Za intervju sva se s Primožem Jeraličem dogovorila v Ivančni Gorici, v kraju, kjer si je naš vrhunski športnik invalid, kolesar na ročnem kolesu, ustvaril dom. Dobila sva se na parkirišču: »Peljite za mano, greva do bifeja bliže centru,« mi je zaklical s kolesa. »Nikoli si nisem predstavljala, da ste tako hitri,« sem mu dejala, ko sva prispela na cilj.
Primož, imate zelo hitro kolo in moram priznati, da je vse skupaj videti zelo atraktivno. Predvidevam, da ta stvar ni prav poceni.
To kolo je zelo drago, sploh če želiš, da ga proizvajalec prilagodi tebi. Vnjemje veliko mojih predlogov, ki jih je proizvajalec na koncu upošteval, in nastal je celo model, ki ga vozijo tudinekateri drugi kolesarji. Če si resen, če želiš biti konkurenčen, moraš imeti res dobro kolo. Naš šport ni poceni, takšno kolo pa lahko stane tudi do 12.000 evrov.
Kako so se vas navadili ljudje tukaj, v Ivančni Gorici?
Sem lokalni klovn. Ampak seveda ne v slabem pomenu. Pravzaprav sem maskota. Ljudje vedo, da si tukaj, vendar marsikdo ne ve, da sem to jaz. Potem se srečamo v kakšnem lokalu, trgovini, in kdo reče: »Si videl tistega norca, ki je tam tiščal v klanec?« Ko mu rečem, da sem to jaz, me nekoliko začudeno pogleda. Sicer ima Ivančna Gorica veliko športnikov. Ko jih srečam na cesti, so veseli, pozdravljajo. Zadovoljni so, ko vidijo, da človek še vedno grize, in to kljub grbi, ki jo nosi na hrbtu. Pravzaprav sem navdih tudi njim. Pri voznikih avtomobilov je pa tako, da so nekateri preprosto kreteni. Niso strpni niti do nas. Nekateri nimajo občutka za širino avtomobila in te gredo prehitevat v škarje v trenutku, ko kdo pripelje naproti. Tudi zato začnem na jesen montirati lučke, da bom še bolj viden.
Ste edini slovenski kolesar, kandidat za paraolimpijske igre v Riu septembraprihodnje leto?
Ne, sem tekmovalec, ki je Sloveniji prinesel največ točk, okoli 130. Je pa res, da sem edini slovenski tekmovalec do zdaj, ki je v parakolesarstvu dosegel več kot 100 točk. Celotna reprezentanca jih mora doseči 230, mi merimo na 250. Trenutno smo na zelo dobri poti, vendar sem jaz svoj bonus izkoristil in ne smem več tekmovati. Pri nas lahko posameznik v letu tekmuje v treh evropskih in treh svetovnih pokalih ter na svetovnem prvenstvu. Bolj ko se približuje paraolimpijsko leto, bolj se merila zaostrujejo. Lani nam je zaradi moje bolezni, ko sem zaradi nizkega hemoglobina v krvi izpustil tekmo v Španiji, do kvote zmanjkalo le sedem točk. Če bi jih dobili, bi nas to pripeljalo med prvih 40 držav na svetu, kar avtomatično pomeni eno kvoto. Če bi nam torej lani uspelo, bi se letos, ko so merila precej ostrejša, borili še za drugo kvoto in na igre bi lahko šla dva.
To pomeni, da gre na igre samo en slovenski parakolesar, in to ste vi?
Sem na dobri poti, da grem, čakamo le še potrdilo paraolimpijskega komiteja o doseženi kvoti, za katero smo se krvavo borili. Rekli smo si: »Tudi če gumo raznese, gremo do konca.« To pomeni, da gremo za vsako ceno do cilja. Seveda imam prednost jaz, ker sem nabral največ točk, sem torej prvi v čakalni vrsti. Je pa tudi to edino kvoto za državo težko doseči, ker je tukaj toliko različnih dejavnikov, seštevkov. Da se na koncu vse izide, je treba imeti tudi nekaj sreče. Seveda so se tudi drugi tekmovalci v letu pred olimpijskimi igrami borili kot levi.
Koliko vas bo nastopilo v vaši kategoriji?
Od petnajst do dvajset. Šport invalidov se je v svetu zelo profesionaliziral, rekreativcev tukaj ni več.
