Predstavniki Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije s predsednikom Mladenom Veršičem na čelu vsako leto obiščejo vse poslanske skupine v državnem zboru ter pojasnjujejo, v kakšnih razmerah živijo gluhi in naglušni v Sloveniji. Poslanci so velikokrat presenečeni nad stvarmi, ki jih predstavniki Zveze povedo, in so hvaležni, da jih seznanjajo z dejanskim stanjem, nam je povedal sekretar ZDGNS Matjaž Juhart.
Ugotavljate, da imajo gluhi in naglušni v Sloveniji najmanj pravic v primerjavi z drugimi invalidi. Kako se to konkretno kaže?
Evalvacija državne skrbi, ki jo je pripravilo Ministrstvo za delo, družino,socialne zadeve in enake možnosti, je ugotovila, da je za gluhe in naglušne v primerjavi z drugimi invalidi najslabše urejeno. Nimajo priznane 100-odstotne telesne okvare, nimajo nobene invalidnine, pri izobraževanju, zaposlovanju in dostopnosti do informacij in komunikacij pa naletijo na številne ovire. Nekaj sprememb na bolje je bilo v preteklosti, vendar je prepad pravic in ugodnosti med gluhimi in naglušnimi ter drugimi invalidi še vedno prevelik.
Pa čeprav je po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije gluhota ena najtežjih invalidnosti. Kako si razlagate, da imajo torej gluhi in naglušni pri nas manj pravic od drugih invalidov?
Gluhota je izredno težka in nevidna invalidnost, ki jo opazimo šele, ko stopimo v stik z gluho ali naglušno osebo. Največji vzrok je v tem, da je številni strokovnjaki in določevalci gluhote ne poznajo. Ljudje mislijo, da lahko gluhi berejo, saj ne vedo, da gluhi živijo v znakovnem jeziku. Slovenščina je za gluhe tuj jezik. Kako bi se počutili, če bi morali gledati televizijo na »po tiho«? Kako bi se počutili, če bi po televiziji gledali pretresljive slike z različnih koncev sveta, pa ne bi imeli vklopljenega zvoka? Kako bi se počutili, če ne bi mogli poklicati zdravnika, ko bi vaš otrok zbolel? Ali ko v čakalnici zdravstvenega doma ne bi vedeli, kdaj vas je medicinska sestra poklicala, da vstopite.Pa ko ne slišite, kdo trka na vrata vašega doma. Gluh človek vedno živi v strahu, kdo ga bo ogovoril, in ne ve, ali ga bo razumel. Ne želi si, da se mu na avtocesti ali celo kje v tujini pokvari avto, in ne ve, kako stopiti v kontakt za pomoč. Najhujše je v šoli, ko gluhim otrokom mnogokrat prepovedujejo uporabo znakovnega jezika ali pa gluhemu otroku tega ne omogočajo. Gluhi nimajo ob sebi 24 ur na dan tolmača. Naglušne osebe nosijo slušni aparat in so mnogokrat narobe razumljene, ker je hrup v okolju tako velik, da ne slišijo najbolje. Naglušne osebe so mnogokrat v zelo težkem položaju, saj ljudje mislijo, da s slušnim aparatom vse slišijo. Reči moram, da je velika težava v tem, da si gluhi niso znali sami izboriti svojih pravic. Težave so z izobrazbo. 89 odstotkov gluhih v Sloveniji ima končano največ srednjo poklicno šolo. Deset odstotkov jih ima končano največ srednjo strokovno in manj kot en odstotek jih ima vsaj višjo šolo. Tako je k slabšemu položaju gluhih in naglušnih v Sloveniji pripomogla prav kombinacija vsega naštetega, predvsem pa njihova slabša izobrazba.
Z analizami, ki potrjujejo ta podrejeni položaj, redno seznanjate tudi poslance državnega zbora. Kako se odzivajo na problematiko gluhih in naglušnih? Sploh dovolj poznajo težave, s katerimi se srečujejo?
Velikokrat so presenečeni nad stvarmi, ki jih povemo, in so hvaležni, da jih seznanjamo z dejanskim stanjem. Načeloma imamo vedno dobre izkušnje. Večji problem se pojavi takrat, ko je treba neke pravice uzakoniti in uvesti iz obstoječih mednarodnih direktiv. Sistemsko urejanje tega zahteva mnogo več časa, potrpežljivosti in prepričevanja. Včasih se nam zdi, da je država bolj gluha kot gluhi sami.
Pri katerih zakonih pa ste bilidoslej uspešni?
Približno 70 zakonov ureja področje invalidskega varstva in gluhi ter naglušni državljani se poleg teh specifičnih zakonov najdejo tudi v številnih drugih zakonih. Do zdaj smo sodelovali pri precej zakonih. Sicer pa je pred nami še veliko dela. Urediti je treba priznanje, da gre za 100-odstotno telesno okvaro, zagotoviti primerno invalidnino in osebno asistenco. Gluhim je treba priznati tudi pravico do izobraževanja v njihovem jeziku na vseh ravneh izobraževanja, urediti primerne prilagoditve na delovnih mestih, zagotoviti dostopnost do komunikacij in informacij. Zagotoviti bi morali tudi primerne prilagoditve prostorov za naglušne osebe in urediti razvoj in status znakovnega jezika. Kot vidite, je izzivov še veliko, naše poslanstvo pa je predvsem zagotavljati boljše razmere za življenje in delo gluhih, naglušnih, gluhoslepih in oseb s polževim vsadkom.x
Vesna Pfeiffer
