V restavraciji Vučko na Preradovičevi ulici v Mariboru je novembra za tri dni zaživela prva in edina restavracija z gluhim osebjem v Sloveniji. Z dogodkom je Društvo gluhih in naglušnih Podravja Maribor opozorilo na položaj gluhih, njihovo družbeno izključenost in brezposelnost. Glavni cilj projekta je predvsem postavitev gostinskega lokala, ki bi deloval kot socialno podjetje in zaposlovalgluhe. Več v pogovoru z Milanom Kotnikom iz Društva gluhih in naglušnih Podravja Maribor.
V restavraciji Vučko je tri dni streglo gluho osebje. Koliko ljudi je bilo vključenih v ta projekt?
V projekt »Na off – fajn se imamo, z rokami klepetamo« in priprave na ustanovitev socialnega podjetja s praktičnim preizkusom v lokalu Vučko – Sarajevski gril v Mariboru je bilo vključenih osem gluhih oseb: Andrej Vivod, Aleksandra Gajić, Valerija Škof, Mihael Falež, Monika Longar, Bedrija Črešnik, ki je tudi predsednik našega društva, Žiga Bedenik in Marija Črešnik. Naj povem, da so štirje gluhi udeleženci brezposelni in so se želeli preizkusiti tudi v tem poklicu. Prostovoljke, študentke Filozofske fakultete v Mariboru, Mija Štrakl, Barbara Sužnik, Vanja Gomboc in Urška Meolic so bile koordinatorke projekta, Alen Kotnik in Anja Kotnik, dva slišeča prostovoljca, sicer člana našega društva, sta z vprašalniki spremljala odziv gostov za pripravo poslovnega načrta, Goran Radinovič iz Aritmije je pomagal pri oglaševanju in promociji ter povezavi z znanimi Mariborčani, Bojan Golčar iz PIP-a pa nam je ponudil strokovno pomoč, svetoval in pomagal pri pripravi vprašalnikov. Poleg članov vodstva našega društva sta sodelovali tudi dve tolmačici slovenskega znakovnega jezika, Marija Koser in Doris Pihler.
Kako je potekala komunikacija? S tolmači v znakovni jezik ali pa so segosti sporazumevali z osebjem v znakovnem jeziku kar sami?
Med delom so prostovoljke in tolmačica gostom razložili, da poteka projekt, ves čas opazovali goste, njihovo reakcijo, njihovo vedenje, ko je k mizi prišel natakar, njihove odzive in tudi vedenje takrat, ko so čakali na hrano ali ko so se že najedli. Ko smo »odprli« restavracijo z gluhimi natakarji, so večinoma prihajali ljudje, ki so vedeli za projekt, in skupina paraplegikov, ki je imela predhodno rezervacijo. Gostje so bili navdušeni, z veseljem so naročali in pregledovali menije še po tem, ko je natakar že odšel. Zanimale so jih kretnje, podrobneje so jih pregledovali v meniju in jih skušali tudi sami nato pokazati. V znakovnem jeziku ni želela naročiti le ena oseba, sicer pa so ljudje z začetno tremo oz. negotovostjo, zatem pa z vse večjim zanimanjem, radi naročili pijačo in jedi v znakovnem jeziku. V soboto so »naši« natakarji stregli ves dan. Ljudje, ki so prihajali takrat, večinoma niso vedeli za naš projekt, vendar so kljub temu prisluhnili, ko smo pojasnili idejo in kako jo izvajamo. Nekateri so bili navdušeni že takoj, ko smo predstavili bistvo projekta, drugi so bili bolj zadržani. Menili so, da bodo nekako zmogli, čeprav so se zdeli malce zmedeni. Devetkrat se je, večinoma pri gostih iz tujine, zgodilo tudi, da niso želeli naročiti v znakovnem jeziku, zato so naročila predali slišečim članom ekipe. Vsi preostali gostje so naročilo oddali v znakovnem jeziku, čeprav so bili za to različno motivirani. Nekaterim je bilo sprva nerodno, nato pa so se z zanimanjem še dodatno učili kretenj, ki jih za svoje naročilo niso potrebovali. Nekateri so po različnih dodatnih kretnjah povprašali tolmačico znakovnega jezika, ki je bila prav tako ves čas prisotna. Starši so nekaj kretenj naučili tudi svoje otroke in jih spodbudili, da sami naročijo. Tega so bili natakarji še posebno veseli. Zgodilo se je tudi, da je prišel par in je gospod takoj zavrnil sodelovanje ter si le zaželel pivo, ko pa smo pokazali, kako preprosto in zabavno je naročiti pivo, je bil tako navdušen, da je naročil še za svojo ženo in par, ki se jima je pozneje pridružil. Tudi posamezniki, ki so naročili že prej in so prišli le po hrano za s seboj, so opazovali in spraševali, kaj se dogaja, pa tudi, kako se pokaže različne stvari. Nekateri gostje so spraševali, kdaj bodo projekt ponovili, drugi so komentirali, da so se imeli super, da je bilo zelo zabavno in odlično. Starejši par je povedal, da nas je spremljal v oddaji Dobro jutro in se prav zato odločil za obisk. Do nas je pristopil tudi neki gostinec s prošnjo, ali si lahko meni v znakovnem jeziku odnese domov. Povedal je, da smo ga s projektom zelo pritegnili in da bo tudi sam naprej razmišljal v tej smeri. Natakarji so se odlično izkazali, kar se je kazalo tudi v visokih napitninah, ki so jih prejeli.
