Leja Glojnarič je doma iz Brežic. Za njo je zelo uspešna mladinska kariera, je tudi nosilka državnega rekorda v skoku v višino pri deklicah U12 in kasneje tudi U14. V državni reprezentanci je začela tekmovati s trinajstimi leti v ekipi do šestnajst let. Kot mladinska reprezentantka je osvojila mednarodno medaljo. Najboljše uspehe je do sedaj dosegala v skoku v višino, tekmuje pa tudi v metu kopja in mnogoboju. Na olimpijske igre gluhih maja 2022 v Brazilijo se bo odpravila kot ena od 4 slovenskih športnikov z izpolnjeno normo, tekmovala pa bo tako v skoku v višino kot metu kopja. Z Lejo Glojnarič smo se pogovarjali o začetkih, prehodu iz mladinskega v člansko tekmovanje, o močni želji po premagovanju težav in prihodnosti, ki jo čaka na področju tekmovalnega športa.
Okvaro sluha imate že od rojstva, kakšna je vaša izkušnja sveta skozi prizmo pomanjkanja sluha?
Okvaro sluha imam že od rojstva, se mi pa z leti sluh slabša, tako da bom verjetno v nekaj letih popolnoma izgubila sluh. V družini sem zaradi slabega sluha in tudi bolehnosti vedno imela več pozornosti. V šoli pa so me zaradi slabega sluha zapostavljali, se norčevali in zelo težko sem navezala kakšen stik. Sedaj, ko sem starejša, se zavedam, da se moram sprejeti takšno, kot sem. Predvsem pa sem drugim in sebi dokazala, da zaradi izgube sluha nisem nič slabša, v šoli sem zelo dobra, prav tako pa tudi na športnem področju. Sedaj imam že veliko izgubo sluha, tj. nad 85 %, a zahvaljujoč staršem govorim dobro, prav tako pa berem iz ust. Je pa res, da zaenkrat še ne znam znakovnega jezika ...
Že vrsto let se ukvarjate z atletiko. Kako ste se navdušili za atletiko?
Atletika je zakoreninjena v naši družini. Moja mama je prav tako trenirala atletiko in bila zelo uspešna v mlajših letih. Ker je živela v Sevnici, je tam trenirala predvsem dolge teke in kros. Moje prvo pravo srečanje z atletiko je bilo v Brežicah, kjer sem zastopala OŠ Sevnica na mnogoboju. Takrat sem tam osvojila 3. mesto in se slikala z rekorderjem skoka ob palici Juretom Rovanom. Kmalu sem začela trenirati v AK Brežice, kamor me je oče vsak drugi dan vozil iz Sevnice v Brežice. Kmalu se je pridružila še sestra Nika. Po nekaj letih smo se prav zaradi atletike preselili v Brežice. Sedaj atletiko treniram že 11 let.
Za vami je zelo uspešna mladinska športna kariera. Sedaj imate 19 let in tekmujete v članski kategoriji. Kako ste uspeli preiti na to zahtevnejšo stopnjo tekmovanj? Ste se pri tem soočali s kakšnimi težavami?
V atletiki so vedno težave, ki jih je treba odmisliti in preskočiti, predvsem moraš biti trmast in ne odnehati, tudi če nekaj časa ni vidnejšega napredka. Bila sem uspešna v mladinski konkurenci: najraje sem skakala v višino, kjer sem premagovala starejše in višje tekmovalke od sebe. Moji državni rekordi ostajajo, a mladinska tekmovanja in rekordi gredo hitro v pozabo, veliko važnejše obdobje je člansko tekmovanje.
V resnici imam še vedno veliko težav, saj prehod ni enostaven. Predvsem mi je ponagajalo zdravje, saj se zadnji dve leti soočam s poškodbo kolena, prav tako sem imela probleme s hrbtenico, a sva to z mojim trenerjem s pravimi vajami odpravila. Prav zaradi poškodb sva se s trenerjem odločila le za met kopja, ki pa ni moja paradna disciplina. Najraje imam skok v višino in tudi mnogoboj mi je zelo všeč. Za tekmovanje v članski konkurenci moraš biti stoodstotno pripravljen, do česar še nisem prišla.
Pri vsem tem nas je omejil tudi covid-19. Tudi sama sem ga pravkar prebolela, kar mi je vzelo veliko moči in verjetno bom zaradi tega ostala brez zimske sezone.
Sedaj ko ste omenili covid-19: kako ste v času epidemije vzdrževali fizično in psihično pripravljenost?
