V biltenu Planinske zveze Slovenije (PZS) ob svečani podelitvi najvišjih priznanj za leto 2023 so Ivano Leskovar predstavili takole: »Ivana Leskovar je planinska vodnica z veliko začetnico, vsaj tako so zapisali v PD Slovenska Bistrica. Orala je ledino v mladinskem odseku PD, je aktivna vodnica in sodeluje v mednarodnem projektu Ona vodi (She leads). Slepe in slabovidne prostovoljno vodi po Slovenski planinski poti. Vedno deluje v sožitju z naravo, ki jo neizmerno ljubi in spoštuje. Na širšem bistriškem območju enako misleče medgeneracijsko povezuje in spodbuja k odgovornemu sodelovanju. Je delovna, organizirana in odločna. Ivana je osvojila kar nekaj pettisočakov, v mrazu in snegu je s smučmi prečkala planoto Handargervidda v bližini Osla, preplezala severno steno Triglava in še bi lahko naštevali. Ob osvajanju vrhov v Sloveniji in tujini pa nikoli ni pozabila na PD Slovenska Bistrica, na vodenje planincev matičnega društva, na vodenje slepih in slabovidnih, ter na spoštovanje narave, tako da jo bodo lahko doživljali tudi rodovi za nami.«
Marjana Kobava, prav tako prejemnika spominske plakete PZS v letu 2023, pa so predstavili z naslednjim opisom: »Marjan Kobav je že od mladih nog zapisan planinstvu in v kar dveh društvih (PD Kamnik in PD Polet Šentrupert) neutrudno prenaša poslanstvo in vrednote planinstva ostalim planinskim navdušencem. Kot planinski vodnik odkriva neznane lepote hribovite Slovenije in tujine. Marjanova vodniška aktivnost sestavlja neskončen seznam. Vedno pa je pripravljen pomagati tudi drugim vodnikom z nasvetom ali kako drugače. Poudariti moramo, da je Marjan zelo dejaven tudi v programu inPlaninec, kjer je sodeloval že na 54-ih pohodih akcije Skupaj v hribe. Sodelovanje s tako skupino planincev terja od človeka dodatna znanja ter veliko mero potrpežljivosti in dobre volje. Strokovno se Marjan ukvarja z računovodstvom, zato že vrsto let kot prostovoljec vodi računovodstvo PD Kamnik. Skrbi za transparentno porabo sredstev pri poslovanju ter pri vzdrževalnih in investicijskih delih obeh koč na Kamniškem in na Kokrskem sedlu.«
Z Ivano Leskovar in Marjanom Kobavom smo se pogovarjali o njuni predanosti planinstvu, še posebno prostovoljnemu delu pri dejavnostih inPlanincev.
Že vrsto let delate v planinstvu in tudi z osebami z oviranostjo. Kako vas je pot pripeljala k sodelovanju v različnih programih PZS, ki so namenjeni osebam z oviranostjo?
Ivana Leskovar: Planine so me pritegnile že v zgodnji mladosti. Kmalu po opravljenem tečaju za mladinsko planinsko vodnico sem začela z vodenjem šolskih otrok, čeprav sem bila še sama srednješolka. Ko sem se zaposlila v vrtcu Slovenska Bistrica, sem predšolskim otrokom in njihovim staršem poskušala odstirati možnosti preživljanja prostega časa na okolju in ljudem prijazen način.
V PD Slovenska Bistrica sem že dolgo vodnica, imam licenco A, B in D kategorije. Aktivna sem tudi v PD Pohorje Zgornja Polskava. Obe društvi s svojimi člani sodelujeta z odborom InPlaninec. Tako sem pred leti na enem izmed izpopolnjevanj za vodnike PZS na Boču srečala Jurčka Nowakka, ki nam je predstavil delovanje odbora InPlaninec in nas povabil k sodelovanju. Predstavitev me je takoj pritegnila, saj sem se malo pred tem upokojila. Od takrat je moj čas prvenstveno namenjen hoji z InPlaninci.
Marjan Kobav: Od leta 1991 do upokojitve sem delal v invalidskih podjetjih. Tudi sedaj še sodelujem z invalidskim podjetjem. Ves čas sem imel odličnega učitelja - sodelavca, ki mi je s svojim zgledom kazal, kako sprejemati in sodelovati z različnimi invalidi.