Kje ste dobili idejo za takšen projekt?
Ideja za ustanovitev socialnega podjetja je zorela že kar nekaj časa. Veliko smo se pogovarjali, katero poslovno področje bi bilo ustrezno, kaj bi lahko ustvarjali, kakšne so ovire in priložnosti. Ena od prvih idej je bila, da bi začeli z lokalom, v katerem bi stregli gluhi natakarji. O tem smo se pogovarjali s predstavniki Kulturnega društva Mladinski center IndiJanez (KD MC IndiJanez), s katerimi smo sodelovali že vrsto let. Takoj so privolili, da bodo pomagali, in organizirali smo delavnico na to temo. Vendar lahko rečem, da se ideja, da bi ustanovili podjetje, med našimi člani še ni »prijela«, ni bilo tistega navdušenja in potrebnega zanosa. Zavedali smo se, da mora vsako ustanavljanje podjetja imeti širšo in trajno podporo vseh sodelujočih, še posebno tistih, ki bodo v njem delali, ustvarjali in skrbeli za razvoj, ideje in seveda za vse dejavnike, ki jih prinaša podjetje. Letos maja smo s pomočjo študentk Filozofske fakultete Univerze v Mariboru pripravil projekt »Fajn se imamo, z rokami klepetamo«, nato pa še novembra na našo pobudo z naslovom »Na off«. V obeh projektih je sodelovalo večje število naših gluhih in naglušnih članov. Šele po uspešnem koncu obeh projektov smo v vodstvu društva skupaj z gluhimi in naglušnimi začutili, da so člani pridobili samozavest in željo ter hkrati pogum z zavedanjem, da je mogoče. Že na začetku leta smo k sodelovanju pritegnili Gorana Radinoviča, ki je s svojo pozitivno energijo vlival pogum vsem v društvu. Kmalu zatem smo se povezali tudi s PIP-om, in sicer z Bojanom Golčarjem, s katerim smo sklenili dogovor o strokovni pomoči in razvoju kadrov, da bi uspešno pripravili vse dejavnike, potrebne za ustanovitev socialnega podjetja.
Projekt je nekaj unikatnega v Sloveniji. Je pritegnil veliko ljudi?
Moram povedati, da smo bili vsi presenečeni nad odzivom. Lokal je bil vse dni poln, na trenutke so morali gostje tudi počakati, da se je kakšna miza sprostila. Vsi smo bili zelo zadovoljni z odzivom gostov. V analizi ankete, ki jo je izpolnilo kar 140 gostov, jih je bila več kot polovica naključnih, drugi so prišli, ker so za projekt izvedeli v medijih oz. na povabilo prijateljev in znancev. Anketa je tudi pokazala, da je bila za večino gostov ta izkušnja pozitivna in poučna. Rezultati ankete so nam dali še večjo spodbudo in obenem potrditev za izvirnost in sprejemljivost naše poslovne ideje, tako da zdaj laže nadaljujemo priprave na ustanovitev socialnega podjetja.
Obiskali so vas tudi nekateri znani Mariborčani. Kdo vse in kaj so povedali?
