Nagradi za športnika leta 2017 med invalidi sta prejela alpska smučarka Anja Drev in teniški igralec MarinoKegl. Pravzaprav je bilo leto, od katerega smo se poslovili pred kratkim, za mladega tenisača iz Murske Sobote zelo uspešno. Poleg tega da se je konec leta kot prvi slovenski vrhunski gluhi športnik zaposlil v javni upravi, se je na olimpijskih igrah gluhih v Turčiji uvrstil med štiri najboljše gluhe tenisače na svetu, dvakratni mladinski evropski prvak pa se v svoji karieri lahko pohvali s z več kot 30 turnirskimi zmagami.
Marino, 22. december je bil za vas poseben dan. Na Ministrstvu za finance ste kot prvi slovenski gluhi vrhunski športnik v zgodovini podpisali pogodbo o zaposlitvi v Finančni upravi Republike Slovenije, torej v javni upravi RS. Kaj vam to pomeni? Kako drugačno bo zdaj vaše življenje?
Podpis pogodbe o zaposlitvi vrhunskega gluhega športnika v javni upravi je zgodovinski dosežek in končno priznanje vrhunskega športa gluhih nasploh. To je rezultat uvedbe novega zakona o športu, ki končno tudi v Sloveniji izenačuje vse vrhunske športnike. Zelo sem hvaležen vsem, ki so se za to dolgo borili. V mislih imam predvsem Zvezo za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite in Športno zvezo gluhih Slovenije. In seveda vse ustrezne državne organe, ki so to razumeli in zakon podprli. Meni to pomeni neizmerno veliko. To je največje priznanje za dobre rezultate, ki so posledica trdega dela, odrekanj in dobrih odločitev. Moje življenje se s tem seveda ne bo nič spremenilo, še naprej bom zavzeto treniral, pomeni pa še večjo odgovornost. In družinski proračun bo vsaj malo razbremenjen, saj ne morem pričakovati, da bo mama v službi 24 ur na dan in da bo babica dala prav vse svoje težko prigarane prihranke za to, da bom jaz lahko nemoteno treniral. Z atijem že delava nove načrte, ki seveda zahtevajo več sredstev. Tako to vsekakor pomeni nekoliko lažji prehod na za stopničko višjo raven mojega tenisa.
4. mesto v tenisu posamično na olimpijskih igrah gluhih v Samsunu v Turčiji vam je prineslo kategorizacijo športnika svetovnega razreda. Kaj to v praksi pomeni?
Res je. V praksi to pomeni, da sem z uvrstitvijo v svetovni razred sploh lahko konkuriral za zaposlitev vrhunskega športnika v javni upravi. Imam torej službo, plačane vse prispevke, teče mi delovna doba, OKS mi subvencionira paket vrhunskega nezgodnega zavarovanja doma in v tujini, imam brezplačen zdravniški pregled. Verjetno se bo še kaj našlo. Vseh pravic še ne poznam.
Vendar na olimpijske igre nimate najlepšega spomina. Zakaj?
Ne, nimam najlepšega spomina, saj so me sodniki v polfinalu zelo oškodovali. To je bil zame poleg nemogočih razmer za igro še dodaten udarec. Bilo je 37 stopinj in 90-odstotna vlaga. Lahko rečem, da sem dal takrat od sebe več, kot zmorem, bil sem v takšnem naletu, da sem bil sposoben osvojiti zlato medaljo. Toda glavni sodnik polfinalnega dvoboja z Ekvadorcem mi je zlomil krila. Nisem se zmogel pobrati. Ati se je zelo trudil, tudi sam sem se zelo želel sestaviti. Pa ni šlo. Obstal sem na četrtem mestu. Še danes sem zato zelo žalosten. To je bila zame velika šola. Mislil sem, da sem razočaral vse, ki mi pomagajo in se trudijo z menoj. Ker mi v življenju ni bilo nikoli nič podarjeno, sem pomislil, da bom izgubil podporo, da bom izgubil vse sponzorje, kar bi za moj tenis na tako visoki ravni pomenilo konec. Na srečo se tako črni scenarij ni zgodil.
