Ida Srebotnik je profesorica pedagogike in že skoraj desetletje predsednica Andragoškega društva Slovenije, pri katerem bo kmalu izšla monografija Izzivi inkluzije pri vseživljenjskem učenju in izobraževanju odraslih s posebnimi potrebami. Uredili sta jo Ida Srebotnik in Maja Povše, ki je tudi ena od avtoric monografije.
Monografija je strnjen prikaz posameznih področij in specifičnih ciljnih skupin oseb s posebnimi potrebami. Vsaki od skupin je posvečeno posebno poglavlje, kot taka pa knjiga predstavlja zaokrožen izbor znanj in veščin s posameznih področih. Z njo smo se pogovarjali o knjigi in tudi o izzivih inkluzije v primeru poučevanja odraslih s posebnimi potrebami v Sloveniji.
V zadnjih letih prihaja do širjenja paradigme inkluzivnega poučevanja tudi za odrasle. Kako se je razvijalo inkluzivno poučevanje odraslih s posebnimi potrebami v Sloveniji?
O inkluzivnem izobraževanju govori Konvencija ZN o pravicah invalidov 2020. Pojem inkluzija izhaja iz angleške besede inclusion in pomeni vključevanje. Vključenost je osnovna pravica vsakogar in jo ima vsakdo, ne glede na raso, starost, spol, invalidnost, versko in kulturno prepričanje ter spolno usmerjenost (Inclusion Europe, 2020).
Sploh ni več relevantno, kot je bilo še pred nekaj leti, ali je učenje in izobraževanje odraslih s posebnimi potrebami potrebno in smiselno; to je njihova pravica, čeprav je za to še vedno malo možnosti in priložnosti, če izobraževanje odraslih primerjamo z izobraževanjem mladine. Največja težava je, da področje ni sistemsko urejeno.
Vse visokošolske institucije, ki izobražujejo učitelje in druge strokovnjake za delo z osebami s posebnimi potrebami ali izobražujejo za delo v izobraževanju odraslih (andragogiko), bi morale v svoje programe vključiti tudi vsebine, ki zadevajo značilnosti in potrebe odraslih oseb s posebnimi potrebami ter potrebne kompetence izobraževalcev za to delo. Kljub potrebam je teh vsebin še vedno premalo.
Andragogi so tradicionalno še posebej pozorni predvsem na tiste ciljne skupine, ki za vključevanje v izobraževalne aktivnosti potrebujejo strategije, dodatno motivacijo in animacijo. Posebej se posvečajo t.i. ranljivim skupinam, ki so na robu družbe in imajo specifične potrebe. Za te skupine pa je potrebno nenehno razvijati nove, posebej prilagojene strategije, ki tvorijo omrežje tako izobraževalnih kot terapevtskih, družbeno angažiranih socialnih pristopov. V Sloveniji so na tem področju največ naredile prav nevladne organizacije in društva. Tudi Ljudske univerze in nekateri zasebni izobraževalni zavodi, ki izobražujejo odrasle, so se vključili v projekte EU, ki so bili namenjeni izobraževanju ranljivih skupin in odraslih oseb s posebnimi potrebami. Program usposabljanja za življenjsko uspešnost Moj korak je omrežje slovenskih ustanov za izobraževanje odraslih od njegovega nastanka naprej ponujalo osebam s posebnimi potrebami na lokalnem nivoju.
Prav temu področju je namenjena monografija Izzivi inkluzije pri vseživljenjskem učenju in izobraževanju odraslih s posebnimi potrebami. O njej recenzent dr. Opara zapiše, da bodo tudi s pomočjo te monografije bolje sprejete in bolj vključene v družbeno okolje. Kako ste se odločili za tovrstno knjigo, kakšni so bili prvi koraki pri snovanju knjige?
V Andragoškem društvu Slovenije (ADS) smo začeli bolj sistematično razmišljati o izobraževanju odraslih oseb s posebnimi potrebami leta 2013, ko je pod vodstvom pokojne mag. Alenke Golob zaživela sekcija za izobraževanje odraslih oseb s posebnimi potrebami. Pripravili smo prvi posvet Andragog pri učenju in izobraževanju odraslih s posebnimi potrebami, leta 2016 pa še zbornik z zbranimi prispevki s posveta. Posvet je odprl številna vprašanja, na katera smo začeli iskati odgovore.
Inkluzija odraslih s posebnimi potrebami v vseživljenjsko učenje in izobraževanje odraslih ni bila vprašljiva. Težava je še vedno pomanjkljiva zakonodaja o vzgoji in izobraževanju, ki daje prednost otrokom s posebnimi potrebami in formalnemu izobraževanju in pomanjkanje strokovnjakov, ki bi imeli ne samo znanja s področja rehabilitacijske in specialne pedagogike, temveč tudi znanja andragogike oziroma specifike izobraževanja odraslih.
