Metka Knez že od rojstva izredno slabo vidi in je gluha uporabnica polževega vsadka, zato jo specialisti uvrščajo med osebe z gluhoslepoto. Je doktorska šudentka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer piše doktorsko disertacijo o razvoju socialnih in čustvenih kompetenc mladostnikov s posebnimi potrebami v šolskem okolju. Pred kratkim je pri založbi te fakultete izdala slikanico z naslovom Miša, TomTom in Molly.
Kdo vas je spodbudil k pisanju slikanice za otroke?
Ideja je nastala spontano. Več let sem objavljala na forumu Pomagamo živalim, kjer lahko vsi posvojitelji živali objavljamo zgodbe in slike svojih ljubljenčkov, ki smo jih posvojili, obenem pa te stvari objavljam tudi na svojem Facebook profilu. Med zaprtjem družbe zaradi koronavirusa sem veliko govorila s kolegico, ki mi je pred osmimi leti v posvojitev predala TomToma: kako se imamo, kako mi mucka krajšata čas, kako sta se navadila na to, da so sedaj veliko skupaj in tako dalje. Prijateljica je nato predlagala, da naj napišem otroško knjigo. Takšni so začetki prvih zgodb o Miši in TomTomu. Lani maja pa, ko mi je ZZZS odobril psa vodiča in sem izvedela, kdo bo moja psička, ki je še na usposabljanju, pa je nastala druga zgodbica z naslovom Molly.
Na kakšen način so na zgodbo slikanice vplivala vaša doživetja z domačimi živalmi?
V času lockdowna, ko nismo smeli skoraj nikamor, sem veliko časa preživela s svojimi mucki. Pri tem sem postala posebej pozorna na njihovo opazovanje: kakšna je njuna neverbalna komunikacija, kakšne zvoke spuščata, ko sta vesela ali nagajiva. Obenem pa sem opazovala svoje odzive na njiju, saj sta tudi mucka opazila, da bolje slišim in da me težko ukanita. Leta 2019 sem namreč dobila polžev vsadek, čemur je sledila intenzivna slušna rehabilitacija. V pol leta je bil napredek zelo očiten, kar sta opazila tudi oba mucka. Sprva sta bila neprijetno presenečena, ko sem se jezila zaradi stvari, ki jih prej nisem opazila, saj ju nisem slišala. Prav tako je bilo zame izjemno doživetje, ko sem opazila, kako se je TomTom začel na ves glas dreti, ko je bilo potrebno očistiti mačji WC. V zgodbe sem vpletla svoje doživljanje sveta in sobivanja hišnih ljubljenčkov in psa vodiča za slepe ter posvojene psičke, ki je tudi opravljala vlogo spremljevalke. Otrokom, učiteljem, vzgojiteljem ter staršem sem želela ponuditi vpogled v svet otroka s senzornimi ovirami ter kako lahko hišni ljubljenčki pomagajo pri premagovanju osamljenosti. Po drugi strani pa so hišni ljubljenčki naša velika odgovornost, obenem pa tudi pomembni učitelji, ki že otroka ali odraslo osebo naučijo, kakšen je njihov svet, kakšne so njihove potrebe ter kako se počutijo: ko jim je udobno ali pa ko jim ni, ko postanejo žrtve surovega ravnanja. Mucki, kužki in druge živali so čuteča bitja in jih moramo kot take tudi sprejeti. Gre torej za avtobiografski zgodbi.
Komu ste slikanico najprej ponudili v branje?
Prvi bralci slikanice so bili otroci. Ko je bilo besedilo v grobem spisano, sem prosila kolegici, da ga njuni hčerki prebereta, ker me je zanimalo, ali je napisano dovolj enostavno. Žal sama svojih otrok nimam, zato sem si želela dobiti kritiko neposredno od otrok, saj so oni iskrena, a hkrati kritična publika: če ti oni rečejo, da jim nekaj ne odgovarja, potem to velja. A v primeru moje slikanice sta bili deklici, ki sta jo prebrali, navdušeni, zato sem nadaljevala s projektom.
Koliko časa je minilo od zamisli do dejanske objave slikanice?
Od nastanka zgodbic do izdaje slikanice je preteklo poldrugo leto.
Kako ste sodelovali z ilustratorko Izabelo Klementino Tominšek?
