Med letošnjimi nagrajenci RTV Slovenija je tudi ekipa oddaje Prisluhnimo tišini, ki je častno priznanje s kipcem prejela v kategoriji posebnih dosežkov in kakovostnih prispevkov v daljšem časovnem obdobju. Prvič so jo predvajali pred 36 leti na TV Koper, doslej pa je bilo ustvarjenih že več kot 700 oddaj. O oddaji, ki izobražuje, obvešča in ozavešča slovensko javnost glede tem, povezanih z okvarami sluha, smo se pogovarjali z njeno urednico Tino Grošelj.
Najprej iskrene čestitke za častno priznanje RTV Slovenija. Kot je povedal predsednik komisije Robert Pajek, je že to, da neka oddaja obstaja kar 36 let in prinaša sporočila tistim, ki ne slišijo, vredno nagrade RTV Slovenija. Kaj pa ta nagrada pomeni vam in vaši ekipi?
Meni ta nagrada pomeni veliko zmago gluhih in naglušnih. Oddaja namreč že 36 let predstavlja glas te skupine nevidnih invalidov. Sicer pa smo ustvarjalci oddaje počaščeni, da smo prejeli nagrado v krogu tako uglednih nagrajencev. Mislim, da veliko pomeni, če dobiš priznanje za svoje delo, še posebno če ti ga podeli tisti, za kogar opravljaš delo, nam torej RTV Slovenija. In verjamem, da je ta nagrada še dodatna spodbuda za nadaljnje raziskovalno novinarstvo, ki ga opravljajo še Anita Ivačič, Andrej Lakner in Anja Intihar. Seveda je prav tako velik poklon 19-letnemu delu režiserke Aleksandre Vokač, tolmačk Janje Gostiša, Natalije Spark in mnogih drugih, ki so v vseh letih sodelovali pri nastajanju oddaj, pa tudi delu napovedovalcev Nade Slatinšek, Ingrid Pavšič, Valerije Škof, Roberta Laha Veršiča in Nine Orešnik ter Zlate Crljenko, ki skrbi za prevod in priredbo oddaj. Tu je treba omeniti še tajnico režije Vesno Križan in organizatorko Mojco Šegula, številne snemalce in montažerje TV Slovenija, ki z veliko strpnostjo in razumevanjem opravljajo svoje delo. Pri nastajanju sodelujejo tudi snemalci z Zveze društev gluhih in naglušnih, Sašo Letonja, Samo Petrač ter Gorazd in Jan Orešnik. Seznam nepogrešljivih sodelujočih pa je še daljši in vsak od njih prispeva pomemben del mozaika oddaje Prisluhnimo tišini.
Direktorica Televizije Slovenija dr. Ljerka Bizilj pravi, da nacionalna televizija tudi po zaslugi te oddaje postaja vse bolj dostopna za senzorne invalide. Se vam zdi, da je dovolj dostopna oziroma kolikšno dostopnost si želite?