Tako smo v Andragoškem društvu Slovenije pripravili prvi obsežnejši program usposabljanja Inkluzivno izvajanje izobraževanja za odrasle s posebnimi potrebami, ki je imel šest vsebinskih modulov. Vsak je bil namenjen eni izmed ciljnih skupin oseb s posebnimi potrebami, poznavanju posebnosti, značilnostim, prilagoditvam in zmožnostim učenja. Dodali smo tudi poseben andragoški modul. Izvajalke so bile priznane in kompetentne strokovnjakinje z znanji in izkušnjami pri poučevanju in delu z ljudmi s posebnimi potrebami.
Izobraževanje je bilo namenjeno učiteljem, izobraževalcem odraslih, terapevtom, mentorjem: vsem, ki se pri svojem delu srečujejo z učenjem in izobraževanjem oseb s osebnimi potrebami. Odziv udeležencev je bil zelo dober in ker smo že med pripravo programa ugotovili, kako skromna je literatura s tega področja, smo se odločili, da s predavateljicami in soavtoricami izobraževalnega programa pripravimo še priročnik kot nadgradnjo vsebini izobraževanja. Nastala pa je obsežna monografija, ki je po mnenju obeh recenzentov dr. Božidarja Opare in dr. Mojce Kukanja Gabrijelčič uspešno zapolnila veliko strokovno vrzel ter povezala različne ranljive skupine, raznovrstne izvajalce in strokovnjake programov izobraževanja odraslih in skrbi za uveljavljanje koncepta inkluzije v povezavi z vseživljenjskim učenjem.
Na kakšen način ste izbrali soavtorje knjige?
Večina avtoric monografije je sodelovala z našim društvom že pri pripravi prej omenjenega izobraževalnega programa usposabljanja. Za nekatera poglavja pa smo poiskali strokovnjakinje, ki so predvsem poznavalke specifične ciljne skupine oseb s posebnimi potrebami. V monografiji smo vsako avtorico tudi posebej predstavili, njene reference, znanja, specifično delo. Vse so priznane in uspešne pri delu z osebami s posebnimi potrebami, specialne in rehabilitacijske pedagoginje, predavateljice, raziskovalke, znanstvenice. To so doc. dr. Petra Javrh, univ. dipl. pedagoginja, predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je napisala poglavje Izzivi inkluzije in izobraževanje odraslih oseb s posebnimi potrebami; Maja Povše, univ. dipl. pedagoginja in višja fizioterapevtka, zaposlena na URI Soča, ki je pisala o možganih, asist. Maja Ogrin, spec. klinične logopedije, zaposlena na URI Soča, njeno je poglavje o okvarah in poškodbah možganov; mag. Alenka Zupančič Danko, prof. defektologije, zaposlena na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Mariboru, je napisala poglavji o osebah s specifičnimi učnimi težavami in osebah z motnjami pozornosti in/ali hiperaktivnostjo; dr. Erna Žgur, zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, je pripravila poglavje o gibalno oviranih osebah; mag. Petra Rezar, prof. lik. ped. učiteljica na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani v svojem poglavju obravnava osebe z naglušnostjo ali gluhoto; izr. prof. dr. Aksinja Kermauner, predavateljica na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, piše o značilnostih oseb s slabovidnostjo in slepoto; dr. Simona Gerenčer, soustanoviteljica Združenja gluhoslepih Dlan in asistentka na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, je napisala poglavje o osebah z gluhoslepoto; Tina Rehberger, univ. dipl. psihologinja, zaposlena v ambulanti za avtizem in razvojne motnje UKC Ljubljana, piše o osebah z avtističnimi motnjami; dr. Metka Novak, Tatjana Popović in Barbara Hegeduš, specialne in rehabilitacijske pedagoginje, zaposlene v CUDV Draga, so prispevale poglavje o osebah z motnjami v duševnem razvoju. Recenzijo monografije smo zaupali dr. Božidarju Opari, priznanemu defektologu, docentu na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, in dr. Mojci Kukonja Gabrijelčič, izr. prof. prav tako na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.
Knjigo sva uredili z Majo Povše, ki je tudi ena od avtoric monografije. Sem urednica, ne samo kot pobudnik izdajatelj v okviru ADS in predsednica društva, temveč sem tudi po poklicu pedagoginja in andragoginja, ki je pri svojem delu v izobraževanju odraslih, tudi kot predavateljica, spoznala, kako potrebna so za različne izvajalce dodatna znanja in poznavanje posebnosti učenja in poučevanja oseb s posebnimi potrebami. Zato sem si osebno še posebej prizadevala za izdajo monografije. Nastajala je več kot dve leti v času epidemije koronavirusa in ni bilo lahko koordinirati dela več različnih avtoric.