Pridružilo se nam je kar lepo število znanih Mariborčanov. Največ pozornosti so pritegnili nogometaši NK Maribor: kapetan Marcos Tavares, vratar Jasmin Handanović ter Dare Vršič. V trenutku so se vživeli v naročanje v znakovnem jeziku, bili so zelo radovedni in so sproščeno poklepetali z gluhimi natakarji. Še posebej jih je zanimala razstava, ki smo jo pripravili v avli lokala, kjer smo predstavili različne dejavnosti v društvu. Najbolj so jih pritegnili pokali, ki so jih osvojili gluhi nogometaši, saj so bili gluhi športniki našega društva kar 20-krat državni prvaki v malem nogometu. Pridružili so se nam tudi svetovno znana plesalca Gordana Grandošek in Trent Whiddon, pevec Damjan Murko ter Mateja Naberšnik, priznana mojstrica ličenja in filmske maske. Prav prisrčni so bili tudi Poskočni muzikanti, ki so s svojim šarmom in prijaznostjo popestrili dogodek.
Kosilo je v znakovnem jeziku med drugimi naročil tudi podžupan Maribora Saša Pelko. Kako mu je uspelo sporazumevanje v znakovnem jeziku? In kaj je povedal o tej zanimivi izkušnji?
V nedeljo nas je obiskal tudi podžupan Mestne občine Maribor Saša Pelko skupaj s kolegom. Pri naročanju je uporabil meni z znakovnim jezikom, z natakarjem sta se vse sporazumela v znakovnem jeziku, naročil je jedačo in pijačo. Povedal je, da je projekt dobrodošla sprememba v Mariboru, da imamo podporo pri njem in Mestni občini Maribor, predvsem pri iskanju ustreznih prostorov. Ugotovili smo, da je kar nekaj uspešnih ustanavljanj socialnih podjetij, denimo romska restavracija Kafenavi in lokal Pri damah, ki je tudi začel delovati pred kratkim.
Gre za pobudo v okviru projekta Na OFF. Za kakšen projekt gre, kaj z njim sporočate in kakšni so cilji?
Izpeljan projekt je samo del naših prizadevanj za ustanovitev socialnega podjetja: gostinskega lokala, v katerem želimo doseči več ciljev. Želimo premagovati tabuje in predsodke o gluhih in naglušnih, gluhim in naglušnim z več dejavnostmi omogočiti predvsem večjo samozavest, zagotoviti njihovo usposabljanje in pripravo na samostojno vodenje, ustvarjanje in delo v novem delovnem okolju. Skupnosti gluhih in naglušnih želimo zagotoviti, da se zaposlijo, širši družbi s primeri dobre prakse sporočati o možnostih zaposlovanja, želimo pa tudi povezovati skupnost gluhih s polnočutno okolico z interaktivnimi stiki s strankami, obenem pa z zaposlitvami in širjenjem poslovanja izboljšati ekonomski in socialni položaj invalidov sluha.
Kako močni so predsodki in stereotipi ogluhih v naši družbi? Sta gluhotain naglušnost še vedno tabu? Kako je v tujini? So ljudje bolj ozaveščeni?
V naši družbi so predsodki in tabuji še vedno močno zasidrani. Presenetljivo in predvsem žalostno pa je, da se to pojavlja tudi med nami samimi. Kajti zaradi stalnega odrivanja na rob družbe in preštevilnih ovir, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, smo se v preteklosti zapirali med sebi enake v društvu. V resnici so se mnogi sprijaznili s stanjem, kakršno je, in se vdali v usodo, češ da boljše ne more biti. Osebno si z vsemi močmi prizadevam, da takšne negativne misli naših članov pa tudi polnočutne okolice okoli nas vedno znova postavljamo na preizkušnjo, s tem da pokažemo na pozitivne lastnosti, uspešne zgodbe, na gluhe in naglušne ljudi, ki s svojimi sposobnostmi in znanjem izstopajo in so lahko inspiracija in spodbuda za vse, tako za invalide sluha kot polnočutno okolico. Ta pa tako vse bolj spoznava, da smo gluhi in naglušni ravno tako sposobni, da zmoremo, da smo samostojni in predvsem da smo prav tako ljudje s svojimi pričakovanji, željami, ki v ničemer ne odstopajo od želja in pričakovanj večinske polnočutne okolice.