Izbrani ste bili tudi za športnika leta 2017 med invalidi. Menda ste bili presenečeni, da so vam dali to priznanje. Zakaj?
Ob tako velikem priznanju sem bil zelo presenečen in ganjen. Niti v sanjah ga nisem pričakoval. Nisem osvojil medalje. Pa tako sem si jo želel. Če zdaj pogledam nazaj, je četrto mesto na olimpijskih igrah, na katerih je bil zbran svetovni vrh tenisa gluhih, resnično vrhunski rezultat, in če splet okoliščin ne bi bil tako proti meni, bi bil zelo zadovoljen.
Teniški lopar ste prvič vzeli v roke avgusta 2003, ko ste končali prvi razred osnovne šole. Kako je potem potekala vaša teniška pot? Kdaj ste spoznali, da tenis za vas ni le rekreacija, temveč resna zgodba?
Kot sem že večkrat omenil, sem imel na začetku tenis predvsem zelo rad. To je bila sprostitev brez kakršnih koli ambicij in ciljev. Pri tekmovanjih pa je zgodba začela postajati resna, ko sem leta 2008 s trinajstimi leti prvič postal državni prvak v tenisu gluhih. Pozneje so to tekmovanje ukinili, ker nisem imel več dostojnega nasprotnika. Žal mi je, da se več gluhih ne poda na mojo pot. Če sem jaz lahko dosegel svetovno raven, bi ga lahko še kdo. No, potem so se začeli prvi mednarodni turnirji v tenisu gluhih. Svoj prvi mednarodni turnir sem osvojil s petnajstimi leti.
Menda so bili začetki bolj žalostni, saj niste dohajali vrstnikov. Kakšna ovira je to, da ne slišite?
Začetki so bili res zelo žalostni. Sluh spada med najpomembnejša čutila, zato je gluhota ena izmed najtežjih oblik invalidnosti. Tako pravijo knjige in izkušnje. Ne znam si predstavljati, kako je, če človek normalno sliši, vem pa, s kakšnimi težavami sem se srečeval in se še srečujem v tenisu in vsakdanjem življenju. Na srečo imam ob sebi že od vsega začetka očeta, ki nikoli ni bil tenisač, je pa naredil šolo za trenerja in do potankosti preučil tenis, tako da zna moje pomanjkljivosti, ki so posledica gluhote, na poseben način s treningi in vajami nadomeščati z drugimi prijemi, ki mi zelo pomagajo pri razvoju same igre. Ker je v mladosti treniral košarko, so mu orientacija, ravnotežje in eksplozivnost zelo blizu, prav ti elementi pa meni kot gluhemu manjkajo.Veliko gibov imam že priučenih, imam pa še vedno velike težave s hojo v trdi temi. Lahko rečem, da pri meni ni nič samoumevnega.
Kljub mladosti – julija ste dopolnili 22 let – se lahko pohvalite s številnimi odličnimi rezultati: ste dvakratni mladinski evropski prvak, v svoji karieri pa imate že več kot 30 turnirskih zmag. V vaši družini je vse podrejeno vaši karieri.
Če pogledam nazaj, se je nabralo že kar nekaj dobrih rezultatov. Upam, da jih bo v prihodnje še več.Oče je moj glavni trener in je najpomembnejši del moje kariere in seveda ekipe. Skupaj sva 24 ur in včasih se tudi spreva. Najpogosteje na treningih, ker me včasih jezijo kakšna nenehna ponavljanja, saj želi, da je vsak detajl natančno izveden, da se ne ruši koncept igre. Veliko je stvari, ki jih moram med dvoboji zavestno kontrolirati. Ni enostavno. S sabo ima vedno listek, na katerem piše: »Go hard or go home« iz filma Hitri in drzni. Tudi križi iz tega filma so najin zaščitni znak. Skratka,veva, kaj počneva, veva, kaj želiva doseči, in delava.
Kako poteka vaš dan?