Kaj vse obsega monografija Izzivi inkluzije pri vseživljenjskem učenju in izobraževanju odraslih s posebnimi potrebami? Na kakšen način ste knjigo uredili v zaokroženo celoto?
V monografiji smo predstavili skupine oseb s posebnimi potrebami, ki so, kljub temu, da se vedno bolj pogosto vključujejo v programe vseživljenjskega učenja in izobraževanja, pogosto prezrte oziroma socialno izključene. Vzrok je največkrat neznanje izvajalcev, strah, nezaupanje in predsodki. Zbrana poglavja monografije specifično obravnavajo posebnosti, značilnosti, prilagoditve ter pripomočke in spodbude, ki jih je dobro poznati in upoštevati pri usmerjanju in učenju ter izobraževanju oseb s pridobljeno možgansko okvaro ali poškodbo, oseb s specifičnimi učnimi težavami in motnjami pozornosti oz. hiperaktivnostjo, z gibalno oviranostjo, z naglušnostjo in gluhoto, s slabovidnostjo in slepoto, z gluhoslepoto, z avtističnimi motnjami in motnjami v duševnem razvoju. Dodali pa smo poglavji o učenju in izobraževanju odraslih in inkluziji. Najprej bralca seznanimo z nekaterimi znanstvenimi spoznanji in teoretičnimi izhodišči, s prepoznavanjem in posebnostmi določene motnje ali okvare, sledijo pa primeri in priporočila za prilagajanje ravnanja, učenja in izobraževanja posamezne skupine oseb s posebnimi potrebami. Avtorice so besedila popestrile z grafi, fotografijami, vizualnimi prikazi. Vsakemu poglavju je dodan obsežen seznam literature in virov ter nekatere koristne povezave z naslovi zavodov, društev, institucij, ki se ukvarjajo z osebami s posebnimi potrebami. Zadnje strani monografije smo namenili stvarnemu kazalu z najpogosteje uporabljenimi pojmi in strokovnimi izrazi ter besedi recenzentov. Knjigo je oblikoval Jaka Kramberger, ki je ves čas sodeloval z avtoricami in upošteval njihove želje. Priznam, da ni imel lahkega dela in je odlično opravil svoje delo.
Komu je namenjena monografija?
V Andragoškem društvu smo pri vseh svojih projektih ukvarjanja s problematiko izobraževanja odraslih s posebnimi potrebami že pred leti zaznali potrebo po dodatnih znanjih organizatorjev, izvajalcev, učiteljev in drugih, ki izvajajo različne programe formalnega in neformalnega izobraževanja in učenja, ki jih potrebujejo učeči posamezniki s posebnimi potrebami za dejavno udeležbo v gospodarskem in družbenem življenju ter za boljšo kakovost življenja.
Izvajalci potrebujejo dodatna znanja, vsebine, pristope in vedenje o tem, kakšne so posebnosti odraslih udeležencev s posebnimi potrebami, katere prilagoditve in metode potrebujejo, da se lahko uspešno vključijo v učenje in izobraževanje. To je postalo še posebej pomembno s širjenjem paradigme inkluzivnega vključevanja. Zato je izrednega pomena, da ljudje, ki živijo in delajo z odraslimi osebami s posebnimi potrebami, še posebej organizatorji in izvajalci izobraževanja in učenja, pridobijo osnovna znanja o tem, kako te osebe funkcionirajo, kaj potrebujejo, katera so njihova močna in katera njihova šibka področja in zmožnosti. Osebe s posebnim potrebami potrebujejo predvsem posebno podporno okolje, da bi lahko razvile svoje potenciale za funkcioniranje v družbi.
Monografija predstavlja različna znanja in izkušnje o ovirah posameznikov. Recenzent Opara v svojem besedilu zapiše: "Inkluzija temelji na priznavanju in spoštovanju različnosti". Kakšen je cilj knjige pri doseganju splošne inkluzije?
Inkluzija v kontekstu naše monografije pomeni vključevanje odraslih oseb s posebnimi potrebami v najrazličnejše programe učenja in izobraževanja, ki se jih udeležujejo tudi drugi učeči. Pri čemer osebe s posebnimi potrebami kot učenci ali udeleženci potrebujejo prilagoditve, pomoč in usmerjanje, izobraževalci – učitelji pa različne vrste znanja, učne metode in pristope, ki so potrebni za poučevanje te ciljne skupine. Namen je ozaveščanje izobraževalcev odraslih, da je potrebno pri učenju in izobraževanju odraslih s posebnimi potrebami slediti sodobni inkluzivni paradigmi.
Kako vidite prihodnost vseživljenjskega izobraževanja in učenja odraslih s posebnimi potrebami v Sloveniji? Kakšni trendi se razvijajo v tujini, ki bi jih bilo smotrno uveljaviti tudi pri nas?
