Slovenski paraplavalec Darko Đurić se je na začetku novembra lani za leto dni preselil na Nizozemsko, kjer trenira v tamkajšnji pripravljalni bazi v Amersfoortu. Že dober mesec kasneje je na odprtem prvenstvu Nizozemske v 25-metrskih bazenih dvakrat dosegel nov svetovni rekord na 50 metrov delfin. Zdaj pa se že pridno pripravlja na evropsko prvenstvo, ki bo od 13. do 19. avgusta v Dublinu. Z Darkom smo se pogovarjali o življenju na Nizozemskem, o tem, kako potekajo treningi, o cilijih in tudi o načrtih po vrnitvi domov.
Kako je minilo teh devet mesecev, odkar živiš na Nizozemskem?
Sezona je bila dolga in naporna, ampak kljub temu je teh devet mesecev minilo kot blisk. V sezoni sem se udeležil dveh tekmovanj v kratkih bazenih pred novim letom, treh trening tekem na Nizozemskem, Swim Cups v Haagu in Eindhovnu, ki sta bila prva vrhunca sezone, štirih tekmovanj svetovne serije, državnega prvenstva Slovenije in odprtega prvenstva Nizozemske. Rezultati so bili večinoma pričakovani, najboljši v Eindhovnu, kot smo tempirali. Kar se tiče razmer, glede na to, da imajo Nizozemci večjo bazo plavalcev, iz katere lahko naredijo selekcijo, je definitivno bila velika prednost izjemno motivirana skupina športnikov, ki te potegne naprej tudi takrat, ko motivacija ni na nivoju ali pa zapadeš v krizo. Glavni trener je Sander Nijhuis, njegov pomočnik Bram Dekker, imamo pa tudi trenerja za suhi trening, video analitika, nutricionistko, fizioterapevtko in zdravnico. Vsi so ekipi na voljo skoraj ves čas pripravljalnega obdobja. V ekipi pa je 14 plavalcev, občasno, to je od četrtka do sobote in na raznih pripravah, sodeluje tudi selekcija mladih talentov.
Že decembra lani sina odprtem prvenstvu Nizozemske v 25-metrskih bazenih dvakrat dosegel nov svetovni rekord na 50 metrov delfin. Je to bil rezultat treningov na Nizozemskem?
Tega rekorda sem si že dolgo želel, nisem pa ga imel možnosti plavati, ker večinoma ni bilo tekem na voljo v zimskem delu sezone. Vsaj ne uradnih, na katerih rekordi štejejo. Je pa bil rekod tudi rezultat dela, saj sem zgolj v mesecu in pol dosegel formo za napad nanj. Cilj je, da ga čimprej spet popravim.
Preden si odpotoval, si rekel, da bo vse skupaj dejansko izgledalo kot intenzivne priprave, program pa bo zelo pester. Kako poteka tvoj dan?
Res je, vse skupaj je bilo po načelu plavati, jesti, spati in ponovi vajo. Vstanem ob 5.45, od 7. ure do 9.30 oziroma ob ponedeljkih, sredah in petkih, ko je tudi fitnes, do 11. ure je jutranji trening, popoldan pa od 14.30 do 17. ure popoldanski trening. Večino prostega časa pa je namenjeno regeneraciji in počitku.
S tujino si se spogledoval že pred tem, zakaj si izbral ravno Nizozemsko?
Nizozemsko sem izbral zaradi že delnega poznavanja njihovega sistema, prav tako pa sem tu lahko treniral s svojim konkurentom, kar je bil za oba velik plus, saj sva se lahko marsikaj naučila drug od drugega.
Če bi lahko izbiral, kam bi še šel rad trenirat, v katero državo?
To naj ostane skrivnost do realizacije, če bo kdaj do tega prišlo.
Kako si se navadil življenja na Nizozemskem?
Bolj slabo, saj zaradi natrpanega urnika nisem imel kaj dosti časa raziskovati drugih vidikov življenja na Nizozemskem, prav tako pa tudi niso prav odprti ljudje, so precej zadržani. Moje družabno življenje precej trpi, kar je pač normalna žrtev, če želiš dosegati vrhunske rezultate. Z nekaterimi plavalci smo se lepo ujeli, prav tako pa sem srečal nekaj zanimivih oseb tudi izven bazenov. Še največji plus je bilo veliko število zanimivih koncertov, ki bi jih doma težko ujel, vsaj v radiju ene ure vožnje.
Kako se sporazumevaš s sotekmovalci in trenerji, si se naučil nizozemskega jezika?
Sporazumevamo se v angleščini, saj jo vsi dobro govorijo, nekoliko pa tudi razumem že nizozemsko, da lahko sledim navodilom na treningih.
V maju in juniju si precej potoval, tekme si imel vLignanu, Sheffieldu, Berlinu, tudi v Kranju in Amersfoortu. Kakšni so bili rezultati?
Res je, prvič v karieri sem imel celo turnejo, tekmovanja kar pet vikendov zapored. Glede na to, da sem bil zraven še v polnem treningu, rezultati časovno niso bili ravno najboljši, sem pa vestno sledil navodilom trenerjev in taktično dobro odplaval večino tekem.
Zdaj že potekazadnji ciklus priprav na evropsko prvenstvo, ki bo od 13. do 19. avgusta v Dublinu.Kako potekajo treningi in kakšne cilje si si zadal v Dublinu?
Trenutno smo na zaključnih pripravah v Rio Maior na Portugalskem. Za Dublin sem si zadal za cilj odplavati najboljše izide sezone, mogoče bo to tudi dovolj za kakšno medaljo.
Se novembra vračaš domov, ali pa že razmišljaš o novih načrtih, destinacijah, kjer bi se izpopolnjeval? Kam te bo peljala pot?
Trenutno se posvečam zgolj evropskemu prvenstvu, tako da bomo nadaljne plane delali po sezoni. Se pa zagotovo veselim vrnitve tudi v domač radovljiški klub, kjer imam vedno dobre pogoje za delo. Rad bi še povedal, da je bila sama izkušnja treninga v tujini izjemno zanimiva,občasno naporna, ampak danes sem vesel, da sem se odločil za to in tudi hvaležen za podporo tistih okoli mene, ki so videli, da po nehvaležnih četrtih mestih v Riu rabim dodaten zagon in grem še tretjič v lov na medaljo na Paraolimpijskih igrah. Prav tako pa bi se rad zahvalil tudi tistim, ki so poleg Zveze za šport invalidov Slovenije - Paraolimpijski komite, podprli ta projekt tudi finančno, kar je bil precej velik zalogaj.
Kaj pogrešaš Slovenijo?
Seveda, če odmislimo politiko, je ni lepše dežele na svetu. To tudi vedno povem prijateljem iz drugih držav.
Pred kratkim si sodeloval tudi v dokumentarnem filmuDefying The Odds. V filmu je predstavljeno življenje štirih izjemnih parašportnikov, poleg tebe sodelujejo šeAnoushé Husain, Felipe Nunes inLibby Clegg. Kakšna izkušnja je bila to zate?
Izjemno sem ponosen in hvaležen fotografu Samu Vidicu, da me je vključil v ta projekt. Drugih sodelujočih osebno še nisem spoznal, so mi pa njihove zgodbe dale nekaj dodatnega zagona. Je bilo pa tudi zabavno vso noč snemati na bazenu Fakultete za šport in slediti norim Samovim idejam.
Vesna Pfeiffer