Koliko treninga je to?
V tekmovalnem ritmu sem imel od ure in pol do tri ure treninga šestkrat na teden. Med bazičnimi pripravami, ki se začenjajo zdaj, so ti treningi daljši, trajajo tudi do štiri ure. Govoriva seveda o vožnji. Pozimi pa je treba še v fitnes, sam hodim na tako imenovani cros fit. Ampak zdaj, ko je bazni trening, je treba samo vrteti ... Imamo trenerja za parakolesarstvo, strokovnjaka, s katerim sem osebno zelo zadovoljen. On mi piše program, se ravna po smernicah, posvetuje s tujimi strokovnjaki, opravlja meritve.
Kako je s poškodbami? Vem, da so pri parakolesarjih pogosti uroinfekti.
Jaz s tem k sreči nimam težav, imajo pa jih moji kolegi, ki na kolesu ležijo in imajo iztegnjene noge. Noge so izpostavljene, ni prekrvitve, ker jim mišice ne delajo. Zaradi iztegnjenih nog jih na dolgih vožnjah začne zebsti. Imajo zelo občutljiv mehur patudi ledvice, kar marsikaj potegne za seboj. Za svojo varnost moraš poskrbeti sam, zase si sam odgovoren, kar pomeni, da se moraš dobro obleči, preveriti vreme, si dati čelado na glavo, kar je osnovno. Mene ni doslej doletelo še nič resnega. Mogoče kakšen »teniški komolec« zaradi pretiravanja v klanec.
Zanima me tekma, start. Kako je to videti? Če se prav spomnim, se kar prerivate med seboj.
To ni tako kot pri navadnem kolesarstvu. Pri nas se boriš za najboljše mesto, naredi se »vlak«, drug za drugim, in pri tem si moraš izboriti najboljše mesto. Na startu pri prerivanju ni prijateljstva, ni milosti. Spomnim se dirke z letečim startom v dolino, s hitrostjo 45 km/h. Cesta je bila široka približno 12 metrov, a je za tem zavila v tri metre širine, za devetdeset stopinj pod most. Šlo je po sosednjih gumah, delali so komolci. Seveda si progo pred tekmo dobro ogledamo, tudi zato, da se odločimo, kje bomo pili. Pitje tekočine je za nas velika težava, saj imamo ves čas zasedene roke. Takoj ko daš roko dol, si izgubil stotinke, sekundo.
Katere države pa so v parakolesarstvu najuspešnejše?
Italijani, pri njih je ta šport zelo razvit. Sledijo Britanci, Nizozemci, Rusi ... – to so velesile. Ker je v našem športu veliko kategorij, so Italijani globalno velesila. Ko smo prišli na prvi svetovni pokal, smo bili proti njim ... S kombijem smo šli na tekmo, kolesa so bila nametana, pokrita z odejami. To je bilo lani, ko sem debitiral v Italiji. Je pa res, da sem bil na cestni dirki deveti, v kronometru pa deseti. Svetovno prvenstvo je spet zgodba zase. Letos – obakrat sem bil deseti – je bila proga najtežja do zdaj. Predstavljajte si Vršič. Navzdol v ovinek in 70 kilometrov na uro, sledi ovinek nazaj, pa spet naprej ... Kolo moraš res obvladovati.
Koliko kilometrov največ ste prevozili v enem kosu?
134 kilometrov, od Ljubljane do Pirana. Po navadi grem na triurno vožnjo, kar je okoli 80 kilometrov. Ko začneš, je zelo težko. Roke niso narejene za dolgotrajne gibe. Ko prvič sedeš na kolo, si prav razočaran, saj ugotoviš, da po šestih kilometrih pravzaprav ne moreš nič. Moja prva vožnja je imela okoli dvanajst kilometrov in mislil sem, da bom umrl. Roke so me strašansko bolele. Začel sem na ležečem kolesu, ki pa mi zaradi moje poškodbe oziroma krčev v nogi ni ustrezalo. Kolega mi je predlagal kolo, v katerem klečiš, ker mi dela hrbet in imam dobro ravnotežje. Najprej sem se upiral, saj veste, dolgo klečati na kolenih ni najprijetneje. Potem ko pridobiš kondicijo, to ni več problem.
Kako gledate danes na to, kar se vam je zgodilo?
