Gluhi gledalci lahko edino potrošniško oddajo v Sloveniji ob torkih ob 17.30 sočasno s slišečo javnostjo, ki oddajo Koda gleda na TV SLO 1, spremljajo na MMC TV, kjer vsebine v slovenski znakovni jezik izmenično tolmačita Nataša Kordiš in Tanja Giuliatti Davinić. Danes v Kodi o tem, zakaj v Ljubljani povprečno gospodinjstvo za plinsko omrežnino mesečno plača 22 evrov, v Celju le 15 evrov, v Murski Soboti 30 evrov, v Velenju pa kar 32.
Zakaj Velenjčan, ki se ogreva s plinom, za omrežnino plačuje dobrih 32 evrov, Celjan pa 15. Kako se sploh izračunava višina omrežnine in zakaj je breme izgradnje in vzdrževanja sistema na plečih potrošnikov, operaterji pa imajo z zakonom določen dobiček, se je v prispevku za oddajo Koda vprašal novinar Marko Štor. Tako kot za elektriko je tudi položnica za dobavo plina razdeljena na dve postavki. Variabilni del je odvisen od porabe, medtem ko je fiksni del pod postavko plinska omrežnina odvisna od več dejavnikov povezanih s samim plinskim omrežjem. »Gre praktično za vse stroške, ki so povezani s to dejavnostjo. V našem primeru gre za stroške najema same infrastrukture, za vzdrževanje infrastrukture, z vsemi posegi, da lahko plin nemoteno teče od vira do uporabnika,« je pojasnil direktor Energetike Celje Aleksander Mirt. V omrežnino je vštet tudi z zakonom določen dobiček upravljalca omrežja. Ta znaša pet odstotkov.
Omrežnina se po različnih krajih v Sloveniji precej razlikuje
V Celju je denimo uporaba plinskega omrežja precej ugodnejša kot v bližnjem Velenju, saj Celjani na mesec povprečno plačajo 15 evrov omrežnine, Velenjčani pa dvakrat več. V Komunali Velenje pred kamero niso želeli, so pa v pisnem odgovoru pojasnili, da je distribucijsko omrežje zemeljskega plina v Velenju in Šoštanju precej razvejano, priključenih uporabnikov zelo malo, stroški vzdrževanja pa so ne glede na zasedenost, enaki. Plinsko omrežje v Celju je dolgo 246 kilometrov, nanj pa je priključenih okoli 8.500 odjemalcev. V Velenju in Šoštanju, kjer je omrežje razpršeno zgolj v zaselkih Gaberke, Škale, Hrastovec in Šembric pa imajo za 47 kilometrov plinskih cevi, nanje pa je priklopljenih le 280 uporabnikov.
Velenjčani plačajo za omrežnino 500 evrov več
Poglejmo konkreten primer. Gospodinjstvo v Velenju, ki mesečno porabi za okoli 350 kubičnih metrov plina, plača na mesec 240 evrov, od tega samo za omrežnino dobrih 70 evrov. Podobno veliko gospodinjstvo v Celju pa odšteje za omrežnino le dobrih 30 evrov. Na letni ravni je razlika kar 500 evrov samo za vzdrževanje omrežja. Je pa težko primerjati občine med seboj, še meni direktor Energetike Celje, ker so povprečja odvisna tudi od strukture odjemalcev. Medtem, ko so v Velenju na plin priključeni pretežno manjši odjemalci, hišna gospodinjstva, pa je v Celju priključenih na plinu kar nekaj večjih podjetij, ki zaradi porabe v višini več milijonov kilovatnih ur ne leto, večji del bremena skupne omrežnine prevzamejo na svoja pleča.
