvoj parakolesarstva, prepoznavnosti ročnega kolesarstva pri nas, ki se kar lepo širi.
Pred odhodom na igre ste v enem od intervjujev dejali, da ste čutili veliko odgovornost. Kako je potekalo vaše pripravljano obdobje na paralimpijske igre?
Kljub temu, da še nisem imel potrjene vozovnice, sem se moral že pripravljati, kot da grem v Rio. Intenzivne priprave so se potem samo stopnjevale ob koncu sezone leta 2015, oktobra smo začeli s treningi, ki so imeli za končni cilj nastop na igrah. Bilo je precej naporno, potrebna je bila stoodstotna resnost. Sicer sem imel takrat, vmes med pripravami, eno prometno nesrečo, ko me je na treningu zbil avtomobil in sem ostal brez kolesa. Nismo pa smeli prekiniti procesa treniranja. Ko spremljaš svoj razvoj, vidiš, da vsak dan, ko nisi kolesaril, v mojem primeru je šlo za dva dni, izgubiš kar veliko. Ampak vseeno poskušaš slediti navodilom trenerja, poslušati svoje srce, vpletenih je bilo veliko strokovnjakov, delali smo treninge v telovadnici, imel sem redne masaže, z menoj so delali nutricisti, da ne govorim o tem, da sem moral popolnoma spremeniti prehrano. Ker sem bil na dirki najvišji tekmovalec, sem moral zmanjšati svojo telesno težo.
Na igrah ste se tako v vožnji na čas kot na cestni dirki v tekmovalnem razredu H5 uvrstili na 10. mesto. Kaj je bilo po vašem mnenju ključno, da ste se prebili tako blizu vrha? In v kakšnem spominu sta vam ostali ti dve vožnji?
Štiri do pet let pred Riom sem konkurenco gledal še na YouTubeu, ampak k sreči sem imel za sabo zelo veliko treningov še iz atletskih časov, tako da je moje telo imelo neko bazično pripravljenost, zato sem tudi hitreje napredoval na kolesu. V Riu sem zelo veliko stavil na kronometer, za to dirko sem prilagodil tudi kolo. Ampak situacija na sami trasi se je potem žal obrnila. V cestni vožnji sem bil zelo blizu, a sem imel to nesrečo, da sem v enem od šprintov, ko sem vozil v glavnini, poškodoval kolo. Ob koncu prvega in na začetku drugega kroga sem imel še predrto gumo. Potem sem čakal servisni avto, da so mi to zamenjali. Glede na vse je 10. mesto odlično, pet let predtem sem lahko le sanjal o takšni uvrstitvi. Tekmovati s temi fanti pa je bilo … Pravim, da mora takšna dirka enkrat priti v Slovenijo, da se bo tudi slovenska miselnost o športu invalidov spremenila in bodo ljudje na športnike invalide gledali z drugačne perspektive. Ti fantje so namreč res atleti in šele ko stojiš zraven njih, se zavedaš, koliko dela je bilo vloženega, da lahko tekmuješ proti njim.
Nedavno ste povedali, da ste veseli, da bo imela Slovenija tudi v Tokiu svojega predstavnika v ročnem kolesarstvu, to bo Anej Doplihar. Še posebej zato, ste pojasnili, ker poznate razmere v tej panogi pri nas. Kateri izzivi še čakajo ročno kolesarstvo v Sloveniji, kakšen razvoj parakolesarstva napovedujete?
