Za Primoža Kirna je šport način življenja. Včasih se je ukvarjal z ragbijem, v katerem je bil tudi član državne reprezentance, pa tudi z boksom in tajskim boksom. Za poklicno pot si je izbral trenerstvo. Poudarja, da je šport pomemben za vse in da šport in gibalna oviranost nikakor nista dva nasprotujoča si pojma. Je tudi osebni trener Laure, ki ima cerebralno paralizo.
Izzivi vsakdanjega časa od ljudi zahtevajo vse več, in da smo jim kos, moramo biti v čim boljši psihični in fizični kondiciji. Vsak posameznik ima svoje omejitve, nekateri večje, drugi manjše. Bistveno je, da znamo skrbeti zase in ohranjati pravilno ravnovesje. Pri tem nam pomaga tudi telesna dejavnost. Pri tem, kako telesno dejavnost prilagoditi svojim sposobnostim in željam, nam lahko pomaga tudi osebni trener. Primož Kirn je kondicijski trener, ki sodeluje z različnimi reprezentancami pa tudi posamezniki. Strokovno je usposobljen tudi za delo z ljudmi z gibalnimi omejitvami. Projektu, ki bi povečal dostopnost do vodene vadbe gibalno oviranim, namenja veliko energije in entuziazma, trenutno pa trenira nekaj namiznoteniških reprezentanc in posameznikov.
Odgovarja Primož Kirn
Zakaj je po vašem mnenju ukvarjanje s športom tako pomembno?
Na šport vsak človek gleda drugače. Za nekoga je to velik napor, zame osebno pa eno največjih daril življenja. Šport mi je dal red, samodisciplino, ne nazadnje tudi neko umirjenost in uravnoteženost v življenju. Ljudem, ki imajo take ali drugačne gibalne oviranosti oziroma so motorično omejeni, pa po mojem šport daje še veliko več. Da jim cilj, nalogo, s katero se spopadajo pri vsakodnevnih opravilih in nalogah. Vadba spodbudi njihovo telo in seveda tudi duha, voljo, z njo lahko dosežejo večjo samostojnost. Z usmerjenimi vadbami, ki jih delamo na treningih, okrepimo telo, izboljšamo ali dlje ohranjamo motorične sposobnosti, kar je pomembno tako pri hoji kot pri skrbi za osebno higieno, samostojnosti v vsakdanjem življenju, kot je pot v trgovino. Ta se zdi večini nekaj povsem preprostega, za nekoga drugega pa je lahko velika ovira. Nič ni narobe, če potrebujemo pomoč, toda z vadbo lahko izboljšamo svoje telesne sposobnosti in tako veliko naredimo za svojo lastno neodvisnost in samostojnost. Mogoče se fraza Zdrav duh v zdravem telesu res zdi že oguljena, toda dejstvo je, da nam skrb za telo oziroma telo, ki izkoristi svoje potenciale, pomaga tudi k boljšemu psihičnemu počutju, k večjemu zadovoljstvu s samim seboj.
Najtežji je verjetno prvi korak. Začeti vaditi. Kakšen je vaš pristop do stranke z gibalno oviranostjo, ki se želi začeti ukvarjati s športno vadbo?
Prvi korak je prav gotovo izčrpen pogovor. Nič ne gre na hitro. Moramo se spoznati, se potipati in začutiti. Stranka mora spoznati mene, moje metode dela, pričakovanja in cilje, ki jih imam zastavljene v svoji glavi, jaz pa moram seveda spoznati stranko. Vedeti moram, kakšne omejitve ima in seveda tudi, kaj želi z vadbo doseči. Ni pa pomembno samo telesno stanje, pogovorimo se tudi o prehranskih navadah, o odnosu do telesa, o življenjskih navadah. Resnično močno poudarjam socialno noto in zelo pomembno je, da se s stranko ujameva, da med seboj zgradiva sproščen in zaupen odnos, kajti to je temelj za dobro in učinkovito delo.
Ali pri svojem delu sodelujete tudi z drugimi strokami?
Seveda. Delo z gibalno oviranimi je občutljivo. Preden dejansko začnemo, pregledam tudi njihovo zdravstveno kartoteko, se posvetujem z zdravniki, pri tem mi pomaga tudi žena, ki je zdravnica; sodelujem s priznano fizioterapevtko ... Skratka – naredim nekakšno mini anamnezo, preverim strankine omejitvene dejavnike in šele na podlagi tega sestavim vadbeni program. Svojega dela se lotim multidisciplinarno.
Torej je vaš pristop zelo individualen?
Imam nekaj osnovnih načel, ki se jih držim pri svojem delu, vendar jih za stranke z gibalnimi omejitvami seveda individualno prilagodim. Moje načelo je, da je treba delati počasi, korak za korakom. In dokazano je, da se počasi daleč pride.
Kakšna pričakovanja imajo stranke? Kako uravnati pričakovanja in zmožnosti?
To pa je večno nihanje. Seveda si je na začetku poti treba zastaviti cilje, a ti morajo biti zmerni, razumni. Včasih nas ob začetnem velikem napredku pograbi navdušenje, da kar malo izgubimo kompas in si zaželimo preveč. Tu nastopim jaz. Moja igra je igra odprtega pokra, moja naloga je biti kruto realen in včasih moram navdušenje krotiti, ga držati nazaj, saj drugače lahko pripelje do negativnih posledic. Telo je velikokrat zmožno več, kot si mislimo, toda kljub vsemu ne moremo pričakovati preveč. Treba se je zavedati tudi omejitev, ki so nepremagljive. Delati je treba s tistim, kar se da izboljšati, okrepiti.