Ko sem že imela napisani zgodbi, sem dobila idejo, da poskusim dobiti za ilustratorja koga od študentov Likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti. Zdelo se mi je, da bo to odlična priložnost za mladega nadobudnega študenta, ki še nima izkušenj, ima pa talent in srce, da se preizkusi v slikanju ilustracij. Na oglas sta se javila dva mlada kolega, med njima je bila Izabela Klementina Tominšek, s katero se poznava že vrsto let, saj njena družina živi v našem bloku. Z Izabelo sva se nato sestali, da se je še malo bolj podrobno seznanila z mucki in slišala moje ideje, želje, mi povedala, kakšne so možnosti ter nato začela s slikanjem.
Zadnji korak je bil torej poiskati pravega založnika?
Ko so nastale ilustracije, sem na vodstvo Pedagoške fakultete naslovila prošnjo za izdajo slikanice: jim predstavila zgodbe in projekt, ki sem si ga zamislila kot promocijo pedagoškega poklica. Slikanico sem predstavila kot didaktičen pripomoček za vzgojitelje, učitelje po šolah, knjižnicah ter otroke in njihove starše. Zato sem si želela, da vsi ustvarjalci, ki sodelujejo pri nastajanju slikanice, prihajajo s Pedagoške fakultete. Vodstvo fakultete je ideji prisluhnilo ter podprlo načrt, da se slikanico oblikuje in pripravi za tisk. Naj na tem mestu poudarim, da nisem imela nikogar, ki bi mi slikanico pomagal elektronsko oblikovati. Sama zaradi slepote tega ne zmorem. Ob tem se mi je zgodil nesrečen slučaj, da vodstvo na prvi obravnavi slikanice ni videlo Izabelinih ilustracij. Zaradi pomanjkljivega računalniškega znanja, sem jih shranila v napačnem formatu. Sem se večkrat pohecala na ta račun: no, vidite, to je dokaz, da sem zares slepa (smeh).
Pri nadaljevanju komunikacije z vodstvom fakultete sem se ob tem obrnila tudi na našega prodekana za kakovost izr. prof. dr. Jurija Selana, če bi mi lahko priporočil nekoga, ki bi mi pomagal s tem. Profesor je takoj izrazil pripravljenost, da se tega loti kar sam. Za odlično delo sem mu zelo hvaležna. Izjemno sem hvaležna tudi ostalim sodelujočim: ilustratorki Izabeli Klementini Tominšek, lektorici Niki Bedek, ki je poskrbela za jezikovni pregled. Posebna zahvala pa gre našemu srčnemu vodstvu fakultete: dekanu izr. prof. dr. Janezu Vogrincu, prodekanjam izr. prof. dr. Vesni Štemberger, prof. dr. Vesni Ferk Savec in prof. dr. Karmen Pižorn ter prodekanu izr. prof. dr. Juriju Selanu.
Komu pa slikanico priporočate v branje?
Slikanica Miša, TomTom in Molly je namenjena otrokom v vrtcih, šolah in vsem ostalim malim in velikim bralcem. Kot didaktičen pripomoček je namenjena vzgojiteljicam in vzgojiteljem v vrtcih, učiteljem v šolah ter študentom na fakultetah, ki se izobražujejo za pedagoški poklic, za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko, socialno delo in druge strokovne profile za delo z otroki s posebnimi potrebami. Slikanico po njenem izidu delimo v splošnih knjižnicah v Sloveniji ter v šolah. Je pa slikanica za vzgojitelje in učitelje ter vso splošno javnost je dostopna na spletni strani Založbe Pedagoške fakultete, kjer si jo lahko prebere, pogleda in na svoj računalnik naloži vsak. Čakamo pa še na zvočno izdajo slikanice pri zvočni knjižnici Audibook, ki bo izšla kmalu. Slikanica je v fizični obliki prilagojena tudi otrokom ali odraslim s slabovidnostjo in otrokom ali odraslim z motnjami branja ter tudi na ta način predstavljena kot didaktičen primer, kako mora biti napisana, tiskana in oblikovana literatura za osebe s slabovidnostjo ali s slepoto, ki še uporabljajo ostanke vida. Tako za otroke s slabovidnostjo kot za otroke z motnjami branja je sila pomembno, da so ilustracije in besedilo jasno ločeni, da slikanica ni natisnjena na bleščečem papirju in tako dalje.
Imate v mislih še kakšno zgodbo, ki bi jo radi zapisali?
Prav gotovo bodo nastajale nove zgodbice. Ko se bo to zgodilo, boste zagotovo obveščeni. Zdaj pa ima prednost nadaljevanje študija in pisanje doktorske disertacije.
Hvala za pogovor!