Kot vodnik PZS sem se pred leti udeležil izpopolnjevanja na temo vodenja invalidov v gore. Takrat so bili med udeleženci tudi trije gluhi in ob tem se je porodila akcija »Gluhi strežejo v planinskih kočah«. Ena od teh akcij je bila tudi v Domu na Kamniškem sedlu, kjer sem sodeloval pri izvedbi kot predstavnik PD Kamnik, ki je lastnik te koče. Naslednje leto smo akcijo ponovili. Kasneje sem začel sodelovati kot spremljevalec slepih in slabovidnih pri akciji inPlaninec.
S svojim delom tudi orjete ledino na področju ozaveščanja želja in potreb oseb z oviranostjo. A če se obrnemo malo v preteklost, ko je bila družbena ozaveščenost še precej nizka - so že na začetku vaše planinske poti gore obiskovale osebe z oviranostjo?
Ivana Leskovar: V Sloveniji se nihče ni na tak organiziran način ukvarjal z osebami, ki imajo različne oviranosti. Še manj v tujini. Menim, da smo lahko zgled drugim državam, kako lahko aktiviramo osebe z različnimi ovirami, da aktivno živijo.
V naši ožji družini smo imeli osebo s posebnimi potrebami. Z njim smo prehodili Kozjaško pot in kar veliko drugih hribov. Vedeli smo, koliko je sposoben hoditi in na kaj moramo biti še posebej pozorni. Ko je šel z nami, samo vedeli, da bo pohod prilagojen njemu. Zelo rad je hodil, ni pa maral psov in nošenja nahrbtnika. Za nas ni nikoli predstavljal ovire, še več, hoja je bila vselej še bolj zabavna.
Posamezne družine, ki so jim bili hribi blizu, so v gore vodile tudi svoje družinske člane, kljub njihovim oviram. Tako organiziranih pohodov, kot so pod okriljem odbora InPlaninec, pa ni bilo.
Marjan Kobav: Na vprašanje, kako je bilo v preteklosti, težko odgovorim. Pred osemnajstimi leti sem peljal na Triglav svojo slabovidno sodelavko in njeno sestro. Meni se to ni zdelo nekaj posebnega, le s to razliko, da sem veliko bolj poskrbel za varnost kot pri drugih vodenjih. Na vseh težjih delih poti sem jo varoval z vrvjo.
Kakšen je vaš osebni pogled na delo z osebami z oviranostjo v gorah?
Ivana Leskovar: Spremljanje oseb z motnjo vida ali oseb, ki imajo druge ovire, zame ni delo, ampak neke vrste poslanstvo. Njihova družba mi je na planinskih poteh dragocena. Vedno znova sem hvaležna, da smem biti v njihovi bližini, da sem del njihovega kroga prijateljev. Vedno znova me preveva sreča, ko skupaj premagujemo strmine. Med nami vlada popolno zaupanje. Tako kot oni zaupajo moji presoji o varni poti, tako zaupam tudi jaz v njihovo sledenje mojim navodilom. Cenim vsakega posebej, saj morajo premagovati veliko več ovir kot mi, njihovi spremljevalci.
Marjan Kobav: Preko trideset let sem že planinski vodnik in vedno se moram prilagoditi zmožnostim vodenih. Včasih jim moram tudi pomagati, da varno opravijo pot in se zdravi vrnejo v dolino. Pri planinskih turah z osebami z oviranostjo ni nič drugače, le tehniko jim je potrebno prilagoditi. Včasih smo njihove oči, ko jim z besedami povemo, kako morajo stopiti, kakšne ovire so pred njimi. Drugič smo jim opora, na katero se lahko naslonijo. Predvsem moramo delovati tako, da nam zaupajo, da se zavedajo, da delamo vse, da jim omogočimo, da opravijo pot, ki so si jo zadali. Tu ne gre za odnos vodnika z vodenjem, ampak je to skupna pot dveh prijateljev, ki se medsebojno razumeta in si pomagata. Saj oni zmorejo nepredstavljive stvari. Jemati jih moramo za nam enakovredne, le da potrebujejo naše sodelovanje.
Kot sami opažate skozi vaše praktične izkušnje, so osebe z oviranostjo zmožne obiskovati hribe in gore s prilagoditvami in pomočjo. To jim odpira nek popolnoma nov svet, ki jim prej morda ni bil dostopen: kakšni so odzivi teh posameznikov na vaše delo in kako se kot spremljevalci zbližate z ljudmi, s katerimi obiskujete gore v okviru različnih programov PZS, ki so namenjeni osebam z oviranostjo?