Nikoli ne bi šel na paraolimpijske igre, nikoli jih ne bi videl. Če si borec, ti da travma v življenju ogromno nekega zaleta in energije. Najprej je bilo hudo, potem se je v glavi nekaj premaknilo. Rekel sem si, zdaj sem tukaj in iz tega je treba potegniti kar največ. Veste, ko so mi rekli, da ne bom več hodil, bi se verjetno vrgel skozi okno, če bi bilo meter stran. Ukvarjal sem se s športom, rasel z njim – potem pa dejstvo, da se ne bom mogel z ničimer več ukvarjati. Na srečo sem takoj zahteval psihološko pomoč, vse to breme spravil iz sebe, se očistil. To mi je zelo pomagalo. Na začetku me je najbolj skrbelo, kako bodo ljudje gledali name, kako bodo reagirali. Na koncu ugotoviš, da je to najmanj pomembno. Ko se sprejmeš takšnega, kot si, ko vidiš, kaj lahko dosežeš, kaj si, ko dosežeš cilj, ki si si ga zadal, pravzaprav ugotoviš, da si car. Danes se dojemam kot zelo močno osebo. Je pa res, da sem po naravi zelo tekmovalen. Pred poškodbo sem se pripravljal za državni rekord v atletskem mnogoboju. Tudi po poškodbi sem se želel sam sebi dokazati, da lahko tekmujem z nekom, ki ni invalid, da ga lahko premagam.
Koliko vam je pri tem pomagalo dejstvo, da je tudi žena športnica?
Igrala je badminton, zato razume, da potrebujem odmerek športa. Če nimaš ob sebi osebe, ki te pri tem podpira, ne vem, ali je sploh pametno, da to počneš na takšni ravni. Ona me razume, ve, da moram na kolo, vreči energijo iz sebe, ker na drugih področjih pač nisem več toliko fizično aktiven. Kolo ima tudi to dobro lastnost, da si na njem sam, prepuščen sam sebi, in res veliko razmišljaš, kar pomeni, da ogromno težav rešiš tudi na kolesu.
Koliko se parakolesarstvo razlikuje od navadnega?
Razlika je mogoče v končnih hitrostih. Pogovarjal sem se z vrhunskimi kolesarji, tistimi običajnimi. Eden od njih mi je dejal, da sem zelo močan za kolesarja. »Ti pravega parakolesarja še videl nisi,« sem mu dejal. Proti drugim sem namreč pravi zobotrebec. Imajo zelo široka ramena, zato moram to zimo pridobiti tudi še nekaj fizične moči. Mi parakolesarji običajnih kolesarskih dresov sploh ne moremo obleči, roke ne gredo skozi rokav.
Vi ste dokaz, da je šport res tista prava rehabilitacija.
Sem zagovornik tega, da bi moral biti šport vključen v proces rehabilitacije, tako kot je nekoč že bil. To pa zato, ker izboljša človekovo samopodobo, v glavi dobiš neki signal, tako kot sem ga jaz dobil s kolesom, to pa je, da še vedno lahko nekaj narediš. Vedno pravim, če imaš zdravo psiho, veliko prej okrevaš. Eden od dejavnikov pa je tudi ta, da se družiš s sebi podobnimi in tako spoznaš, da nisi samo ti tisti, ki ima težave. Nekateri imajo še hujše, pa so boljše volje kot ti. Ko to vidiš, pomaga.
Ste ročno kolesarstvo izbrali tudi zaradi atraktivnosti? Meni se zdi ta šport izjemno atraktiven.
Seveda. Sicer sem se s kolesom srečal naključno. Tega športa nisem poznal. Začel sem namreč s sedečo košarko in atletiko. Na treningu mi je danes dober prijatelj Jože Zajc omenil kolo, ki ga je imel doma. Ko sem ga videl, sem bil navdušen, vendar sem, ko sem izvedel za ceno, skoraj obupal. Potem mi je povedal za kolo, ki sem ga dobil po relativno nizki ceni. »Samo« 1700 evrov je stalo moje prvo ročno kolo. Seveda je bilo na začetku težko, kot sem že rekel, po dvanajstih kilometrih sem skoraj umrl. Vendar sem človek, ki verjame, da se da s trmo premagati oviro in da se ti za tem, ko jo premagaš, stvari samo še odpro. Je pa res, da moraš vrteti. Če misliš, da boš imel kolo v kleti in da se boš kljub temu peljal, to ne gre. Pri nas se vsak dan pozna. Ob nekajdnevnem odmoru zelo nazaduješ.