V Sloveniji se še posebej v strokovnih sredinah vedno bolj zavedamo pomena vseživljenjskega učenja. Vseživljenjsko učenje predstavlja sicer tudi pravico in možnost za osebe s posebnimi potrebami, vendar zgolj na deklarativni ravni. Na sistemski ravni se pri implementaciji srečujemo s številnimi težavami. Problem imamo že pri definiranju pojma vseživljenjskosti, ker je celo stroka razdvojena. Vseživljenjsko učenje se največkrat napačno izenačuje zgolj z izobraževanjem odraslih. Osebe s posebnimi potrebami se s težavami srečujejo predvsem pri nadaljnem izobraževanju in učenju po zaključku osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja. Primanjkuje ustreznih programov in primerno izobraženih izvajalcev. Država ima za to premalo posluha, zakonodaja je pomanjkljiva, finančne podpore ni. Tako programi in aktivnosti izobraževanja odraslih s posebnimi potrebami nastajajo samoiniciativno v okviru samostojnih projektov, ki so sofinancirani iz različnih nacionalnih, mednarodnih in evropskih virov. Vse se odvija bolj ali manj v okviru različnih socialnovarstvenih, izobraževalnih in delovnih centrov, tu naj izpostavim CUDV Draga, društev, redkih institucij, ki izvajajo tovrstno izobraževanje kot dopolnilno dejavnost.
V prihodnje je treba urediti zakonodajo, ki je na področju koncepta vseživljenjskega učenja in izobraževanja pomanjkljiva. Večina dokumentov, ki obravnavajo področje oseb s posebnimi potrebami je usmerjena na vzgojo in izobraževanje otrok, kot je na primer Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Nujno je stalno izobraževanje in usposabljanje učiteljev in bodočih učiteljev ter izvajalcev izobraževanja odraslih, ki tudi sami izražajo željo po interdisciplinarnem znanju andragogike in specialne pedagogike. To je pomembno za tiste visokošolske institucije, ki izobražujejo bodoče učitelje, pedagoge in andragoge, da v svoje programe vključijo tudi specifične vsebine in poznavanje posebnosti oseb s posebnimi potrebami. Ko gre za izobraževanje odraslih, je treba izpostaviti načelo enakih možnosti, saj npr. mnogi odrasli z motnjo v duševnem razvoju nimajo dostopa do VDC, kjer se tudi izvajajo učni in izobraževalni programi, zlasti neformalni.
Še posebej smiselno je tudi povezovanje vseh nevladnih organizacij in društev na tem področju, zlasti tistih, ki izvajajo programe neformalnega izobraževanja, prilagojene osebam s posebnimi potrebami. Zelo dobro bi bilo opraviti tudi analizo stanja izobraževanja na tem področju in na osnovi rezultatov pripraviti razvojno in zakonodajno strategijo.
V Evropi sta postavili temelje definiciji vseživljenjskega učenja in izobraževanja organizaciji UNESCO in OECD. Čeprav se razlikujeta, ker poudarjata različne potrebe - UNESCO potrebo po povezovanju izobraževanja in učenja z življenjem, s priznavanjem različnih poti do znanja in učenja, OECD definicija pa zožuje vseživljenjsko učenje na poklicne kompetence in spretnosti za uspešno vključitev na trg dela - je obema skupen poudarek na konceptu učenja in izobraževanja na formalni in neformalni ravni od rojstva do smrti. Vsak posameznik ima pravico do minimalnega standarda življenja in sodelovanja v glavnih institucijah družbe, kakor pravi Konvencija o človekovih pravicah.
Nekatere razvite evropske države z učinkovitimi izobraževalnimi sistemi, kot sta Finska in Švedska, koncept vseživljenjskega učenja, tudi za osebe s posebnimi potrebami, uspešno uresničujeta. Že njihov sistem izobraževanja izenačuje izobraževanje mladine in izobraževanje odraslih in jih obravnava celostno. Na Finskem je izobraževanje odraslih s posebnimi potrebami, s potrebnimi prilagoditvami, na voljo na vseh stopnjah izobraževanja. Na Švedskem velja temeljno načelo šola za vse, ki mora biti enakovredno dostopno tudi osebam s posebnimi potrebami. Odrasli s posebnimi potrebami se vključujejo v izobraževanje po 20. letu.
Vsa resorna ministrstva pri nas, še posebej za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstvo za delo, socialne zadeve in enake možnosti, bi morala pokazati več zanimanja za tovrstne probleme, poskrbeti za primerno zakonsko ureditev, strategijo in implementacijo vseživljenjskega učenja in izobraževanja odraslih in s tem tudi odraslih oseb s posebnimi potrebami. Upajmo, da naša monografija nagovarja in kaže v pravo smer in da bo odprla nekatere oči in ušesa.