Prejšnjo sredo je bil v Dramini knjižnici za ranljive skupine premierno objavljen zvočni posnetek pesmi iz Župančičeve pesniške zbirke Čaša opojnosti, ki bo zaokrožil cikel igralskih prebiranj poezije slovenske moderne.
Posnete pesmi iz te zbirke interpretirajo Bojan Emeršič, Maruša Majer, Saša Pavček in Vanja Plut. V programskem sklopu branj v okviru platforme Dramina knjižnica za ranljive skupine, je mogoče prisluhniti igralskim interpretacijam pesmi iz ponatisov vseh štirih znamenitih pesniških zbirk slovenske moderne. Ob Čaši opojnosti še zvočnim posnetkom: Aleksandrov Pesmi in romance (1903), Dragotin Kette Poezije (1900) in Ivan Cankar Erotika (1899).
Z literarnimi branji, ki se bodo nadaljevala tudi v letu 2021, želi kolektiv Drame podariti umetniško doživetje in bodreč občutek človeške bližine vsem tistim, ki so v teh negotovih časih prikrajšani za človeško bližino ter pogrešajo gledališče in umetnost. Literarna branja za Knjižnico izbira in vodi gledališka lektorica Tatjana Stanič, snemalca in montažerja sta Srečko Bajda in Jurij Alič, pri procesu snemanja ter urejanja posnetkov pa sodeluje tudi gledališka pedagoginja Drame Špela Šinigoj.
O avtorju Otonu Župančiču in pesniški zbirki Čaša opojnosti
Oton Župančič (1878–1949), slovenski pesnik, dramatik, kritik in prevajalec, se je rodil na Vinici v Beli krajini. Svoje šolanje je začel v idilični vasi Dragatuš, nadaljeval pa v Novem mestu. V srednji šoli se je seznanil z Ivanom Cankarjem, ki ga je povabil v svobodomiselno dijaško društvo Zadruga. Tam je spoznal tudi Ketteja in Murna in skupaj so odločilno sooblikovali obdobje slovenske moderne. Leta 1898 je maturiral in odšel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis. Ko se je leta 1901 vrnil v Ljubljano, je bil nekaj časa pomožni profesor, zatem več let domači učitelj v tujini. Po ponovni vrnitvi domov leta 1910 je bil najprej gledališki dramaturg in nato ljubljanski mestni arhivar. Od leta 1920 dalje je bil dramaturg v ljubljanski Drami (takrat še imenovani Narodno gledališče v Ljubljani), kasneje pa je postal upravnik Drame.
Njegov ustvarjalni opus obsega pesniške zbirke Čaša opojnosti (1899), Čez plan (1904), Samogovori (1908), V zarje Vidove (1920), Zimzelen pod snegom (1945), drame – Veronika Deseniška (1924) –, prevode (zlasti dramatika W. Shakespeara in romani Ch. Dickensa), eseje in kritike. Župančič je deloval tudi kot urednik revije Ljubljanski zvon. Njegova dela za mladino in otroke – Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915), Ciciban (1915) – s svojo nenasilno didaktičnostjo, humorjem in zvočnostjo še danes ohranjajo svežino in navdušujejo odraščajoče generacije.
»Leta 1899., ko je izšla Čaša opojnosti v prvem natisku, so govorili in pisali veliko o različnih vplivih, ki jih baje razodeva ta prva knjiga Župančičeva. Takrat so ga celo krstili za ’dekadenta’, večidel zato, ker se nekateri verzi niso rimali po stari šegi. (...) Umetnost Župančičeva je bila zmerom slovenska, tudi tedaj, ko so se v Ljubljani zgražali ob naši ’dunajski’ literaturi. Prve njegove pesmi, ki so izhajale v Dom in svetu rajnega Lampeta, so bile čisto narodne, belokranjske. Tako narodne so bile, da sem še lani dobil stavo zoper učenjaka, ki ni hotel verjeti, da je Župančičeva tista pesem: Da sem jaz ptičica, kam bi zletela,
tja bi zletela na štajersko stran … Kdor zna gledati, vidi že v Čaši opojnosti Župančiča vsega takega, kakor ga ljubimo dandanašnji. Iz narodne pesmi se je vzdignil v višave, ki jih pred njim še ni dosegel slovenski pesnik.« med drugim v Književnih poročilih, ki jih je objavljal v Ljubljanskem zvonu, leta 1911 o Otonu Župančiču in Čaši opojnosti zapiše Ivan Cankar.
Povezava Župančičeve Čase opojnosti na portalu Soundcloud. Kliknite na: https://soundcloud.com/sng-drama-ljubljana/oton-zupancic-casa-opojnosti