Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite (ZŠIS POK) s projektom Aktivni, zdravi in zadovoljni, ki ga sofinancira Norveški finančni mehanizem, pospešuje integracijo invalidov v šport in športne organizacije. Namen projekta je spodbuditi zmanjševanje neenakosti med invalidi in neinvalidi, saj prvi po navadi niso dovolj telesno aktivni. Program predvideva omogočanje enakih možnosti predvsem otrokom invalidom v projektih šolskih športnih tekmovanj, kot so Zlati sonček, Krpan, Naučimo se plavati, pri katerih so bili mladi invalidi doslej večkrat zapostavljeni.Koordinator projekta je Gal Jakič, nekdanji vrhunski športnik med invalidi in paraolimpijec, ki pravi, dapričakujejo, da bo do konca v projektu udeleženih 600 dejanskih uporabnikov.
Otroci in mladostniki invalidi nimajo možnosti za enakovredno vključevanje v nacionalne programe športa in telesne dejavnosti. Kako ta neenakost vpliva nanje?
Človek se vpraša, ali gre pri tem za segregacijo, ko otroci invalidi nimajo možnosti, da bi bili vključeni v športno vzgojo in redno integracijo med vrstnike, s tem ko so športne vzgoje pravzaprav opravičeni. Naši partnerji v projektu Aktivni, zdravi, zadovoljni so razvili zelo dobro filozofijo: nihče od njihovih otrok, ne glede na to, kako težko gibalno ovirani so, niso opravičeni športne vzgoje. In to je tudi želja tega projekta, da pravzaprav uredimo to področje in rečemo, da imajo vsi pravico do gibanja. Predvsem pa pomagamo tistim, ki tako vadbo ponujajo, da jim pomagamo s pripravo športnih programov.
S projektom Aktivni, zdravi, zadovoljni naj bi torej to spremenili. Kdo vse sodeluje pri tem projektu? In kako ste si razdelili naloge?
Pri pripravi tega projekta sodeluje šest partnerskih organizacij: Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite kot vodilni partner, norveški partner Valnesfjord Helsesportssenter, Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, Zavod za šport Planica, Cirius Kamnik in Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga. Prave delitve nalog pravzaprav ni bilo. Soča denimo pomaga predvsem pri strokovnem preverjanju, ali imajo programi zdravstvene kontraindikacije, centra Draga in Cirius imata zelo veliko izkušenj pri delu v športu z invalidi, na Zvezi za šport invalidov, kjer smo predvsem športno usmerjeni, pa imamo znanje in izkušnje na področju šolskih športnih tekmovanj, ker smo prilagojene programe izvajali skupaj z zavodom Planica, ki je lastnik izbranih programov za otroke in mladino. Kot vidite, vsak pokriva svoje področje in se med seboj z znanjem in izkušnjami dopolnjujemo. Vloga norveškega partnerja pa je ta, da k nam prinaša primere dobre prakse. Ko so nas obiskali, smo izvedeli veliko tudi o filozofskem pristopu, ki ga imajo. Zagovarjajo namreč integrirano in prilagojeno športno dejavnost. In po mojem mnenju je prav to največji premik, njihov pogled na šport in na združevanje športa in rehabilitacije.
Kako ste sploh začeli sodelovati z norveškim partnerjem?
Do norveškega partnerja Valnesfjord Helsesportssenter smo prišli zaradi samega projekta. Pokazali so zanimanje za naš projekt, predvsem pa jih je zanimal prenos znanja, s katerim razpolagajo. Na Norveškem je tako, da je pacient, ko je stabilen in pride v njihov center, od štiri do pet ur na dan vključen v različne športne dejavnosti. V okviru rehabilitacije so vsega skupaj izvedli že več sto tisoč ur dejavnosti. To je neprecenljiv vir znanja, dobili smo vpogled vanj in tega smo zelo veseli. Veliko tega znanja zdaj lahko prenesemo tudi k nam.
Projekt vsebuje različne programe: za otroke in mladostnike in tudi za invalide starostnike. Kako pripravljate te programe?
Ko govorimo o programih otrok in mladostnikov, predvsem prilagajamo obstoječe programe Mali sonček, Zlati sonček, Krpan, Naučimo se plavati ter uvajamo nove športe v sistem prilagojenih šolskih športnih tekmovanj z izdelanim sistemom točkovanja, pa tudi pripravo tehnične dokumentacije za izvajanje takih tekmovanj. Konkretno to pomeni, da za obstoječe programe, ki so namenjeni neinvalidom, obstajajo prilagoditve gibalnih nalog, imamo pa tudi zamenjalne naloge, če originalna izvedba neke vaje ni mogoča zaradi gibalne ali druge oviranosti. Gre za prilagoditve, ki smo jih naredili za populacijo gluhih in naglušnih, slepih in slabovidnih, gibalno oviranih in za osebe z motnjo duševnega razvoja. Prilagoditve so opisane v posebnem priročniku, ki je precej zajeten, saj obsega približno 300 strani formata A4, in pomeni pomembno gradivo na tem področju. Po drugi strani pa je zelo preprosto napisan, tako da je razumljiv strokovnim delavcem, športnim pedagogom, torej tudi tistim, ki se z invalidi ne srečujejo prav pogosto, in jim daje možnost, da tudi ta del populacije vključijo v svoje aktivnosti. Če govorimo o odraslih in starostnih invalidih, je pristop nekoliko drugačen. Pri njih je pomembno, da je vadba cenovno dostopna in ne potrebuje posebne infrastrukture. Da se lahko izvaja kjer koli, doma, na delovnem mestu, tudi v centrih in domovih, vendar podporna okolja, denimo večja površina in posebni, dragi, prilagojeni športni pripomočki, za vadbo načeloma niso potrebna. Pri vadbi uporabljamo teniške žogice, rute, torej preproste pripomočke, ki jih imamo pravzaprav vsi doma.
Priročnik, ki ga omenjate, je namenjen strokovnim delavcem. Kakšen je njihov interes in kako pridejo do vseh teh programov in napotkov?
Povezujemo se konkretno z invalidskimi organizacijami, vzgojnimi izobraževalnimi ustanovami, ki imajo integrirane otroke s posebnimi potrebami, povezali smo se tudi z društvom socialnih pedagogov, naše partnerske organizacije v projektu imajo tudi mobilne službe, ki svetujejo šolam, in tudi tako jim ponudimo dostop do teh programov. Načinov za dostope je torej zelo veliko, veseli pa nas, da se čedalje več organizacij, društev, nevladnih organizacij obrača na nas in da končno lahko ponudimo tudi neke bolj koherentne strategije in gibalne programe, ki jih potem implementirajo v svoje programe.x
Vesna Pfeiffer