Vzpon na Kilimandžaro je zagotovo kar velik zalogaj. Če pa se na najvišjogorovAfriki človek odpravi z invalidskim vozičkom, že lahko govorimo o pionirski popotniški avanturi. 5895 metrov visoki Kilimandžaro bosta decembra letos izzvala 41-letni Boštjan Lederer, ki je zaradi mišične distrofije na vozičku, in osem let mlajša Vesna Škrlj, zmagovalca Dunlopovega natečaja za najbolj odbito popotniško avanturo.
Vzpon na Kilimandžaro zagotovo ni mačji kašelj. Sploh pa ne na vozičku. Kako se vama je porodila zamisel, da se prijavita na Dunlopov natečaj?
Boštjan:V resnici je ideja Vesnina.
Vesna:Že ob prvem vzponu se mi je v glavi porodila zamisel, da bi podvig ponovila z nekom na invalidskem vozičku. Verjetno se sprašujete, zakaj. Ker sem že od malega povezana z ljudmi na invalidskem vozičku in je zame to način življenja, nekaj vsakdanjega, in s tem tudi moje oko spremlja vsak korak, ki je dostopen tudi za voziček. Tako je ta ideja dozorevala kar nekaj let. Ker je projekt logistično in finančno zelo zahteven, je prišel Dunlopov natečaj za najbolj noro, avanturistično, najbolj pionirsko avanturo vseh časov kot naročen. Seveda sva se na natečaj prijavila in prepričljivo zmagala s pomočjo glasovanja ljudstva.
Boštjan:Že dvakrat sem Vesno »spremljal«, ko je bila na Kilimandžaru, že takrat so mi po glavi hodile nore ideje, kako bi se lahko skupaj lotila česa podobnega. Oba sva kar precej usekana. (smeh)
Boštjan, vi imate mišično distrofijo. Kdaj ste ugotovili, da imate to bolezen, zaradi katere mišice propadajo, se ne obnavljajo?
Načeloma se je kar kmalu po rojstvu videlo, da je nekaj narobe. Ker je bilo zdravstvo slabše razvito, so me kar nekaj let zdravili pod napačno diagnozo, preden so ugotovili, kaj se z menoj v resnici dogaja.
Od kdaj ste na vozičku?
Na vozičku sem od drugega razreda osnovne šole. Seveda sem vmes lahko tudi še hodil, vendar samo na manjše razdalje, pa še to z berglami.
Se vam zdi, da zaradi bolezni živite zelo drugače?
Vesna:Boštjan živi definitivno veliko bolj polno in z manj nepomembnimi težavami kot mi »zdravi«.
Boštjan:Se ti zdi? (smeh) Res se trudim živeti kar se da aktivno. In tukaj je Vesna definitivno eden od glavnih »krivcev« za to. (smeh)
Vesna, z Boštjanom sta že deset let dobra prijatelja. Kako sta se sploh našla?
Vesna:Že dobrih 13 let delam kot osebna asistentka hendikepiranim osebam pri Društvu za teorijo in kulturo hendikepa – YHD, tako da sem v tem času spoznala ogromno čudovitih ljudi. Ti so pozneje postali moji dobri prijatelji in seveda je med njimi tudi moj »travel buddy« Boštjan.
Boštjan:Kje sva se spoznala? Na rehabilitaciji v Izoli. Vesna je bila asistentka nekemu dekletu. In mi je, jasno, takoj padla v oči. (smeh)
Kot vem, to ne bo vajina prva skupna pot v svet. Kam vaju je doslej že vodila?
Boštjan:Kot že rečeno, sva oba strastna popotnika in pot naju je zanesla že marsikam. Skupaj sva odkrivala skrivnosti Doline smrti, se potikala po Velikem kanjonu, se prebijala skozi betonske džungle največjih svetovnih mest, kot so New York, San Francisco, Los Angeles, Miami. Poizkusila sva srečo v Las Vegasu, s fotoaparatom lovila aligatorje po Evergladesu, občudovala hareme turških sultanov po Istanbulu in v Londonu čakala, da naju Kate (Middleton op. p.) povabi na kavo.
Vesna:Seveda pa najina pot na Kilimandžaro še zdaleč ne bo zadnja.
Menda oba prisegata na dobro hrano. Na popotovanjih sta si privoščila kar nekaj kulinaričnih doživetij. Kje vse?
Boštjan:Povsod. Odkrivala sva kulinarični svet Turčije, jedla pri Jamieju Oliverju v Londonu, Gordonu Ramseyju v Las Vegasu, Anthonyju Bourdainu v New Yorku. Povsod, kamor naju pot zanese, si privoščiva kulinarično razvajanje. Tudi če greva samo v München na koncert. (smeh)
Vesna:V skoraj dveh mesecih potepanja po ZDA nisva pokusila McDonald'sa, to menda nekaj šteje. (smeh)
Vesna, vi ste leta 2009 že bili na Kilimandžaru. Pa tudi sicer ste že osvojili kar nekaj vrhov po svetu. Kaj nam lahko poveste o tem?
Vesna:Na Kilimandžaru sem bila že dvakrat, in sicer leta 2009 in 2014, tako da natanko vem, v kaj se spuščam. Slovenski hribi so sicer najlepši pod soncem, bila pa sem tudi že v Himalaji na trekingu po dolini Gokijo in do baznega tabora pod Everestom, pa na najvišjem vrhu severne Afrike v visokem Atlasu v Maroku, Jbel Toubkal.