Prve televizijske vsebine v znakovnem jeziku so se pojavile prav v oddaji Prisluhnimo tišini oktobra leta 1980. Oddaja je odjeknila v gluhi skupnosti in sčasoma je Televizija Slovenija za senzorne invalide prilagajala vse več vsebin. Zdaj je podnaslovljenih že približno 80 odstotkov programskih vsebin 1. programa TV Slovenija, na drugem in tretjem programu pa je ta delež nižji. Na tem področju bi poudarila izjemen napredek, do katerega je prišlo, odkarMultimedijski center vodi Luka Zebec. Mislim, da je ena največjih pridobitev RTV Slovenija projekt RTV 4D, ki je zaživel leta 2013. Jaz ga imenujem kar spletni arhiv RTV. Do njega lahko uporabniki dostopajo na osebnih računalnikih in različnih pametnih napravah – telefonih, tablicah ... Danes ta arhiv vsebuje že več kot 10.000 podnaslovljenih oddaj. Največja želja gluhih in naglušnih je, da bi bila zanje prilagojena tudi oddaja Odmevi ter da bi lahko spremljali v živo pogovore in oglašanja s terena. To v tem trenutku žal še ni mogoče. Za slovenščino namreč še nimamo aplikacije, ki bi govorjeni jezik spreminjala v besedilo. V slovenski znakovni jezik pa je še vedno tolmačenih zgolj 1,7 odstotka programskih vsebin, s čimer se RTV Slovenija uvršča v evropsko sredino. Od januarja 2016 lahko gluhi sočasno spremljajo tolmačenje informativnih oddaj Utrip, Zrcalo tedna, Tednik in Infodrom, od lanske jeseni pa tudi oddajo Posebna ponudba, in sicer na spletnem portalu MMC TV. Najvišjo raven dostopnosti za gluhe in naglušne bi seveda dosegli s sočasnim podnaslavljanjem vseh oddaj. Vsaj pet odstotkov programa pa bi moralo biti tolmačenega v slovenski znakovni jezik. To predvideva akt o dostopnosti, ki ga je izdala Evropska komisija. Svet za elektronske komunikacije RS je pripravil poročilo o izvajanju tega akta, v njem pa poudaril dejstvo, da je napredek na tem področju prepočasen. Je pa RTV Slovenija edini medij pri nas, ki gluhim in naglušnim zagotavlja prilagojene vsebine v takšnem obsegu. Temu bi morale slediti tudi komercialne televizije, ki so prav tako zajete v aktu o dostopnosti. Z izvajanjem določil iz tega akta bi medijski prostor postal dostopnejši za osebe z okvaro sluha, kar bi bil eden izmed načinov za doseganje enakih možnosti. Velik potencial na tem področju so t.i. hibridne televizije, ki omogočajo, da si uporabnik ob gledanju nekega programa sam vključi funkcijo, ki jo potrebuje, na primer podnapise oziroma znakovni jezik, dodaten tonski kanal. Predvsem tej tehnologiji bodo v prihodnje na Televiziji Slovenija posvetili veliko pozornosti, kot je povedal generalni direktor RTVS Marko Filli.
Če se ozreva v preteklost oddaje Prisluhnimo tišini in obudiva njene začetke: prvič je bila predvajana na TV Koper. Kako se je vse skupaj sploh začelo? In zakaj prav TV Koper?
Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je pionir na področju informiranja oseb z okvaro sluha pri nas. Ime oddaje je bilo izbrano na javnem razpisu. Zamisel naslova temelji na tem, da gluhi živijo v svetu tišine. Ustvarjalcem se je zdelo, da ime Prisluhnimo tišini še najbolje predstavlja koncept in smisel oddaje.Da se je vse skupaj začelo prav na koprski TV, sklepam iz zapisov iz tistega obdobja. Takrat je bila TV Koper med drugim namenjena povezovanju slovenske manjšine z matico, torej TV Ljubljana. Tudi gluhi veljajo za kulturno-jezikovno manjšino. V Kopru že 61 let deluje tudi Društvo gluhih in naglušnih in prav člani tega društva so pobudniki nastanka te oddaje. Prva urednica Prisluhnimo tišini je bila Pirančanka, Marta Jurak Orčin. Poleg tega, da je vodila informativne dejavnosti na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije, je delala tudi v Centru za korekcijo sluha in govora Portorož. Takratni sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Aljoša Redžepovič se je odzval na pobude gluhih in naglušnih in skupaj s tedanjim predsednikom zveze Jožetom Ribičem sta predlog za oddajo predstavila takratnemudirektorju koprske televizije Dušanu Fortiču. Ta je bil ideji takoj naklonjen in verjetno lahko vse zasluge za začetek oddaje pripišemo prav njemu, saj je dal tisti odločilni »da«. Sicer bi morala biti prva oddaja predvajana maja 1980, a je bila zaradi smrti nekdanjega voditelja SFRJ, maršala Tita, prestavljena na oktober istega leta.Ko je vodenje informativne dejavnosti na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije prevzel Peter Perčič, je počasi začela zoreti ideja o nastajanju in predvajanju oddaje Prisluhnimo tišini na TV Slovenija. Za ustvarjalce oddaje je bilo delo namreč precej naporno in velik logistični izziv. Urednik, novinarji, napovedovalci, tolmači, režiser in drugi so se morali pogosto voziti iz Ljubljane v Koper. Po celodnevni montaži, snemanju ali studijski finalizaciji pa so se vračali v Ljubljano. Po vseh teh »porodnih krčih« lahko gledalci danes oddajo Prisluhnimo tišini redno spremljajo vsako drugo in četrto nedeljo v mesecu na TV SLO 1.