Ivana Leskovar: Osebe z oviranostjo so zmožne veliko več, kot jim omogoča naša družba. V Sloveniji pogrešam možnosti zaposlitve oseb, ki bi bile zmožne ob minimalni pomoči opravljati bolj zahtevna dela, kot jih opravljajo sedaj. Morebiti še včasih sami ne vedo, česa so sposobni, ker nimajo možnosti preizkušanja. Na začetku si marsikdo ni predstavljal, da bo stal na vrhu Triglava. 18. 7. 2023 nas je bilo okoli šestdeset pri Aljaževem stolpu. Mnogi med nami smo bili tako ganjeni, da je pritekla tudi kakšna solza sreče.
Pogosto slišimo vprašanje, kaj pa ima slepi od tega, da stoji na vrhu gore, saj ne vidi. Takšna in podobna vprašanja lahko postavlja le nekdo, ki sam še ni stal na vrhu gore, ki jo je objela megla. Preprosto srečen si, da si opravil pot, da okoli sebe čutiš tisto praznino, ki jo lahko ponudi le vrh. Na vrhu nisi nikoli sam. Srečo deliš s prijatelji, ki so se skupaj s teboj po poti smejali, zabavali, peli … Ko spremljam osebe z motnjo vida, mi je še posebej blizu misel Nejca Zaplotnika: "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi."
Med nami so se spletla globoka in trdna prijateljstva, ki jih z vsakim vzponom še poglabljamo. Moj čas je osmišljen. Nekomu lahko kljub mojim letom grem naproti. Nekdo me še potrebuje. Čutim se izpolnjeno.
Marjan Kobav: Seveda so zmožni, pri čemer so cilji različni glede na njihovo oviranost in tudi znanje in izkušenost, in to tako vodenih kot nas spremljevalcev. Akcija Inplaninec marsikomu odpira in širi obzorje, dosegajo cilje, ki jim prej niso bili dosegljivi. Med nami so se stkale prijateljske vezi in skupaj zmoremo veliko. Ne maram posebnega zahvaljevanja za spremljanje, ker se tudi jaz ob tem bogatim, pridem do novih spoznanj.
Kaj si želite v prihodnosti na področju planinstva z osebe z oviranostjo?
Ivana Leskovar: Želim si, da bi lahko v gore popeljali več oseb z oviranostjo. Čeprav je planinarjenje eden izmed finančno manj obremenjujočih športov, za naše podvige potrebujemo več denarja. Imamo nekaj sponzorjev, ki nam redno namenjajo določena sredstva, a ta žal niso dovolj za osvajanje vrhov v tujih gorstvih. Načrtov pa imamo namreč veliko.
23. septembra 2023 smo z zadnjima dvema žigoma na Debelem rtiču zaključili Slovensko planinsko pot. Nekaterim manjka še kakšen žig, zato načrtujemo prihodnje leto še nekaj ponovitev v visokogorje, med njimi je znova tudi Triglav.
9. 12. 2023 se nas je 48 podalo na pravo zimsko turo, na s snegom pobeljeno Peco. To je bila prva pripravljalna tura za Breithorn. Za naslednje leto načrtujemo še nekaj drugih, zahtevnih vzponov, med njimi je poleg štiritisočaka Breithorna tudi kakšen tritisočak. Februarja začnemo hoditi po evropskih peš poteh E-6, E-7 in E-12. Nadaljevali bomo Martinovo pot, ki smo jo začeli novembra letos.
Ugotavljamo, da smo vedno bolj pripravljeni na nove izzive. Z uspešnim osvajanjem vrhov v visokogorju se naše želje povečujejo. Pred nami je še mnogo raznoterih izzivov.
Marjan Kobav: Ne gre samo za planinstvo. Predvsem si želim, da se posamezne skupine ne bi zapirale vase in da bi jih mi jemali kot sebi enake. Včasih ne eni ne drugi ne vemo, kako naj bi se drug do drugega obnašali. Je pa ta akcija tudi pot, da to dosežemo. Ko se v gorah srečujemo z drugimi planinci, nas pogosto pozdravijo z občudovanjem in pohvalami, da zmoremo dokaj zahtevne stvari. Tudi krog udeležencev se počasi širi. Želim, da bi se oblikovalo več organizatorjev teh dejavnosti, da to ne bi slonelo samo na nekaj posameznikih.