V času covida sta bila dvorana in stadion zaprta, a ker smo družina, smo lahko skupaj trenirali v naravi. Trenirali smo v parku, tekli po nasipu ob reki Savi in tekli v klanec za mestnim gradom. Bilo je stresno, saj nismo vedeli, kaj sploh lahko počnemo. Na koncu smo nekako le obdržali fizično moč, res pa je, da smo bili psihično kar vsi na slabšem.
Lani poleti ste tekmovali na 4. svetovnem prvenstvu v atletiki za gluhe v disciplini met kopja in dosegli 5. mesto. Kakšni so vaši cilji v tej disciplini? Kakšni občutki so bili po tekmi, ki je bila zaradi covida-19 ena prvih večjih tekem po daljšem premoru?
Lansko leto sem prvič nastopila na svetovnem prvenstvu gluhih v članski konkurenci. Sama uvrstitev ni bila slaba, a meti niso bili najboljši. Predvsem me je izdala trema, poleg tega pa je bilo vreme slabo: bilo je deževno in temperature okoli 12 stopinj Celzija. Občutki po tekmovanju so bili mešani. Po eni strani sem bila jezna na sebe, ker vem, da zmorem boljše mete, po drugi strani pa sem bila vesela, da sem prvič lahko tekmovala na članskem prvenstvu. Morala bom delati tudi na psihični pripravi, da bom res dobro pripravljena.
Tekmovali ste in tekmujete tako s slišečimi kot z gluhimi, kako vi vidite razlike med obema vrstama tekmovanj?
Med slišečimi in gluhimi tekmovanji ni bistvene razlike. Edina razlika je v sporazumevanje, saj na tekmovanjih za gluhe atlete ne smemo nositi slušnih aparatov in drugih pripomočkov za sluh. Tako se potem sporazumevamo s kretnjami. Sama berem iz ust trenerju. Razlika je tudi v konkurenci, ki se razlikuje glede na disciplino. Konkurenca je med slišečimi večja.
Katerim disciplinam se trenutno najbolj posvečate?
V letu 2021 sem se najbolj posvečala metu kopja prav zaradi poškodb, ki me pestijo. Popravila sem tudi svoj osebni in klubski rekord, a trener pravi, da imam v tehniki še veliko rezerve. Sicer se pa sedaj pripravljam na skok v višino, tek preko ovir in mnogoboj.
Vaš trener je vaš oče Iztok: na kakšen način trenirate in kako iščeta napredek pri treningu?
Da, moj trener je tudi moj oče. Po eni strani je to prednost, ker me pozna zelo dobro, pozna moje muhe in ve, kje so moje rezerve. Oče se zelo trudi, da treniramo v dobrih razmerah, a to ni vedno mogoče. Sam pravi, da je še veliko rezerve; sploh pri moji hitrosti, ki ni izkoriščena. Tako delamo sedaj veliko tudi na hitrosti. Za mnogoboj je poiskal tudi pomoč drugih trenerjev. Tako me met krogle trenira Vlado Kevo in met kopja Andrej Hajnšek .
Kako usklajujete šolske obveznosti in treninge?
V času epidemije usklajevanje ni bilo potrebno, saj smo imeli večino pouka preko Zooma. Sedaj pa vstanem ob peti uri zjutraj, grem na vlak ob 6. uri in se peljem iz Brežic v Celje uro in pol. Iz Celja pridem ob 15. uri popoldan. Doma pojem kosilo in ob 16. uri že imam trening, ki običajno traja do 2 uri. Po treningu se grem učit in opravit nalogo. Treniram vsak dan, tudi v soboto, nedelje pa so proste.
Da se ozremo še malo v prihodnost. Olimpijske igre gluhih v Braziliji bodo že čez nekaj mesecev, natančneje maja 2022. Ste med 4 slovenskimi športniki z izpolnjeno normo, tekmovali boste tako v skoku v višino kot metu kopja. Kako se pripravljate na to tekmovanje? Kakšna pričakovanja imate?
Zelo se veselim tekmovanja v Braziliji. Predvsem imam cilj priti v finale v obeh disciplinah. Upam, da se bom lahko do maja dobro pripravila. Če pridem v finale, je potem marsikaj možno. Predvsem v skoku v višino upam na kakšen boljši rezultat. Cilj je izboljšati osebne rekorde.
Kakšni so vaši športni cilji za prihodnost? Kje se vidite čez 5 let na športnem področju?
Trenutno ne gledam tako daleč naprej. Predvsem bi letos rada dobro odtekmovala in potem odpravila probleme z kolenom. Rešitev bo verjetno operacija, a ta bo počakala do konca poletne sezone. Rada bi tudi izboljšala svoje osebne rekorde in spet tekmovala na naslednjih OI ki bodo v Tokiju.