Vstanem ob šestih in 15 minut. Z očetom se peljeva na trening v moj matični klub ŽTK Maribor, že 15 let najboljši teniški klub v Sloveniji. Tam treniram v skupini. Zaradi različnih načinov igre in rotacij žogice mi to zelo ustreza. V klubu so me leta 2011, kljub moji gluhoti, zelo lepo sprejeli. Moram poudariti, da z atijem še posebej dobro sodelujeva s trenerjem Iztokom Božičem, ki je bil vrhunski teniški igralec in ga problematika gluhote v tenisu zanima, ima pa tudi kakšne dobre ideje, tako da se res dobro razumemo.Tam opravim trening do desetih. Potem se odpeljeva domov v Mursko Soboto in skuhava kosilo, nato sledi popoldanski trening, ki ga poleti izvedeva v domači Murski Soboti ali v avstrijskem Vogau, kjer igram ligo za TC KERN in imava igrišča na razpolago brezplačno. Pozimi pa sva ob popoldnevih večinoma v Avstriji v Murecku ali Oberlabillu, kjer nama zagotavljajo res dobre razmere za trening. Tam takšen trud znajo zelo ceniti. V Avstriji imam nasploh veliko privržencev. Tako je dan naokrog. Seveda vmes delava tudi prilagojeno kondicijo, prilagojeno koordinacijo, vizualizacijo, razne psihološke teste, analize. Ob vikendih pa po navadi igram v ligi ali na turnirju.
Tenis gluhih v svetovnem merilu spada med najmočnejše discipline. V priprave je treba vložiti ogromno sredstev. Kako je s financiranjem vaših treningov in priprav?
Kljub vsem fizičnim in psihičnim naporom se žal vse vrti okrog denarja. Ali lahko greva na turnir, kje bova spala, bo za gorivo, bo ati lahko plačal prispevke, bomo imeli za plačilo treningov v Mariboru, bova imela za dvorano v Avstriji, lahko že kupiva nove žogice, greva na večerjo ali ne? Vedno nekaj preračunavamo in nikoli ni dovolj. Družina je za zdaj žal glavni vir financiranja. Moram povedati, da mi na poti trdno stoji ob strani in v skladu z zmožnostmi pomaga ZŠIS – POK, delno pa tudi ŠZGS. Tukaj so še moji dolgoletni sponzorji Lotto, Head, Hyundai, Radenska, v zadnjem času še Lidl Slovenija in moja zaposlitev na FURS-u. Vse to je veliko in vse to neizmerno cenim, vendar še zdaleč ni dovolj za moj letni proračun, ki znaša več kot 30 tisoč evrov. Vseh stroškov niti ne računamo.
Kako doživljate tenis? Žogico namreč le vidite, slišite pa ne. Kako naporno je to za vas?
Kot sem že omenil, je tenis moja ljubezen in način življenja moje družine. Žogica. Hm, zelo dobro moram opazovati, da lahko vsaj približno ocenim, kaj se z njo dogaja med letom in kako se bom nanjo odzval. Teh občutkov žal nimam danih, imam pa naučene reakcije. Ob več zaporednih napakah imava z očetom posebne kretnje, ko mi nakaže rešitev. To mi je v veliko pomoč, saj potem naprej že vem, kako in kaj. Zdaj sem že toliko odrasel, da se zavedam, da sem za veliko občutkov prikrajšan. Ko igram na turnirju, mi je najtežje začeti, ker moram najprej naravnati vse predpostavke in občutke, da se lahko potem prepustim toku igre. Res je naporno.
Je trening za vas drugačen kot za slišečega teniškega igralca?
Zelo drugačen. Sluh uravnava ravnotežje. Jaz moram najprej začutiti nalogo. Predvsem kadar je treba usvojiti kakšen nov element. Ati stoji za menoj, me drži za obe roki, jaz pa se privijem nanj, saj moram začutiti sinhronost gibanja vsega telesa, da potem v spomin shranim celotno izvedbo. Veliko potrpljenja je potrebnega, preden usvojim kaj, kar zame ni samoumevno. Napredek se pri meni meri v majhnih korakih.
