Ob skokih v vodo namreč vsako leto prihaja do poškodb, tudi hudih nesreč, ki vodijo v trajno gibalno oviranost. Na Oddelku za rehabilitacijo oseb s poškodbo hrbtenjače Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča so v zadnjih petih letih rehabilitirali od 0 do 5 oseb, v povprečju pa vsako leto dve osebi s takšno, torej hujšo poškodbo, nastalo ob skoku v vodo.
V nadaljevanju objavljamo pogovor z asist. dr. Markom Jugom, dr. med., specialistom travmatologom s Kliničnega oddelka za travmatologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Tam so leta 2016 obravnavali 40 poškodovanih ob skoku v vodo, leta 2017 je bilo takšnih 56, leta 2018 so jih sprejeli 61, leta 2019 je število sprejetih padlo na 41, lansko leto je bilo poškodovanih 20. Do 22. junija letošnjega leta so obravnavali že tri primere takšnih poškodb.
Do katerih poškodb prihaja ob skokih v vodo?
V UKC Ljubljana vsako leto oskrbimo okoli 50 poškodb, posledic skoka v vodo; 10 od teh 50 je hudih poškodb hrbtenice, t. j. zlomov, ki zahtevajo operativni poseg. Med temi desetimi pa imamo žal vsako leto tudi dva do tri primere hudih poškodb hrbtenjače, ki navadno povzročijo trajno invalidnost. Kljub našemu trudu so možnosti zdravljenja teh poškodb omejene.
Katere pa so, poleg najtežjih, še druge poškodbe?
Približno 10 poškodb je lažjih, t. j. izvinov in udarcev hrbtenice, ostalo pa so poškodbe na drugih mestih telesa.
Pred nekaj dnevi, 22. junija, ste med objave na spletni strani UKC Ljubljana umestili rentgenske posnetke enega od pacientov, ki je bil sprejet na vaš oddelek. Kakšno poškodbo je utrpel?
Posredovali smo vam fotografije diagnostičnih preiskav in tudi pooperativne oskrbe mladega moškega, ki je skočil v pol metra globoko vodo in utrpel hude poškodbe vratne hrbtenice in vratne hrbtenjače, ki so zapustile trajno invalidnost. Gre za zelo resen primer, ki žal ni redek.
Kakšne so najtežje poškodbe?
Te poškodbe navadno prizadenejo vratno hrbtenico, ki je najbolj občutljiva, najbolj krhka ob padcu, predvsem ob skoku na glavo. To pomeni, da človek ne more več uporabljati nog, zelo slabo ali sploh ne more uporabljati rok, včasih tudi ne more samostojno dihati in je odvisen od aparata. Ob tem ne more opravljati vseh svojih osnovnih bioloških funkcij. Človek je popolnoma odvisen od pomoči drugega in takšno stanje je v večini primerov trajno.
Do katerih sprememb pride v telesu ob poškodbi in kakšen poseg nato opravite?
Pri vratni hrbtenici so vezi, ki povezujejo vretenca, relativno šibke, saj so prilagojene predvsem nošnji glave, ki tehta nekaj kilogramov. Ko pride do skoka na glavo, trčenja ob vodno gladino ali vodno dno, pride do prehudih obremenitev teh vezi, te vezi popustijo in pride do izpaha vratnih vretenc, torej do premika med enim in drugim vratnim vretencem. Odvisno, na katerem nivoju, lahko je to pri zgornjih vratnih vretencih, vratnih vretenc je sedem. Če pride do izpaha v drugem, tretjem nivoju, potem pride navadno tudi do zastoja dihanja, do zastoja srca, in v kolikor se človeka ne reanimira, sledi smrt. V kolikor pride do poškodbe na nižjih nivojih, pa je oslabljeno samo dihanje, ljudje navadno preživijo ta akuten moment in potem sledi zdravljenje, ki je na začetku usmerjeno predvsem v takojšnjo naravnavo teh vratnih vretenc, torej sprostitev pritiska na hrbtenjačo, s čimer omogočimo, da kri ponovno doseže celice v hrbtenjači, na ta način se tkiva ohranjajo, kisik pride do celic, nato pa, po modernejših principih, sledi vstavljanje sond, preko katerih nadzorujemo dogajanje v hrbtenjači. Preko teh sond poskušamo maksimalno izboljševati dostopnost kisika do tkiva in s tem zmanjševati t. i. sekundarno okvaro hrbtenjače, ki sledi prvemu udarcu. Zdravljenje je v tretjini primerov zelo uspešno, v tretjini primerov je zmerno, v tretjini primerov pa je kljub vsem intervencijam gibalna oviranost trajna.
