Iris Breganski je mlada športnica z Gorenjske, ki je že v otroških letih izgubila sluh, pri štirih letih pa so ji vsadili polžev vsadek. Nekaj let je tekmovala v mladinski kategoriji, z lanskim letom pa je prvič sodelovala tudi na članskem tekmovanju gluhih v Talinu. Povprašali smo jo, kako je nanjo vplivala epidemija koronavirusa in kakšni so njeni športni cilji.
Ste dvakratna evropska mladinska prvakinja (Sofija 2018) v skoku v višino (U-18) in metu kopja (U-20). Pred dobrim letom ste prvič nastopili v članski vrsti v Talinu. Kako ste občutili ta prehod med članice?
Drži, pred dvema letoma sem v mladinski kategoriji v Sofiji zelo dobro tekmovala. Lani v Talinu sem tekmovala s članicami, pa tudi sicer sem v Sloveniji sem že prej tekmovala v članski kategoriji. Tekmovanje v Talinu je bilo naporno, saj je bil let z Dunaja odpovedan in je potovanje trajalo zelo dolgo. Ko sem naposled prišla na stadion, sem si ogledala stezo in začela s treningom. Naslednji dan, na dan tekmovanja, pa je bila postavitev drugačna, pa tudi samo tekmovanje se je začelo pozneje, kot so predvidevali. Organizatorji niso imeli dovolj časa in so hiteli s postavitvijo steze za skoke.
Tudi sodniki niso na pravi način klicali naslednjega, ki je bil na vrsti za skok. Niso niti pomahali in zato nisem vedela, kdaj sem bila na vrsti.
Veste tudi, da je bila v Talina težava tudi pri teku Tadeja Encija, ko ga je sotekač odrinil.
To je bilo prvič zame, da sem nastopila na dvoranskem tekmovanju gluhih.
V kateri od disciplin, v katerih nastopate, se počutite najbolj domače?
Najbolje se počutim v skoku v višino in skoku v daljino. Tudi v metu kopja sem uspešna, včasih pa sem tekmovala v sedmeroboju.
Najbolje se počutim na pripravah na morju, tja bi šla rada tudi letos na treninge, kot grem vsako leto. A bo zaradi koronavirusa to težje izvedljivo.
Z atletiko se ukvarjate že nekaj let. Kdo vas je navdušil za atletiko in kdo je najbolj zaslužen, da danes uspešno tekmujete?
Res že dolgo treniram. V četrtem razredu osnovne šole sem začela s tekom, naslednje leto pa sem začela trenirati še skok v višino. Skok v višino je trenirala že moja mama in tudi moja teta. Uspešno tekmujem tudi zaradi želje po dobrih rezultatih in visokih mestih.
Kaj pa je bil vzrok za izgubo sluha? Sluh ste izgubili že v otroških letih.
Sluh sem izgubila že zelo zgodaj, polžev vsadek pa sem dobila šele, ko sem bila stara 4 leta. Prepozno sem začela govoriti, ker prva operacija ni uspela in so jo morali ponoviti. Če odstranim slušni aparat, ne slišim čisto nič, z njim pa slišim zelo dobro.
Uporabljate polžev vsadek, kako to vpliva na vaše življenje in treninge? Na tekmah za gluhe ne smete uporabljati aparata. Kako tam poteka komunikacija?
Polžev vsadek uporabljam ves čas in ga tudi na treningu ves čas nosim, tako da se lahko pogovarjam s prijatelji in trenerji. Le na tekmah za gluhe ne smem uporabljati slušnega aparata, takrat se s trenerjem pogovarjamo s pomočjo branja z ustnic in gibov rok.
Epidemije koronavirusne bolezni je uradno konec, vendar je prihodnost negotova. Kako ste preživeli ta čas, kako je bilo trenirati v drugačnih okoliščinah?
Trenirala sem na Šobcu, na gozdnih in travniških poteh, kasneje pa na stadionu v Radovljici. Veselim se treninga pri trenerki Saši Maraž.
Na kakšen način se sedaj pripravljate na tekmovanja? Se treningi počasi vračajo v stare tirnice?
Zaradi treningov, ki so odpadli, nimam težav. Treniram, ker me veseli in želim doseči osebni rekord. Rada bi čimprej začela s tekmovanji v Sloveniji, mogoče bom lahko nastopila tudi na kakšnem mitingu na Hrvaškem, s tem pa bom lahko nastopila tudi na drugih tekmah. Tudi sicer se počutim zelo dobro, ker pri trenerki Saši Maraž zelo hitro napredujem. Je zelo dobra trenerka.
Obeti letošnje sezone so, da bodo tekmovanja predvsem na državni ravni. Kakšne so vaše želje za letošnje leto?
Žal je letos evropsko tekmovanje na Slovaškem odpadlo, vendar bo še dosti tekem. Januarja sem bila operirana na kolenu, zato se bomo priprav letos lotili počasi. S trenerko sva se dogovorili, da začneva z osnovnimi stvarmi, nato pa nadaljujeva s specialnimi vajami. Ko bom dovolj dobro pripravljena, bom začela nastopati tudi na tekmovanjih.
Kako pa usklajujete študijske obveznosti s treningi?
Hodim na srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani. Zdravstveni poklic me zelo veseli. Ko bom pridobila naziv bolničarke, se bom šolala tudi naprej.
Nekateri profesorji so zelo uvidevni, v času koronavirusa sem opravila izpite, letos pa nimam nobene pomoči v obliki podaljšanega časa pisanja ali obrazložitve težje razumljivega teksta, ker nekateri profesorji ne razumejo, da se trudim. Gluhota je velika težava, tako pri govoru kot pri razumevanju besedil.
Pri učenju porabim malo več časa, da vse dobro razumem. Tako pri treningih kot tudi pri učenju mi ves časa pomaga tudi moja mama.
Kakšni so vaši atletski cilji za prihodnost?
Moj cilj je, da bom lahko spet začela trenirati, obula športne copate in se vrnila na tekaške steze. Ob tem bom trenirala po vseh svojih močeh.