»V glavah so ovire, a ne pri slepih,« je povedal dolgoletni predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica Igor Miljavec, medtem ko je šest članov njegovega društva skupaj z asistenti uživalo v prvem spustu z raftom po reki Soči. Da je bila odločitev za organizacijo tega dogodka, ki sta ga podprla tudi Soča Rafting in Lions klub Kobarid Soča, prava, je bilo videti iz nasmejanih obrazov članov društva na izstopni točki v Srpenici.
»Malo strahu je bilo, ampak je bilo res enkratno doživetje. Izjemno, izjemno lepo. Konec koncev je bilo odlično. Sem pa pričakoval kako brzico več. Enkratno doživetje, vprašanje, če bom to še kdaj doživel. Fajn je bilo, zelo v redu je bilo. Varno, lepo,« so svoje vtise strnili Sara, Marko, Silvo, Dario in Sonja.
Kot je pojasnil predsednik Miljavec, je pri slepih in slabovidnih ključna komunikacija: »Vodnika sta pravilno podala ključne informacije. Vidi se, da sta izkušena. Člani so otipali čoln, spoznali so opremo, dobili so navodila, kako morajo krmariti po vodi.«
Udeležence raftinga je spremljal tudi tiflopedagog Peter Rot, ki je rafting slepih in slabovidnih ocenil kot pomemben korak k bolj vključujočemu turizmu.
Kako ste se v Medobčinskem društvu slepih in slabovidnih Nova Gorica domislili ideje, da bi se odpravili na rafting po Soči?
Ideje za dogodke, kot je rafting, se največkrat porodijo med člani samimi. V letu 2021 smo obiskali zip line v Planici in po navdušenju nad adrenalinskim doživetjem smo se začeli pogovarjati o naslednjem adrenalinskem izzivu. Prišli smo na idejo o raftingu, ki smo ga želeli izvesti že v lanskem letu, vendar smo morali zaradi nizkega vodostaja Soče aktivnost prestaviti v letošnje leto. Naša usmeritev je jasna, ponuditi članom čim več športnih, kulturnih in drugih vsebin, pri sami dokončni izbiri aktivnosti pa velikokrat prisluhnemo željam članov. Ko člani dobijo vabilo na posamezno aktivnost, so navdušeni, včasih dobimo tudi vprašanja, »A je to sploh možno?«, toda do sedaj smo še vse izpeljali brez težav. Kot zanimivost lahko povem, da smo pred nekaj tedni obiskali tudi Plezalni center DEŠ. Ideja za plezanje se je pravzaprav rodila na družabnem srečanju, kjer je beseda nanesla na uspehe Janje Garnbret in željo, da bi se seznanili s tem športom. Tako smo začeli z organizacijo plezanja.
Kako pa ste se na rafting po Soči pripravili?
Z našimi člani nismo imeli nobenih dodatnih priprav. Priprave so bile bolj v tem, da smo bili v kontaktu z organizatorjem glede prilagoditev, ki so potrebne za izvedbo aktivnosti.
Koliko članov se je dejavnosti udeležilo? Kakšni so bili njihovi občutki pred in po spustu po Soči?
Iz MDSS Nova Gorica se je aktivnosti udeležilo 9 oseb. Med njimi so bile tako osebe s slepoto kot tudi slabovidnostjo. Nekateri živijo z okvaro vida že od rojstva, drugim so se začele pojavljati težave kasneje v življenju. Pri vseh je bilo občutiti vznemirjenje, mogoče tudi nekaj strahu, vsekakor pa predvsem radovednost. Za nekatere je bil to prvi stik z raftingom, njegovo obliko, velikostjo, materiali, torej je bilo že pred štartom veliko vprašanj, veliko novih informacij. Tukaj so tudi naši vodniki vrhunsko opravili svojo nalogo, saj so imeli odgovore in razlage na vsa vprašanja, dileme, pa tudi skrbi. Med spustom smo imeli tudi krajši postanek, kjer smo lahko občutili temperaturo in moč toka Soče. Po zaključku smo bili vsi navdušeni nad izkušnjo, ki smo ji bili skupaj kos. Na koncu dogodka je že stekla beseda o raftingu tudi na kakšnih večjih brzicah.
Dogodek pa ima tudi širši pomen od zgolj adrenalinskega doživetja.
Veliko se govori o ozaveščanju, o vključevanju, o inkluziji. Mi vse te besede poskušamo prenesti v prakso. Ni bolj učinkovite metode ozaveščanja kot to, da osebe s posebnimi potrebami pokažejo tako sebi kot drugim, kaj vse zmorejo. S programom Rehabilitacija kasneje oslepelih in slabovidnih oseb na osebnem nivoju, ki ga izvajamo, lahko člane opolnomočimo tudi za aktivnosti, ki mogoče na prvi vtis ne delujejo kot primerne aktivnosti za osebe z okvaro vida. Ob tem pa so tudi zaposleni na Soča Rafting, ki so izvedli aktivnost, spoznali, da je raftanje dostopno osebam z okvaro vida. V prihodnje verjamemo, če se bo kdo z okvaro vida obrnil nanje, da ga bodo z veseljem vključili v svojo aktivnost. Sedaj smo le pri raftingu, to idejo inkluzivnega turizma lahko razširimo tudi na druge aktivnosti, ki so na voljo v Posočju. Omenjal sem že zipline, ob tem pa še planinarjenje, canyoning, padalstvo … Bi lahko v Bovcu povezali skupino ponudnikov, s pomočjo katerih bi se lahko oseba z okvaro vida samostojno odpravila na »dopust«? V našem društvu smo prepričani, da lahko. In tu vidimo svojo vlogo povezovalca.
Več pa tudi v prispevku Radia Koper V glavah so ovire, a ne pri slepih.