Glavni cilj projekta je postavitev gostinskega lokala, ki bi deloval kot socialno podjetje in zaposlovalgluhe. Kako daleč ste s tem projektom?
Na začetku leta smo pripravili terminski plan in seznam opravil, s katerimi bomo korak za korakom zagotovili vse potrebne pogoje za ustanovitev socialnega podjetja, njegovo delovno ime je »Na off«. Naš predsednik sicer pravi, da jaz opravim večino dela, vendar imamo v društvu to srečo, da smo spoznali čudovite ljudi, ki nas razumejo, sodelujejo z nami in nam pomagajo pri številnih pomembnih opravilih, kot so priprava poslovnega načrta, promocija projekta, delavnice, delovni sestanki, usposabljanja in razvoj kadrov, organiziranje in izvedba dogodkov, kot je bil zadnji v Vučku. Prepričan sem, da smo v društvu s svojo idejo na pravi poti, saj je v naši družbi še vedno veliko težav, predsodkov in tabujev pri zaposlovanju gluhih in naglušnih ljudi.
Bodo v gostinskem lokalu zaposlitev dobili zgolj gluhi in naglušni? Koliko delovnih mest bo na voljo?
Na začetku predvidevamo zaposlitev treh gluhih oz. naglušnih oseb. Še pred zaposlitvijo bomo izvedli usposabljanja za različna delovna opravila, povezana z vodenjem in delom v gostinskem lokalu. Trenutno sicer načrtujemo, da bomo maja prihodnje leto ustanovili gostinski lokal. Če bo vse, kot mora biti, čez dve leti načrtujemo širjenje dejavnosti še na druga področja, ki jih trenutno najbolj poznamo. To so pomoč na domu, ohranjanje zdravja v lastnih počitniških kapacitetah, priprava in izdelava različnih informativnih medijev, organizacija različnih kulturnih in športnih prireditev, računalniški tečaji, in posledično tudi možnost zaposlovanja še več gluhih in naglušnih oseb v socialnem podjetju.
Gluhiin naglušni so prav zaradi svoje komunikacijske oviranosti sicer skupina najteže zaposljivih oseb. Kako bi to presegli v gostinskem lokalu?
Vemo, da je komunikacijska ovira največji tabu in obenem predsodek ter ovira pri številnih delodajalcih. Kljub temu pa iz lastnih izkušenj in pri dolgoletnem delu z gluhimi in naglušnimi osebami vedno znova vidimo in spoznavamo izredno sposobne gluhe in naglušne osebe ter osebe, ki želijo in znajo z lastnim delom ustvarjati na različnih področjih. V osmih letih, odkar sem sekretar društva, smo prek programov javnih del zaposlovali več kot 20 brezposelnih invalidov sluha. Vem, da mnogi izmed njih potrebujejo samo delodajalca, ki jih razume, spozna njihove sposobnosti in možnosti ter v njim znanem znakovnem jeziku poda navodila za delo. Dandanes pa je državna birokracija strašno zapletla možnost zaposlovanja in pred številne gluhe in naglušne postavila nepremagljive ovire predvsem s področja varstva pri delu, rehabilitacijskih in zaposlitvenih postopkov, ki so neživljenjski in, če odštejemo komunikacijski problem, nimajo nobene povezave z njihovo zmožnostjo dela, sposobnostmi in njihovo željo z lastnim ustvarjalnim delom pripomoči k izboljšanju svojega ekonomsko-socialnega statusa. Prav to želimo z ustanovitvijo socialnega podjetja sporočati družbi okoli nas – da smo sposobni, da želimo delati, da znamo samostojno in vestno opravljati določena delovna opravila.
Kolikor vem, vdruštvu pomagategluhim pri uresničevanju njihovih potrebin njihovem enakopravnejšem vključevanju v družbo. Kako konkretno?