Kot vem, je oddaja nekaj let nastajala tudi v sodelovanju takratnih jugoslovanskih TV centrov. Kako se je spreminjala skozi čas?
Začelo se je leta 1984, ko je Aljoša Redžepovič, takratni sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, na posvet sklical predstavnike vseh šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin. Eden od sklepov je bil, da se oddaja Prisluhnimo tišini začne razpošiljati v televizijske centre po Jugoslaviji, torej v Zagreb, Beograd, današnjo Podgorico, Sarajevo in Skopje ter v avtonomni pokrajini Vojvodino in Kosovo. Oddaje vsebinsko niso nič spreminjali, le podnaslovili so jo v srbohrvaščino. Uredniki teh televizijskih centrov so se potem srečevali dvakrat na leto. Približno tretje leto sodelovanja so omenjeni televizijski centri začeli tudi lastno produkcijo, še vedno pa so ohranjali tudi nekatere prispevke iz oddaje Prisluhnimo tišini. Po razpadu Jugoslavije pa je tovrstno sodelovanje zamrlo.
Od leta 1991 pripravljate dve oddaji na mesec. Se vam zdi to dovolj, simorda želite tedenske oddaje?
Vsako drugo in četrto nedeljo v mesecu za naše gledalce pripravimo 27 minut in pol programa. Za pripravo tedenskih oddaj, bi potrebovali več sredstev, predvsem pa večjo ekipo. Vsekakor smo ustvarjalci oddaje prvi, ki bi z veseljem sprejeli tak izziv.
Kako se je oddaja vsebinsko spreminjala skozi čas?
Oddaje nisem spremljala od njenih začetkov, ker takrat še nisem bila rojena. Ob pregledovanju arhivskih posnetkov in po pripovedovanju sodelavcev lahko rečem, da se oddaja spreminja v koraku s spremembami družbe in tehnologije. Največje spremembe pa so vsebina, ritem in način podajanja informacij. Prej je bilo več nemih kadrov. V prvih letih oddaje so večinoma poročali o dogajanju v društvih, o športu, kulturi, pri čemer sta bili v ospredju folklora in pantomima, ter o republiških sejah. Ko gledam stare posnetke, me vedno znova preseneča, kako pogosto ljudje na posnetkih kadijo, saj tega danes skoraj ne vidimo več. Predvsem pa je bilo manj informacij, prispevki so bili zelo dolgi, ritem oddaje počasnejši, nastopalo je tudi manj ljudi. Gluhi in naglušni so redko izrazili svoje mnenje. Seveda pa je vsak urednik pustil svoj pečat. Tisti, ki so sodelovali še pri nastajanju oddaje v Kopru, povedo tudi, da je bilo veliko manj osebja, manj podpore. Napovedovalka in tolmačka sta se morali urediti sami. Danes za ličenje skrbijo profesionalci.Ob prevzemu urednikovanja oddaje sem počasi začela uvajati nekatere spremembe. Najprej smo zamenjali celostno podobo oddaje, pripravili novo špico. Nato smo uvedli virtualno sceno za studijske napovedi. Oddaje smo opremili z zvokom. Zdaj vsa vmesna besedila prebere