Letošnje poletje je osmim slepim in slabovidnim dijakom iz Centra Iris uspel poseben podvig. Z učitelji in izurjenimi gorskimi vodniki so se povzpeli na vrh Triglava. Priprave na vzpon so trajale več mesecev, projekt pa so izpeljali ob pomoči dveh gorskih vodnikov, Andreja in Marije Štremfelj, izkušene planinske vodnice Tatjane Cvetko, učiteljev iz Centra Iris in Gregorja Pajiča, guvernerja zveze Lions klubov Slovenije. Eden glavnih pobudnikov projekta, učitelj Grega Hribar iz Kranja, pravi, da nekateri starši kar ne morejo verjeti, da so bili njihovi otroci na kraju, o katerem sami le sanjajo.
Kakose je sploh porodila zamisel, da bi osem slepih in slabovidnih dijakov odpeljali na Triglav?
Z Nikom Zorcem sva sedela pri uri matematike na začetku šolskega leta, ko me je vprašal o Triglavu, kako se pride gor in ali bi on to zmogel. Takrat sva se zmenila, da je najbolje, da dijake peljemo na vrh kar mi iz Centra IRIS. Ideja se je torej porodila na začetku šolskega leta 2016/17. Kmalu sem šel do ravnateljice in potem smo zamisel skupaj izpilili. Športna učitelja sta pripravila načrt treningov, ki so ga dijaki dobili pred novim letom, časa za priprave je bilo tako pol leta. Marca smo imeli prvi skupinski pohod, na katerem smo preverili, v kakšni kondiciji so naši dijaki, nato pa še plezalni dan pod Šmarno goro, da smo si tudi vodniki znali predstavljati, kako približno bo v skalah. Dijaki, ki med letom živijo v dijaškem domu, so imeli kar nekaj skupinskih pohodov in telovadbe v popoldanskih urah, tisti, ki hodijo v redne šole po vsej Sloveniji, pa so morali to opraviti sami.
Kateri del je bil težji, vzpon ali sestop? Sploh glede na to, da so nekateri od udeležencev povsem slepi. Kaj je bila največja težava med samim podvigom?
Spremljevalci smo bili presenečeni nad dobro pripravljenostjo dijakov in predvsem nad tem, kako dobro se znajdejo. Že pred pohodom smo vedeli, da bo večji zalogaj sestop, saj je tako pri večini planincev in alpinistov, utrujenost je že večja, prav tako pa je težje stopiti v prazno navzdol kot navzgor. Slepi dijaki so imeli za končni vzpon na vrh in sestop vsak po še dodatnega spremljevalca in res nam je šlo dobro. Trije dijaki in ena dijakinja so bili slepi in vsi so odlično prestali preizkušnjo, je pa res, da smo se z dijakinjo morali še malo bolj potruditi, zaradi utrujenosti in varnosti je ona nadaljevala pot v dolino šele naslednji dan.
Poleg učiteljev Centra Iris so bili v odpravi tudi gorski in planinski vodniki ter guverner Zveze Lions klubov Slovenije. Kako ste sestavili ekipo? In kako ste jih pritegnili k sodelovanju?
Seveda sta morala biti v ekipi gorska vodnika. Ko sta Marija in Andrej Štremfelj pristopila k podvigu, se mi je zdelo, da je polovica težav že za mano. Zares smo dobili najizkušenejša, najbolj prijazna, potrpežljiva in primerna zaljubljenca v gore. Za pot sem aktiviral tudi mojo mamo, ki je planinska vodnica, in brata, ki je novinar in fotograf in tudi precej prehodi po slovenskih gorah. Tako je bilo najlažje in najcenejše. Glavni sponzor vzpona je bila Zveza Lions klubov Slovenije in smo ji tudi zelo hvaležni, v njenem imenu pa se nam je pridružil tudi njen guverner Gregor Pajič, ki je bil tudi sam prvič na vrhu. Kot večina dijakov je tudi sam svoj osebni višinski rekord povečal za več kot kilometer. Izkušnje s slepimi in slabovidnimi imamo mi iz Centra, tako da ni bilo nobenih težav. Lahko pa celotno ekipo še enkrat pohvalim. Imeli smo se sijajno, uživali smo, zato je hoditi in plezati veliko lažje. Zahvalil bi se tudi podjetjema Alpina, ki nam je dalo pohodno obutev za dijake, in Fructal, ki je prispevalo Frutabele.
So imeli dijaki kaj pomislekov, ko ste jim predlagali vzpon na Triglav? Kako so se odzvali njihovi starši?
Dijake smo povabili na vzpon lansko jesen in prijavilo se jih je 14. Še spomladi je ta številka ostajala, no, potem pa so nekateri odstopili. Trije so imeli zdravstvene in druge razloge, trije pa so odstopili zaradi pomislekov. Verjetno se marsikdo tudi zato ni prijavil. Z večino staršev se poznamo že iz šole, tako da nam zaupajo. Seveda je bila velika odgovornost peljati skupino na Triglav, ampak nekako smo odgovornost prevzeli vsi, od dijakov naprej. Ob gorskih vodnikih, spremljevalcih, dobri pripravi je bila verjetnost za nesrečo vseeno zelo majhna.
Kako pomembno je zaupanje v takem projektu?
Predvsem mora spremljevalcu in ekipi povsem zaupati slepi dijak, prav tako pa smo morali zaupanje in vero v podvig imeti vsi udeleženci. Seveda kdaj podvomiš o smiselnosti adrenalina, osvajanja vrhov, slovenske nagnjenosti k ekstremnim športom, ampak res je bilo takih trenutkov malo. Vsi dijaki so bili navdušeni nad podvigom, ta izkušnja jim je veliko dala. V življenju so prikrajšani za marsikatero reč in so veseli vsake priložnosti, da se izkažejo, da tudi oni »lumpajo« zunaj šolskega reda.
Nameravate še kdaj ponoviti ta podvig in omogočiti vzpon na Triglav tudi drugim slepim in slabovidnim osebam?
Ker smo predvsem šolska ustanova, so za vzpon dovolj zreli in veliki samo dijaki. Zdaj smo peljali celo generacijo dijakov, nekateri so končali šele 1. letnik, tako da vzpona nima smisla ponoviti prav kmalu. Čez približno pet let, ko se bo generacija zamenjala, pa se mogoče res spet poženemo.
Dijaki Mihaela Rojht, Žan Prša, Miha Srebrnjak in Robi Kogovšek so svojo izkušnjo takole opisali:
Mihaela Rojht: Zelo sem ponosna, da sem vse to prehodila in preplezala. Na vasi se je o Triglavu poleti potem zelo veliko govorilo. Nikoli si ne bi mislila, da mi bo uspelo.
Žan Prša: Uh, dobro smo se imeli. Še bi šel, še višje in bolj strmo.
Miha Srebrnjak: Prihodnje leto bom organiziral pohod na Mont Everest ali vsaj Mont Blanc. Šalim se. (smeh) Malo sem bil utrujen, ko smo sestopali z vrha, in preden smo prišli do kombija v dolini, se je pot tudi vlekla, ampak to ni nič. Super je bilo!
Robi Kogovšek: Na vasi so me zafrkavali, da ne bom prišel gor, da bomo šli samo s prstom po zemljevidu, pa sem jim z vrha poslal fotko. Kar naj mi zavidajo! x
Vesna Pfeiffer
