Opis fotografije: V ospredju je računalniška tipkovnica, v ozadju osvetljen ekran računalnika, na katerem je viden napis password, pred njim pa zatemnjen moški obraz v profilu. Foto: MMC
Opis fotografije: V ospredju je računalniška tipkovnica, v ozadju osvetljen ekran računalnika, na katerem je viden napis password, pred njim pa zatemnjen moški obraz v profilu. Foto: MMC

Neodvisnost slepih danes ne pomeni le samostojnosti v vsakdanjem življenju, temveč vse bolj tudi samostojnost v digitalnem svetu. Veliko spletnih strani slepim še vedno predstavlja oviro, saj njihovi načrtovalci v težnji po vizualno dovršenih in privlačnih oblikah pogosto pozabljajo na funkcionalnost. V sklopu študijskega projekta je v sodelovanju z inštitutomDanes je nov dan nastalamanjša kampanja, s ciljem večje ozaveščenosti širše javnosti o težavah, ki se pojavljajo slepim in slabovidnim osebam na spletu ter predstavitvijo osnovnih rešitev, ki so enostavno izvedljive, a slepim in slabovidnim omogočijo precej boljšo izkušnjo uporabe interneta. O problematikismo se pogovarjali s Teo Dežman.

Kakšna je spletna dostopnost za slepe in slabovidne v Sloveniji?

Točnega podatka o dostopnosti spletnih mest nimamo, ker nismo analizirali celotnega slovenskega medmrežja, lahko pa vseeno zagotovim, da je dostopnost spletnih mest za slepe in slabovidne pri nas precej slaba. Nekateri mlajši slepi se na spletu sicer dobro znajdejo in lahko uporabljajo skoraj vsa spletišča, vendar imajo pri tem veliko težav. Redkokdaj se zgodi, da se ne bi zataknilo. Strani slovenske javne uprave so sicer delno prilagojene z različnimi pripomočki, vendar te rešitve niso vedno najustreznejše ali najuporabnejše.

Kje so največje težave?

Pri izdelavi spletnih mest redko kdo pomisli, da jih bodo uporabljale tudi osebe, ki so tako ali drugače ovirane. Seveda je za natančen razvoj spletnega mesta, ki bo upoštevalo pravila o dostopnosti, potrebnega več vloženega truda in včasih posledično tudi denarja. Naročniki mnogokrat niso zainteresirani za omogočanje dostopnosti, saj jim, iz njihovega vidika, to prinaša le še dodatne stroške, izdelovalci pa so pri svojem delu mnogokrat površni, delajo hitro, so premalo plačani, da bi jim bilo mar ali pa se problema sploh ne zavedajo. Pomembno je, da bi na nacionalni ravni sprejeli politike, ki bi uravnavale te stvari in predpisovale jasna pravila, ki se jih spletna mesta, ne le tista, ki so javna, morajo držati.

Kakšna je trenutna zakonska podlaga za urejanje tega področja?

Evropska unija je 3. decembra 2012 sprejela Direktivo o dostopnosti spletišč organov javnega sektorja, ki določa, da morajo države članice EU najkasneje do 31. decembra letos sprejeti potrebne ukrepe, na podlagi katerih bodo zagotovile dostopnost spletnih strani javne uprave za invalide.

Kako bi morala biti spletna stran prilagojena slepim, da bi jo lahko nemoteno uporabljali?

Dostopnost spletnih strani in priporočila za njihovo izdelavo so jasno opredeljena v priporočilih WCAG 2.0, ki jih je v okviru iniciative za spletno dostopnost definiral mednarodni konzorcij za svetovni splet W3C. Spletne strani morajo ponujati tekstovno alternativo svojim netekstovnim vsebinam, da lahko slepi in slabovidni spletno stran prebirajo z bralnikom ali Braillovo vrstico. Vsebine morajo biti pripravljene tako, da so razumljive tudi v enostavnejši obliki, to je brez podpornih vizualnih gradiv. Prav tako je potrebno ponuditi alternativo za časovne medije, denimo video posnetke, ki morajo vsebovati tekstovne datoteke oziroma opise. Navigacija in premikanje po spletni strani in spletnem mestu mora biti jasno in enostavno. Pozorni moramo biti tudi na čas, ki ga uporabnik potrebuje - to se izkaže za posebno važno pri vpisovanju gesel ipd. Pomembno je, da so spletna mesta pripravljena na način, da s svojimi vsebinami ne omejujejo dostopa prek bralnika ali bralne vrstice. Tukaj je vredno predvsem opozoriti na sistem CAPTCHA ali podobne, na sliki temelječe varnostne mehanizme, reklamna sporočila, ki se pojavljajo sama od sebe ter avtomatsko predvajanje zvočnih in video vsebin, ki zmedejo uporabnika. Ko smo analizirali spletna mesta slovenskih medijev, smo denimo ugotovili, da se niti eden iz seznama 10 najbolj obiskanih medijev ne poslužuje ARIA oznak. Gre za dokaj novo, a precej zmogljivo tehnično dokumentacijo, ki spletnim razvijalcem in razvijalkam omogoča komunikacijo z bralniki zaslonov.

Kateri elementi pa slepim onemogočajo uporabo spletne strani?