Zelo ste aktivni na družbenih omrežjih. Na Facebooku ste decembra med drugim objavili: lepo je gledati najboljše slovenske športnike po televiziji, na športnike invalide pa so letos pozabili. Očitno v glavah nekaterih športniki invalidi kljub vrhunskim rezultatom v svetovnem merilu še vedno niste izenačeni s športniki neinvalidi. Kaj menite, zakaj je tako? Zakaj pozabljajo na vas?
Trudim se biti v stiku z ljudmi, ki me podpirajo. Želim promovirati invalidski šport in po najboljših močeh pripomoči k temu, da bi tudi nas, vrhunske športnike invalide, ljudje cenili in spoštovali tako kot neinvalide. V veliko državah po svetu je že tako. Tudi k nam bo to prišlo. Na srečo je vse več takšnih, ki jih naš šport zanima; želim, da bi bili zanimivi tudi za sponzorje, to pa pomeni za nas kakovostnejše treninge, boljše rezultate in še večjo prepoznavnost Slovenije v svetu. Naši dobri rezultati zagotovo pripomorejo k boljšemu razpoloženju vseh invalidov, ki so obupani nad življenjem in so sami s svojo žalostjo. Tudi zanje tekmujemo. Ena mojih oboževalk mi je nekoč napisala: »V vsakem športu je dvajset najboljših in ti so zares dobri, pa naj bodo to invalidi ali neinvalidi. In tile najboljši dajo vse od sebe.« In res je tako. Zakonsko smo vsi športniki izenačeni, torej imamo po zakonu enaka izhodišča. Res se mora še kar nekaj stvari urediti, toda zakonu, ki je v veljavi šele od avgusta 2017, je treba dati priložnost. Veliko je odvisno tudi od medijev in predsodkov, ki so kot nekakšen vzorec iz preteklosti. Upam, da se bo to kmalu spremenilo in da bomo res vsi enaki. Tudi naši treningi trajajo več ur na dan, tudi mi živimo za svoj šport, tudi mi si želimo majhnih pozornosti, tudi mi si želimo kakšno priznanje za naš trud. Tudi mi smo ljudje s čustvi.
Slovenijo uspešno zastopate na pomembnih tujih tekmovanjih. Bi morala država športnikom invalidom bolj pomagati?
Državo zastopam z velikim ponosom. Državni grb je zame svetinja. Slovenijo imam rad. Želim si, da bitudi Slovenija imela rada mene. Za letos še ne vem, kako bodo razporejena finančna sredstva, saj še nisosprejeti finančni programi. ZŠIS – POK se zelo trudi pri razporeditvi sredstev, ki jih ima na razpolago. Vem, da mora vsak nekaj dobiti, tukaj je še program Postani športnik, ki popularizira šport invalidov, in tako dalje. Upam, da se bo aktivneje vključilo tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, želim si še kakšnega sponzorja. Ne poznam dobro vseh virov, želim si le, da bi se lahko brez večjih stresov, ki niso povezani s športom, kar najbolje pripravil na novo sezono.
In za konec: kateri športni izzivi vas čakajo v letu 2018?
Letos bom spet veliko izzival. Čaka me nekaj pomembnih turnirjev v tenisu gluhih, maja v domačem Portorožu, potem v Brnu, Pragi, Münchnu, Debrecenu in še kje. Od velikih tekmovanj je letos na sporedu ekipno svetovno prvenstvo, ki pa se ga najverjetneje ne bom mogel udeležiti, saj bi za ekipo potreboval še enega, vsaj solidnega gluhega teniškega igralca. Med slišečimi bom tudi letos z ekipo TC KERN Vogau igral v zelo močni drugi avstrijski zvezni ligi, tekmoval bom na domačih turnirjih. Želim izboljšati uvrstitev na svetovni teniški lestvici gluhih, kjer sem trenutno na 8. mestu. In moj največji izziv za letos: želim osvojiti prvo točko za svetovno lestvico ATP. x
Vesna Pfeiffer