šolani bralec Andrej Lakner. Na letni ravni smo kar za nekajkrat povečali število vsebin. Posvetili smo se raziskovalnemu novinarstvu, več je kakovostnih posnetkov. Ponosna sem na številne družbenoodgovorne spote, s katerimi opozarjamo na potrebe oseb z okvaro sluha. Naredili smo niz spotov, ki so bili objavljeni tudi v rednem oglasnem bloku TV SLO. Najbolj pa me veseli to, da nam gluhi in naglušni zaupajo, da so pripravljeni spregovoriti o svojih izkušnjah in življenju z izgubo sluha ter o težavah, ki jih ta izguba prinaša. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem, ki ste nam v več kot treh desetletjih ustvarjanja oddaje odprli vrata v svoj svet, nam zaupali svoje srečne trenutke in z nami delili svoje težave. Senzornim invalidom z vsebinami zagotavljamo boljšo in večjo dostopnost do informacij, s čimer prispevamo tudi k zmanjševanju družbene diskriminacije. Prisluhnimo tišini je edina oddaja na nacionalni televiziji, ki v tolikšni meri širi prepoznavnost znakovnega jezika, ki je sicer tudi eden od uradnih jezikov v državi. Prikazujemo primere dobre in slabe prakse ter soočamo mnenja pri izvajanju obstoječe, domače in tuje zakonodaje na področju senzornih invalidov. Z vpogledom v njihovo življenje in vsakdan ozaveščamo širšo javnost. Tako pripomoremo tudi k premagovanju stereotipov in tabujev o gluhih, naglušnih in gluhoslepih. Posebno pozornost namenjamo razvoju novih tehnologij, ki je izjemen. Tako se npr. gluhi lahko danes pogovarjajo po telefonu, kar je bilo še pred nekaj leti nekaj nepredstavljivega. Velik preboj v medicini je kohlearni implant oz. polžev vsadek. Nekateri gluhi lahko z njim slišijo, teh je pri nas nekaj manj kot 300. Čedalje več je uporabnikov slušnih aparatov, v Sloveniji jih je okoli 60 tisoč. V EU približno 10 odstotkov ljudi živi z zmerno ali težjo okvaro sluha, napovedi pa kažejo, da naj bi imel kmalu že vsak tretji Evropejec po 65. letu starosti težave s sluhom. Zato v naših oddajah posebno pozornost namenjamo tudi preventivi.Na leto pripravimo 20 oddaj, ki so na sporedu vsako drugo in četrto nedeljo v mesecu na 1. programu TV Slovenija, ob 10. uri in 30 minut. Meritve gledanosti kažejo, da nas vsako leto spremlja več gledalcev, kar je dokaz, da delamo dobro in da moramo ta standard ohranjati tudi v prihodnje.
Vse do priznanja slovenskega znakovnega jezika za uradni jezik gluhih leta 2002 je bila ta oddaja prva in je vrsto let tudi edina promovirala kretnjo oziroma znakovni jezik kot materni jezik gluhih pri nas. Ali znakovni jezik obvladajo vsi ustvarjalci oddaje in kako poteka delo na terenu, tako med člani ekipe kot tudi pri komuniciranju z gosti, ki jih povabite pred kamero?
