23-letna Viktorija Horvat se je rodila popolnoma gluha, polžev vsadek pa ji je že pri dveh letih in pol omogočil postopno odkrivanje sveta zvokov. Kljub zahtevnemu prilagajanju je svojo invalidnost sprejela kot priložnost. Šport ji je najprej pomenil sprostitev, nato pa postal način življenja. Danes je profesionalna tekačica, predana trdemu delu in pripravam na olimpijado gluhih, kjer želi zastopati Slovenijo kot prva gluha maratonka.
Rodili ste se s popolno okvaro sluha, pri dveh letih in pol ste prejeli polžev vsadek. Kako se spominjate privajanja na življenje z invalidnostjo, kako nanj gledate danes? So se časi spremenili?
Moje otroštvo je bilo drugačno od večine, vendar ga nikoli nisem dojemala kot nekaj slabega. Ko sem prejela svoj prvi polžev vsadek, sem se zelo počasi začela učiti govoriti in poslušati. Moja mama me je učila govoriti – bila je izjemno vztrajna, dala je vse od sebe, da bi jaz napredovala. Vedno me je spodbujala in verjela vame, tudi takrat, ko je bilo najtežje. Poleg tega sem hodila na vaje k dvema surdopedagoginjama, s katerima sem redno utrjevala izgovarjavo, poslušanje in prilagajanje na zvoke. Vsak napredek, pa čeprav majhen, je bil pomemben korak naprej in rezultat skupnega truda vseh, ki so me podpirali.
Seveda je bilo privajanje na življenje s polževim vsadkom in z gluhoto na trenutke zahtevno. Včasih sem se počutila drugačno, a sem imela srečo, da me je družina vedno podpirala ter mi pomagala, da sem se naučila samozavesti in vztrajnosti. Danes na svojo invalidnost gledam kot na del mene, ne kot oviro. Dala mi je priložnost, da svet dojemam drugače in da sem razvila lastnosti, ki mi pomagajo tako v športu kot v življenju – prilagodljivost, odločnost in sposobnost premagovanja izzivov.
Veseli me, da se družba spreminja in da se več govori o vključevanju oseb z invalidnostmi. Danes je več tehnologije, več razumevanja in več priložnosti, kot jih je bilo nekoč. A kljub temu je še veliko prostora za izboljšave – predvsem pri dostopnosti in ozaveščenosti.
Kako se je spremenil vaš pogled na življenje, odkar ste se odločili stopiti na profesionalno tekaško pot?
Šport je bil vedno velik del mojega življenja, tek pa je moj šport, ki sem ga najprej trenirala za zdravje, nato za uživanje. Sčasoma pa sem ugotovila, da mi prinaša veliko več – disciplino, vztrajnost in lekcije o življenju, kako gre vse korak za korakom. Ko sem se odločila za resno, profesionalno pot, se je moj pogled na življenje močno spremenil. Tek ni več samo hobi, ampak način življenja – zahteva disciplino, predanost in ogromno odrekanja.
Od novembra treniram skoraj vsak dan, trenutno sledim načrtu najboljšega slovenskega maratonca Romana Kejžarja. Njegov program mi pomaga sistematično napredovati in izboljšati svoje sposobnosti. Dnevi so različni – nekateri so odlični, drugi polni bolečin, včasih tudi brez prave motivacije. A odločila sem se, da bom vztrajala, da ne obupam in da vedno dam vse od sebe. Vem, da je za uspeh treba vložiti veliko truda, proces je počasen, a imam še čas, da napredujem.
Tek me je naučil, da so rezultati vedno odraz vloženega truda in da neuspehi niso porazi, ampak priložnosti za rast. Naučil me je tudi potrpežljivosti – včasih rezultati ne pridejo takoj, a z vztrajnostjo in pravim pristopom se vedno pokaže napredek. Ta način razmišljanja mi pomaga tudi izven športa, saj me uči, da se v življenju nič ne zgodi čez noč, ampak je treba za uspeh trdo delati.
Leto 2025 bo za vas prelomno zaradi nastopa na olimpijadi gluhih v Tokiu. Kakšna pot vaš še čaka do tja in kaj pričakujete od nastopa?
Trenutno je moj največji cilj v moji karieri in nekaj, kar mi pomeni ogromno. Ta izziv mi je predlagal oče, o tem sem začela razmišljati, saj sem se spopadala z dvomi, kako naj tekmujem brez aparata, kar pomeni, da se bom morala zanesti le na lastno telesno zaznavo ritma in okolja. A ko sem izvedela, da bi lahko postala prva slovenska gluha maratonka na olimpijadi gluhih (ang. Deaflympics), sem ta izziv sprejela kot priložnost. Samo dejstvo, da bom lahko zastopala svojo državo med najboljšimi gluhimi športniki na svetu, je neverjetna čast in motivacija. To bo zagotovo velika sprememba, a verjamem, da se bom znašla.
Do tja me čaka še veliko dela – tako fizično kot psihično. Od nastopa pričakujem, da se potrudim najbolje kot morem in da pokažem, kaj sem sposobna doseči. Olimpijada gluhih ni le tekmovanje, ampak tudi priložnost za povezovanje z drugimi športniki, ki razumejo podobne izzive. Ta dogodek bo prvi te vrste zame in zagotovo spomin, ki ga bom nosila s seboj vse življenje.
Letos ste bili del prostovoljske ekipe v Planici. Kako bi opisali svojo izkušnjo prostovoljstva: kaj vam je najbolj ostalo v spominu in kaj ste se iz tega naučili?
Planica je eden izmed največjih športnih dogodkov v Sloveniji in vedno sem si želela biti del tega – ne le kot gledalka, ampak tudi kot nekdo, ki prispeva k njegovi izvedbi. Ko sem prejela povabilo za prostovoljstvo, sem ga z veseljem sprejela, saj je to priložnost, ki je preprosto nisem mogla zamuditi.
Moja izkušnja prostovoljstva v Planici je bila izjemna in nepozabna. Najbolj mi je ostalo v spominu vzdušje – občutek povezanosti med prostovoljci, navdušenje navijačev ter strast in predanost športnikov. Biti del tako velikega dogodka mi je dalo občutek ponosa in zadovoljstva, saj sem prispevala k nečemu pomembnemu.
Ali se vam zdi, da se je s tem dogodkom v Planici kaj spremenilo v dojemanju oseb z invalidnostjo v športnem okolju?
Kar zadeva dojemanje oseb z invalidnostjo v športnem okolju, menim, da se s takšnimi dogodki, kot je Planica, ozaveščenost povečuje. Vse več je prilagoditev, ki omogočajo dostopnost in enakopravno sodelovanje, hkrati pa se spreminja tudi miselnost ljudi – zavedanje, da šport pripada vsem, ne glede na njihove fizične zmožnosti.