Kako si torej zastaviti prave cilje?
Z zdravo pametjo. Ne smemo se prehitevati. Od sebe ne smemo pričakovati preveč. Zastavljati si moramo kratkoročne cilje. Najprej Šmarna gora, nato Triglav in nazadnje Mont Blanc, če se izrazim v prispodobi. In če prilezemo na Šmarno goro, ne smemo biti nezadovoljni, ker nismo na vrhu Triglava.
Se invalidi dovolj zavedajo, kako pomembno je za zdravje ukvarjanje s telesno vadbo?
Rekel bom, da se mlajša generacija tega gotovo veliko bolj zaveda kot starejša. Dejstvo je tudi, da v društvih dajejo vedno več poudarka telesni vadbi, organizirajo razne telovadbe in delavnice. Moja ponudba je dodatna ponudba, za tiste, ki hočejo aktivnejšo in bolj usmerjeno vadbo. Ne delam pa zgolj s posamezniki, temveč v glavnem z reprezentancami. Sodelujem na primer z grško in brazilsko reprezentanco namiznega tenisa, začel bom delati tudi s hrvaško. Individualno treniram dekle s cerebralno paralizo, gospoda z multiplo skleroza in še koga.
Razvijate tudi neki nov projekt?
Tako je. Rad bi šport približal širši skupini. A več vam za zdaj še ne bom povedal, saj konkurenca nikoli ne počiva. (smeh) Rad bi opozoril le na to, da je veliko invalidov finančno šibkih in si dodatne vadbe, ki je samoplačniška, težko privoščijo. Ker pa sem prepričan, da je telesna aktivnost pomembna, bi rad ustanovil telovadnico, kjer bi te invalide treniral pro bono.
Torej boste svoje delo vsekakor nadaljevali?
Seveda. Rezultati so dobri.
Na nekaj vprašanj nam je odgovorila tudi Laura, mlada ženska s cerebralno paralizo, ki trenira pod vodstvom Primoža Kirna.
Zakaj ste se odločili za individualno vadbo?
Pred malo več kot šestimi leti sem pristala na invalidskem vozičku, kar je medicinsko glede na mojo diagnozo – cerebralno paralizo – pričakovano. Pa vendar, če bi vadila oz. trenirala, bi se temu lahko izognila, saj sem prej hodila samostojno in brez opore pripomočkov. In to je razlog za mojo odločitev, da znova izkoristim potencial telesa. Individualna vadba pa zato, ker je pri mojem stanju potrebno veliko dela, napora, energije, znanja in potrpežljivosti. Morate vedeti, da tudi vsak trener ne more dati takšnega pristopa, če nima znanja, razumevanja in ogromno potrpežljivosti ter zaupanja v svoje sposobnosti in sposobnosti treniranca. Preprosto gre za večplasten odnos obeh.
So se vaše telesne sposobnosti, zdravje, predvsem pa počutje zaradi vadbe izboljšale?
Absolutno, nobenega dvoma ni, da so vidne izboljšave, čeprav bi bile za nekoga, ki ni gibalno oviran, morda minimalne ali zanemarljive. Zame pa je to izjemen uspeh, saj se po toliko letih telo znova odziva na vadbo, kljub temu da je pri cerebralni paralizi to težje doseči, kajti naše telo reagira drugače oz. povelja, ki jih dajejo možgani telesu, povzročajo, da se naše telo odziva težje in v »nepravilnih« gibih. Pri vadbi z mojim trenerjem poleg vračanja moči telesu učiva možgane nove vzorce, in prav zato je to izjemno dolgotrajen in intenziven proces.
Kaj vas motivira za vadbo? Kako pogosto trenirate?
Motivacija je tudi proces, in najprej gre za odločitev, potem sem se oprla na svojega trenerja Primoža, ki je izjemen motivator na različne načine in dobro ve, kdaj je treba »potisniti« ali, po domače rečeno, kdaj je potrebna »brca v ta zadnjo«. (smeh) Sčasoma se razvije tudi notranja motivacija, ko preprosto veste, da boste naredili vse, da boste usmerili ves čas in napor v to, da izkoristite potencial svojega telesa, ne glede na oviranost. Treniram šestkrat na teden oz. vsak dan. Ampak to je, ko začenjate znova, potrebno. Stalni ritem oz. discipliniranost vsakodnevne vadbe je izjemno pomembna, ker tako navadite možgane, da vadbo prepoznajo kot sestavni del življenja, nekako podobno kot hrano, ki jo potrebujete.
Ste z vadbo bolje spoznali tudi potrebe in zmogljivosti vašega telesa?
Ko začnete vaditi in je to za vas popolnoma nov koncept, saj tega niste počeli nikoli – razen fizioterapij v zgodnjem otroštvu, teh pa niste dojemali kot vadbo, temveč kot prisilo in bolečino –, je to, kar počnem zdaj, nekako nov svet zame in sem šele na poti odkrivanja in zmogljivosti svojega telesa. Če vzamete v zakup, da trenirava skupaj šele mesec in pol in so že vidni rezultati, verjemite, da ni besed, s katerimi bi vam lahko opisala svojo navdušenost in hvaležnost, da to sproti vsak dan odkrivam in, seveda, da imam trenerja, za katerega menim, da je med najboljšimi, kar bi si jih lahko želela. Zaradi svojega stanja sem srečevala fizioterapevte in trenerje, pa vendar so redki taki, kot je Primož, ki dela z izjemnim občutkom in znanjem. In kar je najpomembnejše, kadar imam pomisleke, kadar ne verjamem, da zmorem, namesto mene verjame on, in to je tudi zame velika spodbuda. x
Veronika Rot