Razlog za razlike v ceni je tudi sporno grupiranje občin pri izračunu omrežnin
V Sloveniji je plinsko omrežje na voljo v manj kot polovici slovenskih občin, operaterjev plinskega omrežja je trenutno 13, v svojem prispevku ugotavlja Vlasta Tifengraber. Agencija za energijo, ki ima na podlagi energetskega zakona v rokah škarje in platno določa, da je strošek omrežnine sestavljen iz dejanskega stroška gradnje plinskega omrežja in stroška vzdrževanja. Na ta stroška si operater nato obračuna še zakonsko določenih dobrih pet odstotkov dobička. V Sloveniji velja tržno solidarnostni sistem, kar pomeni, da pravzaprav upravljalci omrežij gospodinjstvom v vseh občinah, v katerih upravlja z omrežjem, zaračunavajo enake cene omrežnin. Če se torej vaš operater odloči graditi novo omrežje v neki drugi občini, bo vse te stroške enakomerno porazdelil med vas, stare uporabnike in nove odjemalce. Kritiki takšnega sistema obračunavanja omrežnin sicer pravijo, da je za zrel za revizijo. A na računskem sodišču so skopi z informacijami. Pravijo, da je program dela za izvrševanje revizijske pristojnosti računskega sodišča zaupen dokument, zato natančnejših informacij v zvezi z načrtovanjem revizije s tega področja ne morejo posredovati. Bolj zgovoren je nekdanji predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes: »Predmet pregleda pravilnosti in smotrnosti teh omrežnin je ravno to, ali so cene, ki so izkazane na položnicah, odraz dejanskih stroškov uporabe, torej vzdrževanja in izgradnje samega plinskega omrežja.« Sogovornik opozarja tudi na vlogo agencije, ko se operater odloči za širjenje omrežja v drugi občini: »Nekdo plačuje 30 ali pa 35 let poleg porabe plina tudi za vzdrževanje in izgradnjo samega plinovoda, potem pa, namesto da bi začel plačevati nižjo omrežnino, se zaradi izgradnje v drugi občini njegova položnica zopet poveča.«
Vse bolj glasne so kritike, da operaterji ne optimizirajo stroškov
»Na določenem geografskem območju ni konkurence, ker je preprosto ne more biti. V tem primeru je to odlično, ker praktično ni nobenega rizika, imaš pa možnost prerazporejanja in re-distribucije po različnih občinah, kjer imaš zgrajeno plinsko omrežje in preleviš stroške na uporabnike,« je še povedal Šoltes in dodal: »Sicer dvomim, da je tak sistem kot je v veljavi, najbolj pošten. Zakaj mora država ta - v narekovaju - solidarnostni sistem preleviti na potrošnika, na nas. Kje je tukaj solidarnost države in tistih, ki na ta račun dobivajo dobičke.« Slovenska gospodinjstva plačujemo enako cene omrežnine za električna omrežja, znesek na položnici je odvisen zgolj od porabe elektrike, ne pa od občine bivanja. Bi bilo torej smiselno razmišljati o podobnem sistemu tudi pri plinskih omrežninah?
Poraba zemeljskega plina se na slovenskem trgu povečuje
Po podatkih iz Poročila o stanju na področju energetike za leto 2017, ki ga je pripravila Agencija za energijo, se je poraba zemeljskega plina na slovenskem trgu povečala že tretje leto zapored. Večji odjem so zaznali pri vseh skupinah odjemalcev. Število priključitev odjemalcev na distribucijsko omrežje se je povečalo in je bilo v primerjavi s predhodnim letom večje za 19 odstotkov. Cena zemeljskega plina za gospodinjstva je bila v drugem polletju lanskega leta nižja za 5,5 odstotka v primerjavi z enakim obdobjem leta 2016. Ker Slovenija nima lastnih virov zemeljskega plina, ga uvažamo iz Avstrije, Italije in Hrvaške. Zaradi liberalizacije zadevnega trga je uvoz zemeljskega plina iz Rusije upadel, povečal pa se je uvoz plina iz Avstrije. Neugodne cenovne razlike so vzrok, da je upadel tudi delež plina, s katerim se je slovenski veleprodajni trg oskrboval prek Italije.
Več v oddaji Koda
Bi bilo smiselno tudi v primeru plinskih omrežnin uvesti podoben sistem kot pri elektriki? Torej, da bi Agencija za energijo na podlagi dejanskih stroškov gradnje in oskrbe vseh plinskih omrežij določila enotno ceno za vse uporabnike plinskih omrežij v Sloveniji? Več podrobnosti boste zvedeli v današnji oddaji Koda, ki jo boste lahko v slovenskem znakovnem jeziku spremljali tudi danes, 4. decembra ob 17.30 na MMC TV na povezavi: http://4d.rtvslo.si/zivo/tvmmc. Vse objavljene oddaje si boste pozneje lahko znova ogledali tudi v arhivu MMC, na spletni strani www.dostopno.si, pod rubriko Oddaje z znakovnim jezikom.
V.P.