Sodelujete v veliki promocijski akciji za paraolimpijske igre s plakati, videospotom.Za kaj gre?
Odločili smo se za promocijo športa invalidov s sporočilom, da so tudi športniki invalidi nekaj vredni in zelo uspešni. Gre tudi za to, da k športu privabimo tiste, ki se še ne ukvarjajo z njim oziroma se ne morejo odločiti za to. Dejstvo je, da s športom lahko zaživiš na novo. Izbrali so pet športnikov, med njimi sem tudi jaz, v spotu pa želimo prikazati trud, moč, borbo, da je naš šport privlačen, atraktiven.
Se veselite olimpijskih iger?
Ja, seveda, vsak športnik si to želi. To je pika na i celotnemu trudu. Ko veš, da si enkrat tam, veš, da si lahko samo še boljši.
Zakaj ste se kot vrhunski športnik odločili za televizijsko poroko? Vemo, da ste se v oddaji Dobro jutro poročili pred kamerami.
Vzrok je več dejavnikov. Pri športu – če se lahko takole po marketinško izrazim – je šlo za krepitev blagovne znamke, čeprav se tega na začetku nisem zavedal. Tam se je vse začelo, začeli sta se prepoznavnost in medijska izpostavljenost. Kamor koli pridem, ljudje vedo, kdo sem. S tem sem naredil veliko tudi za naš šport, za njegovo prepoznavnost.
Seveda sta z ženo Nino Slovencem posredovala tudi lepo sporočilo – svojo zgodbo o tem, kako sta skupaj premagala vašo poškodbo in dejstvo, da zaradi padca pri smučanju neboste več hodili.
Ko sem se po operaciji zbudil, je bila ob moji bolniški postelji. Veliko se jih ustraši na samem začetku ali pozneje na rehabilitaciji, ko pride na plan vsa prizadetost. Nina mi je ogromno pomagala, tudi pri najintimnejših stvareh. Zelo si šibak. Ko so naju vprašali, ali imava kakšne skrivnosti, sva odgovorila z ne. Pozna me do obisti. Da ti dve leti, ko ne moreš nič, ko te vse boli, nekdo tako stoji ob strani ... Ko sem imel slab dan, ko ni bilo tako, kot sem želel – ko je bilo prejšnji dan v redu, potem pa spet ne, ko sem hotel vse skupaj poslati k vragu, je prišla popoldne na obisk, in bilo je, kot da bi naenkrat posijalo sonce. Ves čas me je polnila z energijo.
Greste kaj smučat? Vemo, da paraplegiki tudi smučajo.
Ja, sem smučal. Gal Jakič, paraolimpijec in reprezentant v alpskem smučanju za športnike invalide, me je prepričal, da poizkusim tudi to. Ker sem se poškodoval ravno pri smučanju, sem imel pred tem športom strašno fobijo. Ko sem se prvič peljal, je bilo hudo.
Kaj se je pravzaprav zgodilo tistega usodnega dne na Krvavcu?
Južni sneg mi je v ovinku zagrabil smučko na levi nogi. Vrglo me je nazaj, v hlod. Nisem bil hiter – ko bi vsaj bil, da bi vedel, zakaj sem padel. Bila je smola. Ko sem bil majhen, sem neštetokrat padel s kolesom, pa nič. Tukaj sem z vso težo padel na hrbet in zgodba se je končala. Ampak, glejte, vsaka stvar je na koncu za nekaj dobra. Vsaj pri meni. Pred nesrečo sem bil mogoče preveč aktiven – fakulteta, delo, in to nenehno. Že sam sebe sem začel prehitevati. Zdaj, po tej izkušnji, se znam kontrolirati, ker cenim življenje. Ko imam največ dela, sedem in si rečem, da bo že minilo. Hočem povedati, da se ti vrednote popolnoma spremenijo. Ceniš druge stvari. Več ti pomeni, da ob prihodu domov k tebi prileti zdrav otrok in ti reče, da te ima rad. To pomeni več kot ne vem kako visoka plača v službi.x
Vanda Levstik