V kakšnih okoliščinah običajno prihaja do nesreč?
Včasih smo čisto presenečeni, ker nam ljudje povedo, da so skočili tako kot že velikokrat pred tem, da velikokrat skačejo. In si sami ne znajo razložiti, kako je to mogoče, da je prišlo do tega. Vsak skok na glavo v vodo, tudi če voda ni preplitva, lahko povzroči poškodbe vratne hrbtenice. Navadno so si zgodbe zelo podobne, gre za trenutno nepazljivost, morda celo ponovitev nekega dejanja, ki ga je posameznik prej že stokrat opravil. Torej gre res za trenutek, ki popolnoma spremeni ne samo življenje pacienta, poškodovanca, temveč tudi življenje celotnega socialnega okolja. Vsaka tako huda poškodba pusti za sabo veliko veliko tragedijo.
Kaj, poleg nezadostne oziroma nepreverjene globine in ovir v vodi, še predstavlja nevarnost?
Posebej nevarno je lahko, če uporabljamo pokrivala za glavo, recimo čelade, te namreč povečajo površino glave in s tem še dodatno upočasnijo prodiranje v vodi. Vedeti moramo, da je pri adrenalinskih športih, kjer uporabljamo takšno zaščitno opremo, s tega vidika zaščitna oprema prej slabost kot neka pridobitev.
Kje prihaja do največ nesreč oziroma ali so kje pogostejše kot drugod?
Slovenija ima veliko možnosti kopanja v različnih okoljih, tako da sprejmemo poškodbe tako iz morja, rek in jezer, torej naravnih kopališč, kot tudi z bazenov. Zadnje čase se je seveda povečala tudi stopnja poškodb v domačih bazenih, kjer je sploh v ospredju uporaba alkohola.
Je primerov, ko se poškodba zgodi zaradi alkoholiziranosti, veliko?
Polovica primerov je povezana s prekomernim uživanjem alkohola; vsaj polovica. To pomeni predvsem slabšo presojo, seveda pa je prisotna tudi objestnost.
Koliko so poškodovanci v povprečju stari?
V povprečju gre za starosti med 20 in 35 let.
Kaj morajo vedeti bližnji oziroma prisotni ob nesreči? Kako naj pristopijo, preden pridejo reševalci?
Po navadi v primeru poškodbe vratne hrbtenice v tistem trenutku odpovedo vse nevrološke funkcije. Srce navadno bije, vendar človek ne diha, ni samo negiben v rokah in nogah. Seveda je treba človeka najprej potegniti iz vode. Navadno imajo ljudje občutek, da gre za neko šalo, ker ljudje ne izplavajo in obležijo. Tega ne smemo dopustiti, človeka je treba takoj evakuirati in v primeru, da ne diha, začeti z umetnim dihanjem in masažo srca.
Kako poteka transport?
V slovenskem prostoru se pri vsaki poškodbi hrbtenjače uporablja helikopterski prevoz, da dosežemo čim hitrejšo oskrbo. Moram povedati, da smo eden najbolj uspešnih centrov na svetu, ker navadno v nekaj urah uspemo pacienta operirati, sprostiti pritisk na živčevje, kar bistveno poveča verjetnost dobrega izhoda zdravljenja, in to je nekaj, za kar je potrebna koordinacija na več nivojih, od prehospitalne do hospitalne enote, zahteva veliko angažmaja, ampak energija, ki jo vlagamo, je tudi povrnjena.
Letos ste sprejeli že tri paciente, ki so se poškodovali med skakanjem v vodo.
Ta vikend smo sprejeli eno hudo poškodbo vratne in prsne hrbtenice, ki jo ravnokar operiramo. Upamo in mislimo, da se bo dobro izšlo. Na srečo ni prišlo do hude poškodbe živčevja, vendar je šlo res za las. Zato bi res radi opozorili: preprečimo te hude tragedije, kajti kljub vsemu napredku v znanosti, napredku v medicini, so možnosti zdravljenja poškodb hrbtenjače še vedno omejene.
