Lada Lištvanova prihajaiz Češke. Stara je bila komaj leto in pol, ko je zbolela za hongkonško gripo. Pustila ji je hude posledice – izgubila je sluh. Invalidnost, o kateri sama pravi, da je pri gluhih osebah nevidna, je ni ustavila na poti do cilja. Postala je profesionalna igralka in diplomirana režiserka, od leta 2002 pa vodi gledališko skupino Tihe stopinje, s katero je postavila na odrske deske že več kot dvajset gledaliških del. 19. junija so Tihe stopinje v SiTi Teatru v ljubljanskem BTC-ju premierno predstavile gledališko igro Helen Keller, kar je bila dobra iztočnica za pogovor z Lado Lištvanovo.
Zakaj ste izbrali prav zgodbo Helen Keller?
Zgodba je posebej pomenljiva, saj govori o gluhi in slepi ženski, ki sprva ni znala popolnoma ničesar, potem pa je s trdo voljo, vztrajnostjo, željo po učenju in seveda s pomočjo učiteljice postala izobražena ženska. In to bi morala biti nekakšna spodbuda za vse nas, še posebno za gluhe. Scenarij sem napisala sama – gledala sem film o Helen Keller, brala knjigo, članke, razne dokumente o Anne Sulivan. In tako je nastal scenarij. Glavno sporočilo te zgodbe je, da v življenju nikoli ne smemo obupati in da je s pridnostjo, vztrajnostjo in željo mogoče doseči marsikaj.
Kdo je prevedel besedilo v slovenski znakovni jezik?
Scenarija ne prevedemo v znakovni jezik, saj je to materni jezik gluhih. V znakovnem jeziku se pogovarjamo, izražamo, mislimo, sanjamo. In tako se izražamo tudi na odru.
Je težko postaviti na odrske deske gledališko delo v znakovnem jeziku?
Začetek je bil kar težak. Potem pa smo z igralci veliko vadili, da so usvojili besedilo, kretnje, geste in mimiko. Vaje za Helen Keller smo začeli prve dni marca in se sprva dobivali nekajkrat na teden in en konec tedna na mesec, zadnji mesec pa so bile vaje pogostejše in tudi vse vikende smo namenili pripravam. Igralci so se besedilo sicer naučili doma, potem pa smo začeli delati skupaj.
Ste profesionalna režiserka, igralci, s katerimi delate, pa so amaterji. Kako poteka sodelovanje?
Vse delamo sami. S skupino Tihe stopinje sodelujem že kar nekaj let in v tem času smo vsi skupaj napredovali. Nekaj igralcev je z nami že ves čas, kar nekaj pa se jih je v vseh teh letih zamenjalo. Zelo dobro sodelujemo, prav tako tudi s tolmači za znakovni jezik, ki so del ekipe. Igralci nam pomagajo tudi z izdelavo kostumov, saj jih šivajo kar sami doma, pomagajo nam tudi s snemanjem in montažo filma, tako da je v predstavo vključena tudi videoprojekcija na platno. Lahko bi rekli, da je predstava multivizionalna.
Kaj je največja težava, s katero se spoprijemajo igralci?
Treba se je vživeti v zgodbo. Igralci namreč kretajo »po gluho«. Tako kot se gluhi pač izražamo v svojem znakovnem jeziku. In tolmači to skušajo prevesti v slovenski jezik in čim bolj približati slišečemu občinstvu. Mislim, da je to najtežje.
So predstave, ki jih režirate, namenjene tudi slišečim?
Večinoma delam za gluhe. Seveda pa so vrata odprta vsem in veseli smo tudi slišeče publike, saj tako lahko spoznavajo gluhe in njihovo kulturo. Sicer so običajna gledališča gluhim nedostopna, ker ne razumejo, kaj se dogaja na odru, zato je ta posebna predstava v znakovnem jeziku namenjena predvsem gluhim.
Kakšno vlogo ima v predstavah glasba? Kako jo doživljajo gluhi?
Tudi glasba je za nas pomembna, resda mogoče malce drugače. Gluhi jo doživljajo vizualno in z vibracijami. Glasbo bolj občutijo.
Koliko igralcev je vključenih v Tihe stopinje? Sodelujejo tudi slišeči?
Imamo šest gluhih igralcev in štiri slišeče tolmače, ki kretnje prevajajo v govor.
Doslej ste skupaj pripravili že okrog dvajset predstav. Kakšne načrte pa imate za prihodnost?
Imam veliko načrtov in tudi želja. Rada bi nadaljevala z vsaj eno celovečerno predstavo za gluhe na leto, trenutno snemamo pravljice v znakovnem jeziku, sodelujem pri režiji proslav, predstav, vodim gledališke delavnice za gluhe, spodbujam kulturo gluhih in želim, da se predstavimo tudi širše, slišečim ljudem, tako dijakom, študentom, odraslim. Idej imam res veliko, volje pa tudi.x
Vesna Pfeiffer