Bralniki zaslonov, ki jih uporabljajo slepi, lahko preberejo samo besedilo, od zgoraj navzdol in od leve proti desni. Aktivne elemente, to so slike, vpisna polja, ikone, povezave sicer prepoznajo, vendar jih ne morejo prebrati, če ni v kodi dodana obrazložitev - Alt tag. Taki elementi za njih predstavljajo velike ovire, saj iz nepravilno pripravljenih strani ne morejo izluščiti zgolj besedila, prav tako težko uporabljajo navigacijo po strani, če funkcije grafik, kot so denimo gumbi, niso določene v sami kodi, torej je ne morejo prebrati. Precej problematična so tudi razna video gradiva, tukaj moramo še posebno omeniti reklamna sporočila, ki se začnejo predvajati sama od sebe, po možnosti še v dodatnem oknu, ki uporabnika in njegov bralnik oziroma bralno vrstico kar hitro zmedejo. Slabe spletne prakse, ki dajejo prednost reklamnim sporočilom pred spletnimi vsebinami, dostikrat popolnoma onemogočijo dostop do spletnih mest.

Sploh imamo celovito analizo stanja dostopnosti javnih spletnih strani?

Kot sem že omenila morajo države članice EU do konca letošnjega decembra sprejeti lastne ukrepe, na podlagi katerih bodo zagotovile dostopnost spletnih strani javne uprave za invalide. Celovite analize dostopnosti javnih spletnih strani ne poznamo, je pa mogoče s spletnimi servisi in vtičniki za brskalnike ocenjevali strani z različnimi metodologijami za določanje stopnje spletne dostopnosti.

Kako dostopni pa so slovenski novičarski portali?

V tabeli, ki je dostopna na naši spletni strani http://slepa.djnd.ninja/, lahko pogledate primernost dostopnosti najbolj branih spletni strani medijev v Sloveniji. Testirali smo deset spletnih mest slovenskih medijev z največjim dosegom - torej tistih, katerih neurejenost težave povzroča največ slepim osebam v državi. Upoštevali smo tri glavne aspekte prilagojenosti slepim in slabovidnim: semantičnost in urejenost kode, stopnje barvnih kontrastov in uporabo standarda ARIA, ki je namenjen predvsem prilagoditvi za bralnike zaslona. Posamezni rezultati niso ključni; pomembno je opozoriti na dejstvo, da so popolnoma vsi največji slovenski mediji na omenjenih testih tako rekoč pogoreli.

Kako pa je z dostopnostjo spletnih trgovin?

Slepi sodelavec pri kampanji Slep splet, dijak Miha, ki je zelo vešč uporabe interneta, je poročal o mešanih izkušnjah s slovenskimi spletnimi trgovinami. Pri nakupovanju na sodobnem portalu Mimovrste je potreboval pomoč videče osebe, medtem ko je na vizualno manj privlačnem spletnem mestu Enaa nakup opravil brez težav. Iz tega primera lahko jasno vidimo, da izdelovalce in naročnike spletnih mest kaj hitro zavedejo vizualni elementi, ki so mnogokrat nepotrebni, sploh za razumevanje spletnega mesta, dostopnost pa se tako pogostokrat zmanjša.

Kaj pa klasične trgovine, ki imajo praviloma tudi spletno stran?

Če bi šlo za pomembno tržno nišo, bi trgovine to že zaznale. V Sloveniji gre za okoli 10 tisoč ljudi. Vendar pa je tak pogled na problematiko sporen - slepi imajo pravico do dostopnega spleta, ne glede na to, ali se to komu splača ali ne.

Je spletno stran težko narediti privlačno vizualnim uporabnikom ter istočasno prilagojeno slepim in slabovidnim osebam?

Seveda je mogoče. Važno je, da že pri samem načrtovanju strani mislimo na vse uporabnike. Dostopnost spletnih mest ne pomeni, da ta kar naenkrat postanejo grda. Nujno pa je, da sledimo smernicam WCAG 2.0, ki nas usmerjajo pri izbiri barv, vizualnih gradiv ipd. Prav tako lahko pripravimo drugo verzijo spletnega mesta, ki je okleščena vizualnih vsebin in zato lažje berljiva z bralnikom.

Število slabovidnih se s staranjem prebivalstva povečuje. Kakšen odstotek ljudi bi pravzaprav potreboval bolj dostopen splet?

Po podatkih WHO je invalidnih kar 15 odstotkov svetovnega prebivalstva, prav tako pa v državah, kjer je življenjska doba nad 70 let, človek v povprečju živi z invalidnostjo kar 8 let. To pomeni, da bomo nekoč vsi potrebovali bolj dostopen splet, bodisi zaradi slabega vida, sluha, težav z gibanjem, senzoriko. Kljub staranju prebivalstva je odstotek slepih in slabovidnih zaradi napredka medicine zelo majhen, kar pa ni opravičilo za to, da so z interneta po nepotrebnem izključeni. Nihče ne izbere slepote in ni izključeno, da tudi vi čez noč oslepite in ostanete obsojeni po zmedenem ravnanju po blodnjaku oglasov, vizualnih elementov in neorganiziranih spletnih vsebin.

Vesna Pfeiffer