Ali prihaja do poškodb predvsem pri skokih na glavo ali tudi pri skokih na noge?
Če skočimo na noge, je prav tako izpostavljena hrbtenica, vendar takrat po navadi pride do poškodb nižje in so manj hude. Torej poškodbe prsno-ledvene hrbtenice po navadi ne puščajo tako hude invalidnosti, hrbtenica je močnejša in lahko tudi absorbira določene udarce. Vratna hrbtenica pa je seveda bistveno bolj občutljiva in tudi posledice so bistveno hujše, zato so skoki na glavo tisti, ki se jim moramo res izogibati.
Se lahko poškodujejo tudi izkušeni športniki, ki načeloma obvladajo koordinacijo telesa v prostoru?
Imeli smo primere pri treniranju na trampolinu. Pri skokih v vodo se med profesionalnimi skakalci v vodo redko zgodi, da bi se poškodovali, in se takega primera ne spomnim. Poznamo pa primer, ko se je pred nekaj leti, mislim, da v Bosni, poškodoval slovenski skakalec, ki je tudi utonil in najverjetneje je takrat prišlo do zloma vratne hrbtenice oziroma do poškodbe, zaradi katere je potem prišlo do utopitve.
Kako v primeru težjih poškodb seznaniti poškodovanca z dejstvom, da ni več pokreten? Ali mu ob tem nudite psihološko oporo?
Tu gre za hud travmatičen dogodek ne samo za pacienta, temveč tudi za družino in vse okolje. V proces sprejemanja tako hude poškodbe je vključena celotna družina, celotno okolje. Seveda je prvi stik s pacientom nekaj najtežjega tudi za nas, zdravnike, vendar moramo biti iskreni, človeku moramo razložiti, v kakšnem stanju se nahaja, da se zna tudi sam odločati, ko mu ponujamo možnosti terapije. Velikokrat je prognoza nejasna, zato v prvih trenutkih ne znamo oziroma ne želimo napovedovati stvari. Včasih imamo boljša izhodišča, kot jih pričakujemo, včasih so stvari slabše. Zato so prve besede po navadi bolj pomirjujoče, vendar vseeno usmerjene v to, da pacient razume svoje stanje in da se skupaj odločimo za invazivnost zdravljenja, kajti potrebni so operativni posegi, posebne oblike monitoriranja hrbtenjače, tudi druge oblike terapije, ki so pravzaprav zelo invazivne. Sprejemanje take poškodbe je težko, na začetku navadno nastopi zanikanje, dokler človek v nekaj dneh resnično ne ugotovi, da stanje ne bo enostavno izzvenelo. Takrat nastopi žalovanje. To žalovanje lahko traja zelo dolgo. Od začetka je v UKC Ljubljana v oskrbo vključena tudi psihološka podpora, ki je nujno potrebna. Nato žalovanje v tednih, mesecih preide v sprejemanje, ki je spet bolj pozitivno, pomeni pogled v prihodnost.
Moramo se zavedati, da čeprav gre za hudo travmatsko poškodbo, tudi če ta človek ostane invalid, gre za gibalno oviranost, človek sam se ne spremeni. Invalidnost kot poimenovanje takega stanja je verjetno popolnoma neprimerna beseda, ker tak človek ni neveljaven, kot bi lahko prevedli angleško besedo invalid, človek je enak, enako razmišlja, enako čuti in ima enake želje in potrebe kot vsi ostali, ostane pa gibalno oviran. Želimo, da ljudje to sprejmejo in da živijo polno življenje naprej.
Kakšno je vaše sporočilo kopalcem ob začetku kopalne sezone?
Naj uživajo v morju oziroma v vsej kopalni sezoni, vendar naj vedno preverijo, preden skočijo v vodo, in če se le da, naj ne skačejo na glavo. Prosimo, ne skačite v vodo, ne da bi preverili njeno globino, ne skačite v kalno vodo. In ne skačite v vodo pod vplivom alkohola. To je naše sporočilo. Poškodbe so namreč največkrat posledica uporabe alkohola in skoka v prenizko, v kalno vodo.
Hvala za pogovor.