Boštjan:Pa na Vršiču sva bila tudi. (smeh)
Tokrat se odpravljate na Kilimandžaro z Boštjanom. Kako bo potekal vzpon, kje se bo začel, kako bosta z vozičkom premagovala ovire?
Vesna:Težko. Ampak kaj pa je v življenju lahko? Na Kilimandžaro se bomo podali po poti Marangu. To je edina pot, kjer lahko prenočiš v kočah, kar je zaradi vozička najboljša opcija. Kako dolgo bo trajal sam vzpon s sestopom, še ne moremo govoriti, ker ne vemo, kako se bodo na višino odzivala Boštjanova pljuča. Vsak korak bo dobro premišljen in pod budnim očesom zdravnika, ker naš cilj ni vrh, temveč priti čim više v mejah zdravega razuma.
Boštjan:Tako je. »Ziher je ziher.« Ničesar ne bomo prepustili naključju. Šli bomo korak za korakom. Seveda vsak upa, da bo prišel do vrha, vendar se z zdravjem ne bomo šalili. Če bo naneslo, da bi bilo nesmiselno tvegati z nadaljevanjem poti, se bom seveda obrnil.
Kdo vse bo v ekipi, ki vaju bo spremljala?
Boštjan:Poleg naju z Vesno gre na odpravo tudi moj najboljši prijatelj Sašo. On je nepogrešljiv člen v mojem življenju in vsekakor pravi človek za spremljevalca, ker bom potreboval veliko fizične pomoči. Odpravo bo spremljal tudi zdravnik, za katerega bo ta podvig pomenil humanitarni in ne finančni izziv. Potem so tu seveda tudi nosači, domačini, ki jih pač potrebuje vsaka taka odprava.
Boštjan, potrebovali boste prilagojen voziček. Kako pa bo prilagojen?
Voziček bo res nekaj posebnega. Ročni pogon, tako kot za ročno kolo, štiri velika kolesa, vsak s svojim vzmetenjem. Čim lažji, seveda.
Boštjan, doslej ste bili najviše na 2000 metrih. Kako se pripravljate na Kilimandžaro?
Res je, podvig bo fizično izredno zahteven. Glede na mojo diagnozo bo največji izziv dihanje. Sicer sem zelo aktiven človek, vendar sem se za ta podvig odločil najeti osebnega trenerja. Trening pod nadzorom, prava prehrana, shujšati nekaj kilogramov in usposobiti pljuča, kolikor se bo le dalo. Za zdaj mi gre odlično. Vsekakor pa bom s seboj na odpravo vzel tudi kisik. »Ziher je ziher!« (smeh) Pred odhodom se bom odpravil tudi v višinsko sobo, da vidim, kako bo višina vplivala na moja pljuča.
Menda bi se odpravili na Kilimandžaro, tudi če ne bi zmagali na Dunlopovem natečaju. Zakaj prav Kilimandžaro?
Vesna:Živiva za trenutek. Kaj bi bilo, če bi bilo, naju ne zanima. Dejstvo je, da sva zmagala na natečaju, in bova zdaj poskušala projekt izpeljati, tako kot sva si ga postavila. Kilimandžaro pa zato, ker je to eden redkih tako visokih vrhov, ki je še dokaj dostopen za nekakšen invalidski voziček. Seveda bo Boštjanov predelan na vse možne načine. Pri nas moraš že na Šmarno goro malo poplezati, tam pa je pot precej položna in nezahtevna, zahtevna je višina.
Koliko bo stal ta projekt? Del stroška boste pokrili s sredstvi iz natečaja, kaj pa preostalo?
Boštjan:Projekt je ocenjen na okoli 30 tisoč evrov. Dejstvo je, da je Dunlopova nagrada zelo velik finančni prispevek in je prišla ob pravem trenutku. Moram priznati tudi, da imava zelo veliko podporo javnosti. Podprli so naju tudi nekateri slovenski športniki in nama podarili svoje podpisane drese. Prodali jih bomo na dražbi, ki bo namenjena nakupu invalidskega vozička. Preostalo bova krila z raznimi donacijami dobrosrčnih ljudi.
Vesna, vi boste pred Kilimandžarom potovali v Vietnam. Svetovna popotnica. Koliko sveta ste že videli?
Boštjan:Vesna dlje zdrži pod vodo kot pa doma. (smeh)
Vesna:Hmmm, zahtevno vprašanje in lahek odgovor: premalo! Tripadvisor pravi, da sem blizu dvajsetim odstotkom. Upam, da prepotujem ves svet ali vsaj njegov delček. O Vietnamu tako kot o Kilimandžaru sanjam že nekaj let, torej bosta to zame kar dve muhi na en mah.
Boštjan:Kolikor sveta vidiš, je premalo, pa če človek še tako zelo potuje. Ko potuješ, spoznaš mnogo različnih kultur in zanimivih ljudi. Zgodi se ti marsikaj. In te stvari te bogatijo.
Boštjan, vi načrtujete prihodnje leto newyorški maraton. V Vesnini družbi?
Boštjan:Zraven bo šla najmanj ena Vesna. (smeh) Želim si, da bi na maraton šli jaz, moja sestra Vesna in prijatelj Sašo. Vsekakor pa bomo potrebovali tudi koordinatorja, tako da gre Vesna seveda zraven. (smeh)
Vesna:A ja, a v New York gremo?
Boštjan:Jaaaaa! (smeh)x
Vesna Pfeiffer