Aleš Suhadolnik je magister kineziologije, z izkušnjami v treniranju vrhunskih in amaterskih športnikov v dolgem triatlonu po vsem svetu in tudi sam aktivni tekmovalec v dolgem triatlonu. Suhadolnik je kot asistent zaposlen na Fakulteti za vede o zdravju na Univerzi na Primorskem, pred nekaj meseci pa je postal tudi reprezentančni trener slovenskih parakolesarjev.
Pred nekaj meseci ste prevzeli trenersko funkcijo slovenske parakolesarske ekipe? V kakšni kondiciji je bila ekipa ob vašem prihodu, koliko članov trenutno šteje?
Tako je, pred nedavnim sem prevzel funkcijo glavnega trenerja parakolesarske reprezentance Slovenije. Ob nastopu funkcije lahko rečem, da so bili reprezentanti sicer fizično na solidnem nivoju, kar je glede na čas mojega prevzema reprezentance v oktobru težko z gotovostjo trditi. Večja težava je bila splošna morala, ki je bila zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov na relativno nizkem nivoju.
V reprezentanci so 4 parašportniki in moj namen je ohraniti reprezentanco v trenutni zasedbi. Vsi skupaj se močno trudimo, da bi se nekoliko razširili ter pridobili še kakšnega mladega parakolesarja, ki bi sčasoma lahko postal konkurenčen v svetovnem merilu. V ta namen se tudi s Kolesarsko zvezo Slovenije dogovarjamo, da bi organizirali državno prvenstvo v parakolesarstvu, kar bi morebiti pritegnilo dodatne športnike. Naj povem, da me odzivnost odgovornih na Kolesarski zvezi Slovenije izredno veseli, saj nam zelo prisluhnejo ter so dogovori o stvareh v teku.
Na kakšen način ste se spoznali s parašportom in kaj vas je privedlo do sodelovanja?
Neposredno kot trener v parašportu do sedaj še nisem sodeloval. Kot trener vrhunskih športnikov sem v preteklih letih delal na področju triatlona, teka ter kolesarstva po celotnem območju Balkana in v Italiji. Z delom z ljudmi s posebnimi potrebami sicer imam kar nekaj izkušenj, saj kot kinezioterapevt z njimi delam že skoraj 10 let. To so bile zame izredno dobrodošle izkušnje, ki so mi nekako omogočile, da mi je bila pri prevzemu reprezentance odločitev lažja. Seveda obstajajo določene specifike, vendar je bistvo v tem, da je vsak posameznik drugačen, kar pomeni, da mu je potrebno trenažni proces prilagajati. Trenažni proces že v osnovi deluje po nekaterih načelih in eno glavnih načel je ravno načelo individualnosti. S tega vidika je torej parašportnika potrebno obravnavati kot vsakega drugega vrhunskega športnika.
Parakolesarska reprezentanca je zelo heterogena, kako se lotevate treningov posameznih športnikov?
Res je, reprezentanca parakolesarjev je izjemno heterogena. Tako z vidika invalidnosti, ki jih športniki imajo, kot tudi iz vidika opreme, ki jo potrebujejo za tekmovanje. Tako imamo v reprezentanci Aneja Dopliharja, ki ima poškodbo hrbtenice ter tekmuje v kategoriji H3 (handbike), Jurija Furlaniča ter Sergeja Krajnca, ki imata poškodbe centralnega živčnega sistema ter tekmujeta na običajnih cestnih kolesih (C3 in C4 kategorije), ter slepega kolesarja Janeza Cankarja, ki na tekmovanju vozi tandem kolo ter seveda potrebuje tako imenovanega pilota, ki je v našem primeru Boris Praznik. Vsi športniki so dovolj samostojni, da lahko trening, ali pa vsaj večji del le-tega izvajajo sami brez pomoči, kjer pa je pomoč potrebna, pa seveda to tudi organiziramo. Trenutno s treningi nimamo težav in vsi štirje reprezentanti trenirajo v polnem obsegu.
Ste v tem času že vnesli kakšne spremembe v način treninga, načrtujete v kratkem kakšne večje spremembe?
Pristop k treningom je potekal na način, da smo najprej skozi pogovor postavili cilje za nadaljevanje ter naredili načrt trenažnega procesa oz. periodizacijo. Nato so vsi pričeli z mesečnim planom treningov, ki je bil namenjen vpeljevanju ter navajanju na nov sistem treninga. Sledila so testiranja, ki so osnova za postavitev trenažnih con ter seveda nujna za spremljanja napredka. Ob tem smo v proces vpeljali tudi redno in sistematično vadbo za moč proti uporu. Reprezentanti se udeležujejo tudi priprav - ravno sedaj potekajo priprave na Kanarskih otokih - in v predtekmovalnem obdobju nas čakajo še višinske priprave.
Po nekaj mesecih ste se verjetno s športniki navadili drug na drugega, kakšni so občutki in želje za letošnje leto? Kakšne uspehe pričakujete?
V preteklih 4 mesecih, kolikor sodelujem s parakolesarji, smo se resnično odlično spoznali in veseli me, da imamo odlične odnose. Trenažni proces poteka zaenkrat nemoteno ter v skladu s pričakovanji. Glede na to, da je letos predolimpijska sezona, kjer se zbira točke za kvalifikacije, je seveda naš glavni cilj, da uspemo z kvalifikacijami za paraolimpijske igre z vsaj enim športnikom. Ob tem imamo cilj, da Anej Doplihar na največjih tekmovanjih (svetovni pokal, svetovno prvenstvo, evropsko prvenstvo) osvoji vsaj eno uvrstitev na zmagovalni oder, ostali fantje pa izboljšajo svoje uvrstitve iz preteklih let.