Na pobudo sekretarja Društva gluhih in naglušnih Pomurja Branka Gornjeca se je konec avgusta začela krvodajalska akcija, s katero želijo gluhi in naglušni izraziti zahvalo družbi ter počastiti 60. obletnico nastanka društva in mednarodni dan gluhih.O akciji smo se pogovarjali s sekretarjem društva Brankom Gornjecem.
Krvodajalska akcija se je začela že konec avgusta in naj bi po prvih napovedih trajala do konca septembra. Kakšen je odziv in kdo vse se je doslej odzval?
Z odzivom na pobudo darovanja krvi smo zadovoljni. Med člani in njihovimi podporniki smo sprožili obilo pozitivnih odzivov, razmišljanj o tem humanem dejanju in odnosu do družbe ter o tem, kaj je vsak posameznik prispeval tej družbi, da lahko kaj od nje tudi pričakuje. Žal so se priprave na akcijo zavlekle v dopustniški čas in je bilo manj odziva prav zaradi dopustov. V Murski Soboti je bilo 48 krvodajalcev, vendar so bili nekateri iz zdravstvenih razlogov sicer zavrnjeni. Krvodajalske akcije so se udeležili tudi gluhi, naglušni in tudi slišeči iz preostalih petih društev in zaposleni na Zvezi društev gluhih in naglušnih, akcija pa bo potekala vse do konca leta.
Darovanje krvi je plemenito dejanje, kaj pa je bilo glavno vodilo, ko ste se odločili za krvodajalsko akcijo? Kaj s tem sporočate javnosti?
Darovanje krvi je humano in plemenito dejanje, dejanje, ki rešuje življenja. To dragoceno bit vsakega živega bitja sem hotel postaviti pred svoje potrebe. Pred potrebe vseh nas gluhih in naglušnih v tihem upanju, da bodo naše potrebe tudi videne, razumljene in na koncu vidne. Tudi kot dejanje zahvale za dosedanjo skrb družbe za to populacijo, pa čeprav z njo nismo v celoti zadovoljni.
Pravite, da se želite tako zahvaliti družbi za vse, kar ste od nje dobili do zdaj in boste tudi v prihodnje. Kako družba pomaga gluhim in naglušnim?
Nedvomno sta ključni pridobitvi pravica do tolmača znakovnega jezika od leta 2002 in pravica do tehničnih pripomočkov za gluhe in naglušne od leta 2014, na podlagi leta 2010 sprejetega Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, klicni center za osebe z okvaro sluha, klici na številko 112, integrirano osnovnošolsko izobraževanje, s sodbo Vrhovnega sodišča RS priznana pravica do tolmača gluhim študentom, pravice gluhih in naglušnih po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov in tako naprej. Od družbe pričakujemo, da odpravlja ovire pri premagovanju komunikacijskih ovir za lažje vključevanje invalidov sluha v slišeče okolje. Moto letošnjega mednarodnega dne gluhih Naredimo gluhoto vidno pove vse. Za gluhe in naglušne v našem okolju je sicer poskrbljeno tako kot v celotni Sloveniji, vendar moram povedati, da je kar nekaj sistemskih pomanjkljivosti. Ta populacija je z najmanj pravicami med vsemi invalidi. Na srečo gredo stvari na bolje. Ni vse v uzakonjenih pravicah, ampak v odnosu slišeče okolice do te invalidnosti, in to v prav vseh segmentih družbe. Zato je moto Naredimo gluhoto vidno pravi izziv za to okolico. Tako tolmač znakovnega jezika postaja samoumeven sopotnik potreb gluhih, slušne zanke v dvoranah odgovorni sprejemajo kot potrebno podporo naglušnim, skratka, v 15 letih mojega dela s to populacijo opažam viden napredek. Največji pa je vsekakor v dojemanju in pozitivnem odnosu okolja do te invalidnosti.
Obiskovanje zdravstvenih ustanov je za gluhe in naglušne pogosto povezano s premagovanjem komunikacijskih ovir. Kako jih premagujejo in s čigavo pomočjo?
To je pravo vprašanje za prav vse zdravstvene ustanove, ki se požvižgajo na potrebe gluhih in naglušnih. Z veliko težavo so sprejeli obveznost plačila tolmača. Še zdaj se je izogibajo. Posebna zgodba so čakalnice. Tam so odvisni od svoje iznajdljivosti, od svojcev in tolmačev, mnogokrat pa predolgo čakajo, ker ne slišijo poziva medicinske sestre. Sam sem močno naglušen z izgubo sluha 99,6 odstotka po Fowlerju in vem, o čem govorim. Največ so za odpravo te težave zdaj storili projektanti v novih urgentnih centrih s pisnimi obvestili vrstnega reda za vsako ordinacijo.
Kako bi po vašem mnenju te težave morali rešiti sistemsko? Kaj bi morala narediti država?
Največ je mogoče narediti z zavedanjem teh težav. Pa ni tako. Zanje smo nevidni. Pa ne le v zdravstvu. Tu so še upravne enote oziroma kar celotna javna uprava, z vsemi zavodi vred.Rešitev je v tehnični opremljenosti vseh vrst: s prikazovalniki, opozorilnimi panoji, slušnimi zankami in navzočnostjo tolmača znakovnega jezika gluhih.
S krvodajalsko akcijo praznujete tudi 60-letnico delovanja vašega društva, v katerem izvajate pet socialnih programov. Katerim dajete prednost?
Usposabljanje za aktivno življenje in delo ter preprečevanje socialne izključenosti je osnovni program, ki ga izvajamo. Temeljni cilj je ustvarjanje razmer za popolno vključitev gluhih in naglušnih v življenjsko in delovno okolje ter družbeno življenje. Usmerjeni smo k posameznikom z namenom preprečevanja njihove socialne izključenosti, premagovanja komunikacijskih ovir in lažjega dostopa na trg delovne sile. Ključna je spodbuda k aktivni vlogi posameznika ter zagotavljanje socialne varnosti. Program posamezniku zagotavlja varovanje uzakonjenih pravic, socialni razvoj, dopolnjuje možnost za kakovost življenja, vpliva na razvoj medčloveških odnosov, da zagotovi kakovost življenja posameznika, njihovih družin, njihovega dostojanstva in neodvisnega življenja. Pomemben segment dela pa je še vedno varovanje uzakonjenih pravic. Žal.
Katere so največje težave, s katerimi se spoprijemajo gluhi v vsakdanjem življenju?
Zagotovo je to dostopnost do blaga in storitev v najosnovnejši obliki. x
Vesna Pfeiffer