Parakolesarstvo, v veliki meri ročno kolesarstvo pri nas pripomore k temu, da se razvoj v celotni regiji nadaljuje in raven tudi na svetovnem nivoju dviguje. Zelo veliko prepoznavnost parakolesarstvu je dal italijanski dirkač Alessandro Alex Zanardi, ki je imel lani žal zelo težko prometno nesrečo, v kateri je utrpel poškodbo glave. (Nesrečo, v kateri je skoraj izgubil življenje in po kateri je s formule 1 prešel na parakolesarstvo, je imel leta 2001, op. p.) Skupaj sva nastopala na paralimpijskih igrah v Riu. Vsak ambasador, ki je nekoč nastopil na paralimpijskih igrah, ki zna prenesti svoje znanje naprej, ki zna navduševati in mladim predstaviti, da je lahko šport lep in da lahko v njem uživaš, pritegne množico. Zelo velik problem je to, da Slovenija kljub trudu, ki ga vlagamo v razvoj, organizacijsko še ni zrela. Tu vidim zelo velik manko. Upam pa, da bomo v naslednjih letih naredili večje premike, da bo organiziranost boljša, da bomo ne nazadnje imeli svojo sekcijo znotraj Kolesarske zveze Slovenije. Ker tudi Mednarodna kolesarska zveza UCI zelo podpira razvoj parakolesarstva na nacionalnem nivoju, tu vidim zelo velik izziv, ki nas čaka v naslednjih mesecih, mogoče letih. Da bomo imeli za seboj podmladek, ki nam bo sledil tudi na največjih tekmovanjih.
Delno ste mi na to vprašanje že odgovorili. Kako ostajate vpeti v parakolesarstvo?
Čeprav sem se umaknil iz tekmovalnega ritma, še vedno aktivno delujem v ozadju. Med drugim pomagam mlajšim, če ima kdo željo po vključitvi v ta šport, jim predstavim, kako se dela s kolesom, kako se kolesari, vse osnove jim predam in v tej smeri želim delovati tudi v prihodnje. Name se obračajo ljudje, ki iščejo stik s tem športom in želijo postati del parakolesarske družine. Pomagam s svojimi nasveti, s predlogi in z izkušnjami, povabim jih tudi na testiranje kolesa. Mogoče jim kdaj odsvetujem kakšno stvar, ki so si jo zadali, če ne poznaš področja, lahko narediš tudi kakšno napako. Moja pot do Ria je bila zelo strma in pripravljen sem pomagati vsem, ki se bodo odločili za vrhunsko raven ročnega kolesarstva ali parakolesarstva v Sloveniji. Ko sem se jaz loteval parakolesarstva, sem si zelo želel, da bi imel ob sebi nekoga, ki bi svoje znanje delil naprej. To je ena plat moje vpetosti. Po drugi strani zelo sledim Aneju Dopliharju, vidim njegov napredek in da je fant sposoben, tudi zelo verjamem vanj, ima mentaliteto vrhunskega športnika, od koder navsezadnje izhaja. Če imaš zmagovalno miselnost, si na dobri poti, seveda pa to ni vse, je treba še treninge odpeljati. V stiku sem tudi z Anejevim trenerjem, ko se name kdaj obrne po kakšen nasvet, mu pomagam, in mislim, da bomo tudi v bodoče lahko zelo dobro sodelovali.
Kaj bi članom slovenske paralimpijske odprave sporočili pred začetkom iger v Tokiu? Bi jim radi dali kakšen nasvet, spodbudo?
Najprej bi jim rad iz vsega srca iskreno čestital za uvrstitev, Slovenija je namreč zelo majhna, vemo, da je baza športnikov invalidov pri nas manjša kot v drugih državah, in vsak preboj na paralimpijske igre je že ena manjša zmaga vsakega posameznika. Želim jim, da na teh igrah predvsem uživajo, naj dobijo nove izkušnje, ki jih bodo mogoče prenesli tudi na naslednje tekmovanje, naslednje paralimpijske igre. In te izkušnje naj izkoristijo za višje preboje na stopničke, na končna mesta. Želim jim dobre nastope, tistim, ki imajo strelske nastope, mirno roko. Aneju pa želim divjo roko, naj 'utrga balanco'. Naj fantje uživajo, da bodo res dosegli dobre rezultate. Naj ponosno zastopajo slovensko zastavo. Spomnim se, da sem bil sam zelo ponosen, ko smo imeli dvig zastave v paralimpijski vasi, izredno ponosen, ko je zaigrala himna, ker smo tako majhna delegacija z malo športniki, a z velikim srcem in z veliko ponosa.
Vsem trem hvala za pogovor.