Znakovnega jezika sem se začela učiti takoj, ko sem začela delati kot novinarka na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije. Teoretično se znakovnega jezika lahko hitro naučiš, si zapomniš kretnje. Najtežji del je bil, vsaj zame, razumevanje gluhih. Za to sem potrebovala dolgo časa, predvsem za vsakodnevno komuniciranje v znakovnem jeziku. Tako sem počasi začela razumeti vsebino pogovora. Takoj ko smo šli ven iz Ljubljane, pa sem bila velikokrat spet izgubljena. Kretnje gluhih se namreč razlikujejo, podobno kot narečja. Dokler se znakovnega jezika ne naučiš, ne moreš vzpostaviti pristnega odnosa oziroma opraviti pogovora pred kamero. Zato se mi zdi prav, da so naši novinarji vešči komunikacije v znakovnem jeziku. Ne nazadnje je to dodana vrednost, da znaš uporabljati še en jezik. Z Anito Ivačič si deliva podobne izkušnje z najinih prvih intervjujev, ko sva vprašanja napisali na listek, gluha snemalca Orešnik in Paveu pa sta jih odkretala sogovorniku. Potem je oseba odgovarjala v znakovnem jeziku. Počutila sem se, kot da imam intervju v kitajščini. Nič nisem razumela. Tudi podvprašanj nisem mogla postaviti niti nisem vedela, ali sem dobila odgovor na svoje vprašanje. Šele ko so prevajalci intervju prevedli, sem videla, kaj imam. To je bila najboljša šola, da sem pridobila občutek, kako se osebe z okvaro sluha vsak dan počutijo med slišečimi. Ko so ves čas v težavnem položaju, ko ne slišijo pogovorov. Praviloma je tako, da se vsi sodelavci začnejo učiti znakovnega jezika, takoj ko ostanejo z nami več kot eno leto. Komunikacija s posrednikom, tolmačem, se nikoli ne more primerjati z neposrednim pogovorom. Naši novinarji tako danes večinoma vsi znajo kretati, kdor pa ne, intervju izvede s tolmačevo pomočjo. Praviloma pa se dogovorimo, da intervju z gluhimi opravi tisti, ki razume znakovni jezik. Dejstvo pa je, da se tudi ekipa te oddaje menja. Zato je težko pričakovati, da se bo vsak nov član ekipe naučil znakovnega jezika.
Koliko ljudi pa je v vseh teh letih ustvarjalo oddajo?
V 36 letih je nastalo približno 700 oddaj, predvajanje prve pa je potekalo prav ob seminarju gestikulacije v Izoli. Številni se tega zgodovinskega dogodka spominjajo še danes. Ustvarjalci oddaje so poskrbeli, da je bila uvodna špica nekaj posebnega, s sliko in zvokom so namreč ponazorili bitje srca. Za gluho skupnost je bil takrat to nepredstavljiv in izjemno čustven dogodek. Številni so položili roke na televizijski sprejemnik, marsikomu so se od veselja in sreče orosile oči.Od prvega predvajanja do danes so pri nastajanju oddaje sodelovali številni ljudje, ki so pustili pomemben pečat.Poskusila sem zbrati vse ustvarjalce, upam, da nisem koga spustila. Prva urednica je bila Marta Jurak Orčini, oddajo je napovedovala Neva Lazar, režiral pa Črt Škodlar. Kasneje so oddajo urejali Nada Muminovič, Anica Ocvirk, Peter Perčič in Helena Rovšek. Režijsko taktirko so si izmenjali Črt Škodlar, Vesna Arhar Štih, Marjan Roblek in Vlado Suhi. Danes pri nastajanju oddaje sodeluje vsaj 30 ljudi, nekateri manj, drugi dalj časa. Aleksandra Vokač je režiserka te oddaje že 19 let, sama pa sem urednica že šesto leto.Najbolj prepoznaven obraz oddaje je zagotovo napovedovalka Ingrid Pavšič, ki pri oddaji sodeluje že 15 let. Kot sem že omenila, vsak prispeva svoj del pri nastajanju oddaje. To so snemalci, asistenci snemalca, osvetljevalci, montažerji, grafični opremljevalci, oblikovalec zvoka, lektorica. Potem je tukaj še celotna studijska ekipa, kjer oddaje finaliziramo, vstavljamo tolmača slovenskega znakovnega jezika in napovedovalko. Oddajo so v vseh teh letih tolmačili Vilma Korez, Matjaž Juhart, Morisa Kosmač, Jani Möderndorfer, Ljubica Podboršek, Zlata Crljenko, Martina Košir, Natalija Spark, Janja Gostiša, Mojca Korenjak idr. Oddajo pa so napovedovali Fredi Pevcin, Janez Turk, Nada Slatinšek, Nina Orešnik, Robert Lah Veršič, Bojan Čustič. Po več kot desetih letih se je ekipi znova pridružila Valerija Škof. Vsi napovedovalci so gluhi. V oddaji občasno sodelujeta tudi gluhi poročevalki Valerija Škof in Sabina Hmelina. Novinarji pa so sicer slišeči. Andrej Lakner, ki je tudi bralec, Anita Ivačič in Anja Intihar. Tudi za številne druge, ki so pri oddaji sodelovali več let, se zdi, da so vsi opravljali več kot le službo. Imeli so poslanstvo in poseben čut.
