Zagovornik načela enakosti RS Miha Lobnik je v svojem sporočilu za javnost zapisal: "Zakon o invalidskih organizacijah je zastarel in ne upošteva, kdo vse so ti ljudje in katere vse so njihove organizacije, kot to ureja Konvencija o pravicah invalidov (MKPI)." Priporočila za spodbujanje enakega obravnavanja je treba po besedah Zagovornika dati, ker je treba prenoviti dosedanji model sodelovanja in posvetovanj s strokovnimi združenji, državnimi organi, javnimi institucijami ter drugimi javnostmi ter sprejeti ukrepe za preseganje pomanjkljivosti.
Zagovornik dodaja: "Nekatere številčne skupine ljudi z invalidnostmi v te procese doslej niso bile vključene in niso mogle biti vključene. Financiranje teh dejavnosti mora slediti načelu enakih izhodiščnih možnosti."
Zagovornik načela enakosti je pregledal osnutek sprememb Zakona o invalidskih organizacijah, ki ga je pripravilo MDDSZ. V njem je predlagana le sprememba položaja nacionalnega sveta invalidskih organizacij (nacionalni svet), v katerega se prostovoljno lahko združujejo reprezentativne in druge invalidske organizacije.
Glavna naloga nacionalnega sveta je usklajevanje interesov s svojimi članicami in vsemi drugimi reprezentativnimi ter drugimi invalidskimi organizacijami in predstavniška vloga v dialogu s strokovnimi združenji, državnimi organi, javnimi institucijami ter drugimi javnostmi. Nacionalni svet bi po Zagovornikovih besedah s predlagano spremembo zakona dodatno še spremljal izvajanje Mednarodne konvencije o pravicah invalidov (MKPI) in o tem poročal ministrstvu ter izvajal promocijo enakih možnosti ljudi z invalidnostmi. Za izvajanje nalog bi se nacionalnemu svetu namenilo proračunska sredstva, v ta namen pa naj bi MDDSZ potrjevalo letni plan njegovega dela.
Zagovornik je v priporočilih opozoril, da predlagano ne upošteva, da imajo že zdaj tudi invalidske organizacije in reprezentativne invalidske organizacije same – pa naj so se združile v nacionalni svet ali ne – pravico samostojno opravljati dejavnosti, ki naj bi jih po novem opravljal tudi nacionalni svet. Opravljanja teh njihovih nalog pa predlog ne podpira, podpira le delovanje nacionalnega sveta. Po MKPI imajo pravico opravljati te naloge tudi druge organizacije oseb z invalidnostmi (ki zaradi zakonskih omejitev ne morejo dobiti statusa invalidske organizacije) in organizacije civilne družbe. Zagovornik je zato v priporočilih izpostavil, da organizacijski in drugi vsebinski zakonski pogoji za priznanje statusa invalidske organizacije ne upoštevajo dovolj, kdo vse so ljudje z invalidnostmi in kaj invalidnost po MKPI pomeni. Zakonski kriteriji ovirajo ali preprečujejo, da bi invalidske organizacije ustanavljali ali se vanje vključevali ljudje, ki imajo invalidnosti dlje časa (ne trajno), ljudje s psihosocialnimi invalidnostmi (mdr. dolgotrajnejšimi težavami v duševnem zdravju, z demenco), ljudje, ki so pod skrbništvom, ter otroci. Že zato je po Zagovornikovih besedah vprašljivo, ali je nacionalni svet glede na sistemsko ureditev sploh zmožen usklajevati interese vseh ljudi z invalidnostmi v državi, je še navedel.
Zagovornik je opozoril tudi, da bi bil tako učinek zakona spodbujati dejavnosti samo enega subjekta, ne pa vseh, ki bi bili do tega upravičeni. Predvideno potrjevanje letnega plana dela nacionalnega sveta s strani MDDSZ pomeni sistemsko tveganje za poseg v njegovo avtonomijo ter za potencialen konflikt interesov pri zagovarjanju pravic ljudi z invalidnostmi.
Ministrstvu je Zagovornik zato priporočil, naj urejanje delovanja in financiranja vseh organizacij ljudi z invalidnostmi uskladi z MKPI. Pri rešitvah za spodbujanje političnega dialoga, kar vključuje tudi ureditev financiranja, pa naj upošteva tudi načelo enakih izhodiščnih možnosti.