V društvu izvajamo posebne socialne programe, ki so namenjeni gluhim, naglušnim in gluhoslepim osebam ter osebam s polžkovim vsadkom na različnih področjih. Ponujamo namreč individualno strokovno pomoč in svetovanje, pomoč na domu, pomoč pri ohranjanju zdravja, na področju kulture, športa in rekreacije ter skrbimo za informiranje. Zelo pomembno se nam zdi, da se zaradi naših programov člani aktivneje vključujejo in sodelujejo tudi na dogodkih zunaj našega društva. Smo zelo odprto društvo in si želimo in tudi uresničujemo medsebojno sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, drugimi invalidskimi organizacijami in javnimi institucijami na širšem območju delovanja našega društva. Člani sodelujejo na številnih posvetih, sestankih, aktivnostih ter kulturnih in športnih dogodkih. Vsi zaposleni v društvu obvladamo sporazumevanje v znakovnem jeziku, torej govorici rok. S temi programi tako zagotavljamo vsem članom, da se lahko aktivno vključujejo v aktivnosti, v katere se v polnočutni družbi ne bi mogli enakopravno vključiti prav zaradi komunikacijskih ovir. Članstvo in širšo javnost obveščamo v lastnem internem glasilu Naš glas ter z objavami na spletni strani http://dgnp-mb.si/ in družbenem omrežju Facebook https://www.facebook.com/dgnp.maribor/. Posebno pozornost pa namenjamo stikom z mediji, po katerih obveščamo širšo javnost o številnih aktivnostih, ki jih izvajamo v društvu, še zlasti o problematiki invalidov sluha, predvsem s področja zaposlovanja, izobraževanja, osebne asistence in uveljavljanja njihovih pravic.
Bedrija Črešnik, predsednik društva
Milan Kotnik, strokovni delavec, sekretar, odgovorni vodja socialnih programov v društvu, je tisti neutrudni motor, ki skrbi za stike in sodelovanje z občino, PIP-om, člani in prostovoljci ter skrbi, da se projekt razvija in nadaljuje. In kar je še najpomembnejše – vedno znova se trudi za pridobivanje sredstev in ustreznih razmer za delovanje društva ter izvajanje posebnih socialnih programov za gluhe, naglušne in gluhoslepe člane Društva. Je tudi predsednik Sveta invalidov Mestne občine Maribor kot edini gluhi predstavnik v takšni funkciji v Sloveniji, ki s svojim osebnim angažiranjem uspešno povezuje in vodi Svet invalidov; vanj je povezanih kar 24 invalidskih in humanitarnih organizacij, kjer skupaj z vodstvom občine in njihovimi uradi ter drugimi institucijami v mestu invalidi dajemo pobude, opozarjamo in obveščamo javnost o aktivnostih za urejanje splošne invalidske problematike in uresničevanje Akcijskega načrta za izboljšanje enakih možnosti za invalide v Mestni občini Maribor. V zadnjih mesecih pa Kotnik ogromno truda in časa namenja uresničevanju ustanavljanja socialnega podjetja v društvu.
Vtisi nekaterih sodelujočih v projektu
Aleksandra Gajić (nezaposljiva z odločbo ZRSZ):»Že nekaj let sem brezposelna in zaradi invalidnosti brez kakršnihkoli dohodkov, saj sem gluha in nosim polžev vsadek, poleg drugih invalidnosti pa imam tudi krajšo in deformirano roko. Sekretar Milan Kotnik mi pomaga pri reševanju različnih problemov, tokrat pa mi je predstavil možnost sodelovanja v projektu, kjer v gostilni strežejo gluhi natakarji. Na začetku me je bilo blazno strah in sem imela zadržke, vendar me je Kotnik opogumljal in tudi moj fant mi je rekel, da bo, če lahko doma v stanovanju sama opravljam različna gospodinjska opravila, tudi v gostilni šlo. Zato sem se odločila, da bom poskusila. Zbrali smo se uro pred odprtjem lokala. Barbara in Mija sta mi predstavili, kaj bom delala, in mi pokazali vsa opravila, kakšna je razvrstitev miz, meni s pijačami in hrano in podobno. Kmalu so prišli prvi gosti, in potem ko je Barbara gostom predstavila projekt, sem tudi jaz pristopila k prvi mizi in vprašala, kaj bodo naročili. Preprosto ne vem, kdaj sem nazadnje tako uživala v delu, saj se je dan veliko prehitro končal. Zelo sem vesela prijaznih strank, ki so me sprejeli takšno, kot sem, in naročali hrano ali pijačo. Priznam, zelo me je bilo strah, ampak že čez nekaj časa, ko je bila gneča, je ves strah izginil in sem delala in delala ... Sprejemala sem naročila strank, prinašala pijačo na pladnju, čistila mize, prostor, pripravljala pribor ... Hvala društvu in Milanu Kotniku za to priložnost – tega nikoli ne bom pozabila! Rada bi delala, če bi me le kdo hotel – včasih sem čisto obupana –, vendar sem dokazala sebi in drugim, da znam delati, če le dobim priložnost. Počutim se samozavestnejšo in pogumnejšo in imam več upanja, da bom lahko kje dobila zaposlitev.
