V Domu paraplegikov Pacug se je med 10. in 12. majem odvijal XII. kongres Evropske zveze paraplegikov (ESCIF), ki je letos prvič potekal v Sloveniji in so se ga udeležili predstavniki iz 19-ih držav. Kongres je pripravila Zveza paraplegikov Slovenije v sodelovanju z Univerzitetnim rehabilitacijskim inštitutom Republike Slovenije Soča in je potekal pod častnim pokroviteljstvom Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja.
Na novinarski konferenci, ki jo je Zveza paraplegikov Slovenije organizirala pred uradno otvoritvijo kongresa, so predsednik Zveze Dane Kastelic, predsednica Evropske zveze paraplegikov-ESCIF Jane Horsewell (Danska) in Mirjam Kanalec, vodja organizacijskega odbora za pripravo kongresa predstavili delovanje Zveze paraplegikov Slovenije na nacionalni ravni v letu 2016 in na mednarodni ravni v okviru sodelovanja v Evropski zvezi paraplegikov.
Prvi delovni dan
Prvi delovni dan kongresa v Pacugu sta bili na vrsti dve predavanji. Mag. Cveto Uršič iz Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pripravil predavanje z naslovom »Zakonodaja za invalide, ki potrebuje visoko raven podpore«, prim. mag. Rajmond Šavrin, dr. med. iz Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, pa je zbranim predstavil primarno medicinsko rehabilitacijo za osebe po poškodbi hrbtenjače, slovenski zdravstveni sistem in sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki tako obliko zdravljenja omogoča.
Drugi delovni dan
Tema tokratnega kongresa je nadvse pomembna za kvalitetno življenje po poškodbi. Da bi dosegli ta cilj, morajo vladne službe, stroka in nevladne organizacije delovati z roko v roki. Zato so v drugem delovnem dnevu kongresa predstavniki Zveze paraplegikov Slovenije in Inštituta za rehabilitacijo URI-Soča Nataša Puzić, dr. med in asist. Daniel Globokar, dr. med (URI-Soča) ter Barbara Slaček in Janez Trdina (ZPS) predstavili slovenski model rehabilitacije in vseživljenjske podpore oseb po poškodbi hrbtenjače.
Nataša Puzić, dr. med je svoje predavanje namenila preventivi in kurativi, s katero se zdravniki na oddelku srečujejo v času medicinske rehabilitacije kakor tudi po zaključku rehabilitacije in kasneje pri spremljanju pacientov skozi življenje. Izrazila pa je tudi zaskrbljenost nad sistemom, saj po zaključeni rehabilitaciji in odpustu v domačo oskrbo v Sloveniji nimamo zapisanih oz. postavljenih nacionalnih zahtev, standardov in niti programa za spremljanje teh oseb. Barbara Slaček je na kratko predstavila, kako v Sloveniji deluje sistem na zakonodajni ravni, kako poteka sodelovanje med Zvezo in URI- Soča ter kakšen je sistem financiranja invalidskih organizacij. Več pozornosti pa je v svoji predstavitvi namenila predstavitvi delovanja Zveze paraplegikov, izvajanja programov, predstavila vsa društva in delo, ki ga opravljajo za člane, ter počitniške lokacije, ki jih lahko člani in tudi vsi drugi gosti koristijo.
Janez Trdina je delovanje sistema predstavil s svojo življenjsko zgodbo. Na humoren način je prikazal, s katerimi ovirami se je srečeval na svoji življenjski poti in kako je »cikcakal« skozi različne sistemske ureditve. Njegovo zgodbo je na strokovni ravni dopolnil Daniel Globokar, dr. med, ki je podrobneje opisal zgodovino obnovitvene rehabilitacije, še posebno njene začetke v Pineti.Nato pa je predstavil ICF model, ki govori o človekovem delovanju, invalidnosti in zdravju po odpustu v domače okolje.
Predstavitev skandinavskega modela
Tiina Siivonen iz Finske je predstavila skandinavski model oskrbe. Govorila je o centralizaciji rehabilitacijskih centrov za osebe po poškodbi hrbtenjače. Zadnja predstavitev v sklopu predstavitve različnih modelov je bila prezentacija Bojane Gladović iz Srbije, ki se je osredotočila na medicinsko in socialno rehabilitacijo ter na vključevanje v življenje in invalidsko organizacijo. Še posebno pa je izpostavila slabosti in pomanjkljivosti v srbskem sistemu.
Delo v delavnicah
Po predavanjih je sledila delavnica. Predstavniki vseh devetnajstih držav so se razdelili v tri delovne skupine ter razpravljali o različnih modelih, ki so bili predhodno predstavljeni, in odgovarjali na vprašanja o primarni rehabilitaciji, o sistemu vseživljenjske skrbi in socialne vključenosti v njihovih državah.
Izsledki delavnic, ki so jih predstavili ob zaključku kongresa, so bili zelo enotni, saj se povsod srečujejo z enotno težavo: z vse večjimi potrebami in omejenimi možnostih oz. sredstvi. Strinjali so se, da morajo organizacije v svojih prizadevanjih ostati odločne, vztrajne, se medsebojno združevati in svoje zahteve potrditi s konkretnimi primeri. Prednost nudenja medicinske podpore vidijo v centralizaciji oddelkov za zdravljenje specifičnih stanj, ki nastanejo po poškodbi hrbtenjače. Enotni pa so si bili tudi, da je za dobro delo, vseživljenjsko podporo in kakovost življenja, pomembno vzpostaviti sistem vrstniškega svetovanja »peer counseling«.
Predstavitev projektov: Švedska, Švica, Slovenija
Zadnji del kongresa je bil namenjen predstavitvi specifičnih projektov, ki jih posamezne članice izvajajo. Tokrat so se predstavile Švedska, Švica in Slovenija. Strokovna sodelavka Zveze paraplegikov SlovenijaŠpela Šušteršič je predstavila primer dobre prakse, inovativne oblike namestitve in oskrbe gibalno oviranih oseb po rehabilitaciji. Podrobneje je predstavila primer tetraplegika s 24-urno oskrbo in prisotnostjo osebnih asistentk v stanovanju nastanitvenega centra Zveze paraplegikov, ki so ga izvedli s pomočjo socialne delavke Vanje Skok iz URI- Soča, in temeljne naloge socialnega dela v zdravstvu v Sloveniji.
Slikarska razstava
Strokovno srečanje v Pacugu je popestrila tudi slikarska razstava, ki jo je pripravila slikarska sekcija Zveze paraplegikov in fotografij Zveze in Društev v Domu paraplegikov, slikarji pa so zbranim ob zaključku kongresa slikanje z usti tudi demonstrirali.
V. R.