Uredniški sestanki so v običajnih uredništvih precej glasni, ko se izmenjujejo mnenja, ideje ipd. Kakšni pa so vaši? Sodeluje pri komunikaciji tudi tolmač slovenskega znakovnega jezika?
Tudi naši uredniški sestanki so precej glasni. To preseneča marsikoga in vendar lahko to potrdi vsak, ki je kdaj bil na njih. Sestanke vodim sama, v znakovnem jeziku, če so navzoči gluhi. Po navadi pa je lažje, če je zraven tolmač, tako lahko vsi nemoteno sodelujemo. Je pa dejstvo, da ob prisotnosti tolmača vse poteka hitreje, kot če vsak od slišečih sam kreta. Nihče od nas še ni toliko usvojil znakovnega jezika, da bi bil enako hiter kot nativni uporabniki ali da bi bilo naše znanje primerljivo s tolmači slovenskega znakovnega jezika. So mi pa gluhi zaupali, da imajo raje, če na sestankih sama kretam. Pravijo, da je tako sestanek bolj pristen.
Oddaja ima pomembno vlogo tudi pri ozaveščanju slišečih gledalcev. Kako to uresničujete?
Izguba sluha je na pogled nevidna, njene posledice pa so vse prej kot zanemarljive. Odsotnost sluha namreč bistveno omejuje naše možnosti pri vključevanju v družbo. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima že vsak deseti prebivalec okvaro sluha, ki je posledica zdravstvenih težav ali starosti. Zato je velika verjetnost, da boste na ulici ali delovnem mestu govorili tudi z naglušno osebo. Dejstvo je, da živimo v precej zvočno onesnaženem okolju. Na vsakem koraku nas obdaja hrup oziroma močni zvočni dražljaji. Dolgotrajna izpostavljenost hrupu, ki presega 80 decibelov, negativno vpliva na našo zbranost in zmanjšuje produktivnost. Hrup je stresen in lahko povzroči razvoj srčno-žilnih bolezni ter ne nazadnje kvari naš sluh. Najpogostejša vzroka za okvaro sluha sta starost in dolgotrajna izpostavljenost prehrupnemu okolju. Strokovnjaki opozarjajo, naj se izogibamo prehrupnemu okolju oziroma naj se prehrupnih okoljih zaščitimo. Sodobna medicina s sistematskimi pregledi sicer nadzira slušnost pri otrocih. Kljub temu pa niso odveč opozorila, da je preventiva vedno boljša kot kurativa. Najstniki se, na primer, pogosto družijo v hrupnih okoljih, kot so diskoteke, kinodvorane in koncerti, kjer je slušni čut izpostavljen pretiranim in škodljivim dražljajem. Na to še posebej opozarjamo tudi v naših oddajah, saj se tako kot z vsemi telesnimi poškodbami tudi z okvaro sluha težko sprijaznimo.
Kako pravzaprav izbirate teme?