Valerija Škof (brezposelna):»Najprej sem nameravala mesto prepustiti komu drugemu, toda ker ni bilo veliko prijavljenih, sem se potem opogumila in se prijavila. Trema? Ne. Že prej sem velikokrat med gluhimi delala s pijačo, tako da mi delo natakarja ni tuje in pri tem delu uživam. Danes strahu ni bilo, morda malo treme, kako me bodo slišeči sprejeli; ali me bodo grdo gledali ali pa bo vse skupaj pozitivno. Prvi stik je bil na moje presenečenje pozitiven, in tako sem dobila še večjo voljo do dela in se pozitivno odzivala tudi do drugih. Čas je hitro minil. Gostov je bilo čedalje več, delo je potekalo hitro in tekoče. Potem se je malo umirilo, in ko sem pogledala na uro, sem videla, da je moje izmene konec. Rekla sem si: Kaj?! Ljudje spet prihajajo, a naj grem? Ne, ne delam več. Pa bi še, pa bi še! Če me danes vprašate, ali se vidim v tem poklicu: ja, se. Rada delam in srečujem različne ljudi in sem v stiku z njimi: z mladimi, starimi, otroki. Rada delam, to mi je v izziv.«
Andrej Vivod (brezposeln):»Pred nekaj časa smo imeli v društvu okroglo mizo, na kateri so nam predstavili ta projekt, ki ga trenutno izvajamo, in nam ponudili sodelovanje. Ko sem vse to poslušal, sem bil na začetku nekoliko skeptičen, mislil sem, da to ni najbolj zame in se nisem čutil sposobnega za to delo. Najprej sem bil v dvomih. Toda navsezadnje sem se kljub temu odločil, da bom sodeloval, in se zadnji dan prijavil. Delal sem v nedeljo, zato sem prišel v petek najprej malo pogledat, kako delo poteka, in mi je bilo potem bistveno lažje. Ko sem v nedeljo prišel, so dekleta najprej pristopila do gostov, jim predstavila projekt in jih vprašala, ali želijo sodelovati. Medtem sem malo pogledal meni, ki ga je pripravila naša Marija. Nato so me poklicali in z gosti sem vzpostavil prvi stik. Nekateri so se takoj odločili za kretanje, drugi pa ne. Če se nismo razumeli, smo si pomagali s sličicami na meniju, da so naročili, kar želijo. Pokazal sem jim, kako pravilno pokazati kretnjo. Pogovor je potekal sproščeno in bil sem zadovoljen. Naročilo sem predal dekletom za točilnim pultom, ko pa je bila hrana pripravljena, so mi povedali in skupaj s priborom sem jo odnesel na mizo. Temu je sledilo plačilo. To delo zame ni bilo težko. Vso hrano, ki so jo gostje naročili, so dobili in ni bilo nobene pripombe. Zdaj vidim, da sem sposoben za to delo in bi z veseljem tudi v prihodnje poprijel zanj. Verjamem pa, da bi osem ur težko zdržal, ker je vseeno kar naporno biti toliko časa na nogah. Z veseljem bom pomagal pri organizaciji še kakšnega podobnega projekta. Prvi sem, ki bo zraven! Vsem dekletom, ki so koordinirala projekt, in šefu gostilne se zahvaljujem, da so nam dali to možnost. Vem, da mu nas je bilo težko sprejeti, ker nas ne pozna. Vendar je videl, da smo svoje delo dobro opravili, da smo bili dosledni in natančni, da ne bi prišlo do nobene izgube. Nekatere stranke so nam pustile kar nekaj napitnine, tako da sem bil zelo zadovoljen. Iz vsega srca smo hvaležni, da ste nam omogočili tako velik projekt in da smo lahko ustvarili prvo gostilno v Sloveniji, v kateri smo stregli gluhi natakarji.«x
Vesna Pfeiffer