Kot je jasno že iz naslova oddaje, so naša temeljna področja gluhota, naglušnost in gluhoslepota. V tem okviru sledimo aktualnim dogodkom s področja zakonodaje, tehnologije, zdravstva, družbe, športa, kulture ipd. Predvsem se trudimo, da bi z obravnavanimi temami slovensko javnost izobraževali, informirali in ozaveščali o področju, ki zaobjema osebe z okvaro sluha, ter o težavah te manjšine. Praviloma smo edini medij, ki strokovno, objektivno in analitično pristopa k temam, povezanim z izgubo sluha. Gledanost oddaje je plod našega dela in budnica, da moramo obravnavane teme še naprej pripravljati s kar največjo odgovornostjo in etičnimi merili. Zato imamo kakovostne novinarje in zagovarjamo najvišja etična merila novinarskega dela.
Kaj je najtežji del urednikovanja? Verjetno je prava umetnost ustvariti oddajo, ki je zanimiva tako za gluhe kot tudi za slišeče. Kako vam to uspeva?
Sama menim, da opravljam delo z dodano vrednostjo. Mislim, da je privilegij, da si lahko del te skupine ljudi, ki sicer velja za precej zaprto, verjetno predvsem zaradi komunikacijske ovire. Naučila sem se znakovnega jezika, ki me je obogatil. Ko sem delala še kot novinarka na Spletni televiziji za gluhe in naglušne (www.gluhi.si), kjer smo postavili celovit sistem informiranja oseb z okvaro sluha, sem raziskovala številne zgodbe. Najbolj so se me dotaknile zgodbe o diskriminaciji, socialnih stiskah in nemoči malega človeka, ki je povrhu vsega še gluh. Posebej čustvene so bile zgodbe gluhih v rejništvu. Pa zgodbe gluhih o odraščanju pri slišečih družinah in njihovih stiskah, ker jih nihče ni razumel. Potem zgodbe odraslih, ki so se spominjali svojega šolanja, ko so jih silili poslušati in govoriti, o tem, kako so se počutili manjvredne in zatirane, ponižane, brez moči. Nekatere so celo pretepali, če so jih zalotili pri kretanju. To so res težke zgodbe. Ena najtežjih zgodb je bila o gluhem brezdomcu, ki ni imel težav le s sluhom. Ko snemaš zgodbo o nekom, ki nima doma, povrhu vsega pa je še gluh in ima tudi nemalo drugih težav, težko zadržiš solze. In tudi to so zgodbe, ki jih prinaša v domove naših gledalcev oddaja Prisluhnimo tišini. Zagotovo pa težko ostaneš ravnodušen ob naših gluhih športnikih. Z nasmehom na obrazu se spominjam tekem naših zlatih košarkarjev, ki so v vseh letih osvojili številne kolajne na velikih prvenstvih. Kurja polt me je spreletavala vsakič, ko sem sedela ob igrišču in delala zapiske za prispevek, oni pa so nasprotnike puščali obnemele in brez moči. Zaupam svoji presoji, da je to, kar v meni vzbudi nemir, radovednost, sočutje ali interes, tisto, kar bodo gledalci sprejeli. Za zdaj mislim, da mi to uspeva. Prav gotovo pa brez dobrih novinarjev, mojih spoštovanih kolegov, in režiserke Aleksandre Vokač še tako dobra ideja ne bi bila realizirana.
Razmišljate o spremembi, o novem konceptu oddaje? Kakšne so vaše želje za prihodnost?
Svojega sanjskega načrta vam ne bom razkrila, ker ga želim nekoč uresničiti in naj za zdaj še ostane skrivnost. Konceptualno je nekatere spremembe težje uvesti, ker je tudi naša ciljna skupina ljudi manjša, krog sogovornikov pa ožji kot sicer. Studijske pogovore težje realiziramo, ker je treba vse opremiti s podnapisi, zvokom in tolmačem. Pa vendar vse te omejitve predstavljajo izziv. Zaradi tega smo drugačni in verjamem, da bo oddaja praznovala še številne visoke jubileje. x
Vesna Pfeiffer